To dogajanje se ni ustavilo z nedavnim ekscesom v celjski splošni bolnišnici, kjer sta bila poškodovana dva zaposlena, nakar je medicinska sestra zaradi stresa doživela še srčni infarkt. Ne, to vretje pod gladino se nadaljuje in kulminira na vseh ravneh, zaznamovano pa ostaja tudi z dogodki v preteklosti. Pred šestimi leti je tako, po strelu obupanega pacienta, ugasnilo življenje predanega urologa v izolski splošni bolnišnici. Še deset let prej je pacient v ljubljanskem zdravstvenem domu zabodel svojo zobozdravnico. Ker se razmere, namesto da bi se izboljševale, rapidno slabšajo – to se med drugim odraža tudi v civilizacijskem dnu komunikacije določenih posameznikov in skupin, komunikacije, ki je prežeta predvsem z anonimnimi grožnjami in pretečim nasiljem –, so se zdravniki odločili odzvati. Pripravili so predloge za spremembo zakonodaje, kajti po prepričanju delovne skupine »Ne dopuščajmo nasilja«, ki deluje v sklopu zdravniške zbornice in ki je lani prejela 24 uradnih prijav nasilja nad zdravniki – kar pa naj bi bil le vrh ledene gore ekscesov, do katerih prihaja v zdravstveni sferi –, bi moral biti nekdo, ki kakorkoli ogroža zdravstvenega delavca, sankcioniran enako kot tisti, ki je nasilen do uradne osebe.

Zdravstvo je najbolj tvegano delovno okolje, kar se tiče poškodb in verbalnega ter psihičnega nasilja

O tej problematiki je ob podpori vseh strokovnih stanovskih združenj podrobneje spregovorila prim. doc. dr. Nena Kopčavar Guček, specialistka družinske medicine in vodja delovne skupine »Ne dopuščajmo nasilja«, ki se s tovrstnimi ekscesnimi primeri ukvarja že dolgo – a jo zdajšnja nekultura dialoga pušča brez besed. 

Nasilje v zdravstvu ni nekaj, kar bi se pojavljalo le v Sloveniji, poudarja dr. Nena Kopčavar Guček in dodaja: »Tudi na globalni ravni velja, da je zdravstvo najbolj tvegano delovno okolje, kar se tiče poškodb, verbalnega nasilja, psihičnega nasilja. In nasilje v zdravstvu je dvojno negativen dogodek – prepričana sem, da povzročitelj nasilja med konfrontacijo, tudi če je ta samo besedna, doživlja enak stresni odziv kot zdravstveni delavec, proti kateremu je nasilje usmerjeno. Govorim o stresu in merljivih posledicah stresa: zvišan krvni tlak, povišan utrip, stresni hormoni ...«. 

Vse to je bilo mogoče zaznati v celjskem primeru, »kjer je medicinska sestra, ki je bila v verbalni konfrontaciji s povzročiteljem nasilja, utrpela blago telesno poškodbo, vendar je zaradi stresnih posledic kasneje doživela srčni infarkt. Naj samo omenim: srčni infarkt ni bolezen, ki je v vsakem primeru ozdravljiva, smrtnost je približno 30-odstotna. Če imate srečo in ste blizu zdravstvenega centra, kjer vam zagotovijo pomoč, je preživetje tako rekoč 100-odstotno – vendar mora pomoč priti na pravi kraj, ob pravem času.«

Pobuda za ustanovitev zdravniške delovne skupine proti nasilju je, tako doc. dr. Nena Kopčavar Guček, nastala po drugem, naklepnem umoru zdravstvenega delavca v letu 2017, »po umoru specialista urologa, ki ga je njegov bolnik počakal na hodniku izolske bolnišnice. Zdravnik se je k njemu usedel in začel empatični pogovor; takrat se je strelno orožje znašlo v rokah povzročitelja nasilja, morda celo morilca, ki je temu zdravniku vzel življenje. Naj spomnim: na primarni ravni zdravstvenega varstva se je prvi umor pri nas zgodil deset let prej, leta 2007. Takrat je v zdravstvenem domu v Ljubljani nekdo s hladnim orožjem na delovnem mestu umoril svojo zobozdravnico.«

Omenjena delovna skupina obravnava vse primere nasilja, ki jih zdravniki prijavijo, pri čemer so »intervencije vezane tudi na druge stroke, kajti v naši strokovni skupini imamo tudi višjega policijskega inšpektorja in pravnico. Velikokrat je nujno takojšnje posredovanje, kajti žrtev nasilja potrebuje takojšnji pogovor ali pomiritev. Takšnih stikov imam ogromno, zato vem, kakšne posledice pušča nasilje – in zaradi tega vedno znova ponavljam: nasilje v zdravstvu ni pozitivno za nikogar, ne za povzročitelja ne za tistega, proti kateremu je usmerjeno.«

Preprečevanje nasilnih izbruhov je pomembno, a ne vedno uspešno

Zdravstvene delavce želijo izobraziti, kako naj preprečijo nasilne izbruhe, pri čemer zdravnica družinske medicine izpostavlja, da je »za nasilje na delovnem mestu vedno odgovoren delodajalec – to se nanaša na vsa delovna okolja, tudi na zdravstveno. Zavedamo se, da pomoč velikokrat pride prepozno, zato so naši napori usmerjeni k temu, da svoje kolege, sodelavce izobrazimo tako, da bodo imeli varnostni načrt znotraj najožjega tima. Dostop policijskih uslužbencev je v Sloveniji izredno kratek, zato jim velja zahvala – vendar pa so tudi tri minute včasih, na primer v primeru davljenja, dovolj, da nekdo izgubi življenje.«

Ob tem dr. Nena Kopčavar Guček opozarja, da je med zdravniki veliko takšnih, ki nasilja ne želijo prijaviti. »Velikokrat obtožujemo tudi sami sebe, češ, morda nismo bili dovolj prijazni, v čakalnici je bil slab zrak, pacient ni imel stola, mogoče je bilo čakanje predolgo, morda smo bili ta dan že preutrujeni ... Toda obračunavanje, kakršnemu smo priča v zadnjem času, je čezmerno. Seveda se zavedamo, da so ljudje, ki vstopajo v zdravstveni sistem, žalostni, prestrašeni, v stiski, morda nejevoljni tudi zaradi drugih okoliščin ...  – toda odzivi v smislu nedavnega dogodka v celjski bolnišnici nas resnično skrbijo.«

Tri četrtine zdravnikov je bilo vsaj enkrat tarča nasilja

Anonimna spletna anketa je pokazala, da je bilo približno tri četrtine zdravnikov vsaj enkrat v življenju tarča kakršnegakoli nasilja, tudi fizičnega. In to nasilje ima zelo različne obraze. Lani se je nasilnih odzivov zvrstilo veliko – vse od grožnje s strelnim orožjem v ambulanti družinske medicine do groženj pediatrinji: »Da ne bodo vaši otroci ostali brez matere!« ali »Za svojega otroka tudi ubijam!« pa do blatenja na družbenih omrežjih, sovražnega govora, pljuvanja in lažjih telesnih poškodb. »Vse imamo zabeleženo, vsi podatki so shranjeni. Zavedamo pa se, da je to le vrh ledene gore,« poudarja zdravnica, ki se v sklopu katedre za družinsko medicino poglobljeno ukvarja tudi s komunikacijo.

Ob tem pojasni, da so zdravniki uvideli, da je nujna sprememba zakonodaje. »Zakon o pacientovih pravicah v zdajšnjem izreku dostojno obnašanje v odnosu do zdravstvenih delavcev narekuje samo pacientom. Anonimna raziskava, ki smo jo izvedli v letu 2018, pa je pokazala, da so v Sloveniji pacienti povzročitelji nasilja 'samo' v polovici primerov, v drugi polovici primerov pa so za nasilje odgovorni njihovi spremljevalci. Zato smo predlagali, da se v zakon doda tudi spoštljiv odnos in dostojno obnašanje spremljevalcev, ne le bolnikov.«

Bosta varno okolje zagotovila rdeči gumb in dvojni izhod?

Po drugi predlagani spremembi pa naj bi zakon o pacientovih pravicah dodatno obvezoval delodajalca, da mora poskrbeti za varnostni načrt in varno okolje – na voljo mora biti bodisi rdeči gumb, s katerim je mogoče skrivoma poklicati pomoč, bodisi dvojni izhod, skozi katerega se je mogoče umakniti, če se zdravnik ali drug zdravstveni delavec zboji za svojo varnost ali svoje življenje.

»Glede zakona o javnem redu in miru je pravna služba zdravniške zbornice pripravila predlog, s katerim predlagamo, da se nedostojno obnašanje do zdravstvenih delavcev, blatenje, žaljenje, zmerjanje, hujskanje, poniževanje obravnavajo enako kot tovrstni verbalni delikti proti uradnim osebam – na sodišču, po uradni dolžnosti in ne kot zasebna tožba,« še izpostavlja dr. Nena Kopčavar Guček. 

Nasilje se hitro sprevrže v resno življenjsko grožnjo

Ko doc. dr. Nena Kopčavar Guček niza primere nasilja nad zdravniki, do kakršnih ne bi smelo priti, poudari, da je »v enem od primerov prijava šla neposredno na policijo, ki je opravila informativni razgovor. Ni mi znano, ali je dotična oseba imela dovoljenje za nošnjo orožja ali ne, kajti do te informacije tudi nimam pravice. Je pa kolegica sporočila zanimiv razvoj dogodkov: gospod, ki ji je med obravnavo zagrozil z orožjem, se je vrnil in jo prosil, naj umakne ovadbo, češ da se je samo šalil ...«.

Ko so takšen razvoj dogodkov predstavili policijskemu inšpektorju, je bil njegov odziv nedvoumen: takšnih ovadb se niti slučajno ne umika. »Tako je gospod zdaj v postopku, saj se pod nasilje uvršča tudi resna življenjska grožnja. Gospod je imel neupravičene zahteve do zdravnice, kar je pogost vzrok za nasilje, pa naj gre za neupravičene zahteve do medicinsko-tehničnih pripomočkov, napotnic, receptov, bolniškega staleža ... In ko mu je kolegica povedala, da mu tega ne more dati, je položil pištolo na mizo.«

Zdravnik ali katerikoli drugi ogroženi zdravstveni delavec mora v takih primerih takoj poklicati policijo in zaprositi za pomoč in posredovanje, medtem ko zbornica oziroma delovna skupina »ne dopuščajmo nasilja« lahko zagotovi psihološko podporo. Predlagana sprememba zakonodaje pa naj bi pripomogla k zagotovitvi ustrezne obravnave tudi ob dogodkih, ki ne predstavljajo neposrednega ogrožanja življenja. 

Zato so zdravniške organizacije omenjeni predlog poslale tudi v soglasje zbornici zdravstvene in babiške nege, da bi skupaj spodbudili in poskrbeli za zaščito vseh zdravstvenih delavcev. 

Kako obravnavati nekoga, ki je že bil nasilen?

Delovna skupina »ne dopuščajmo nasilja« na tečajih oziroma delavnicah spodbuja kolege, naj v najožjem timu, najožjem delovnem okolju poskrbijo za varnostni načrt – tudi če ta ne vključuje tehnične opreme. 

»Seveda želimo, da bi imeli takšno opremo, kot jo imajo, na primer, blagajniki, ki jih ogroža drugačna vrsta nasilja. Zanimiv primer smo videli na Nizozemskem, kjer je metadonska ambulanta zaščitena bolj kot najhujša trdnjava na svetu. Ko pacient – odvisnik od psihotropnih snovi – pride do okenca in začne biti nasilen, se roleta iz kevlarja (materiala, iz katerega so, na primer, izdelani neprebojni jopiči – op. a.) avtomatično zapre,« pojasnjuje dr. Nena Kopčavar Guček.

In prav to je, kot dodaja, tudi stalna dilema: ali obravnavati nekoga, ki je bil že v preteklosti nasilen. »V Celju se je pokazalo, da to nima dobrih posledic; gospod je menda že bil glasen, poskušali so ga pomiriti s tehnikami deeskalacije ... Naš cilj ni kogarkoli sankcionirati, ampak, kolikor se le da, nasilne dogodke v zdravstvu preprečiti. Sicer pa velja uporabljati razne kode znotraj tima, pri sporazumevanju med zdravnikom in medicinsko sestro.« 

Po njeni oceni je ena od zelo dobrih tehnik – tehnika presenečenja. »Na hodniku čakalnice smo imeli nasilno pacientko in ko sem stopila iz ordinacije, da bi poskusila urediti situacijo, je strahotno glasni gospe, ki je metala stole po hodniku, nekdo od čakajočih rekel: 'Gospa, vi pojdite pa kar domov in tam vpijte na svojega moža!' Gospa, ki je pričakovala moj odziv in ne odziv nekoga, ki je prav tako čakal, je bila tako šokirana, da je utihnila, se usedla in mirno počakala, da je prišla na vrsto za obravnavo. Takrat mi je razložila, da je hotela zgolj 'vzvaloviti čakalnico, ki ni bila dovolj dinamična',« pove zdravnica.

Krivdo je laže pripisati posamezniku kot sistemu ...

Delovna skupina »Ne dopuščajmo nasilja« glede na globalne podatke ugotavlja, da včasih, a ne vedno, pride do stopnjevanja dogodkov v povezavi s stopnjevanjem stiske posameznika – na primer pri ljudeh s psihičnimi težavami, ki morda še niso niti prepoznane in zdravljene. 

»Zelo značilno za slovensko okolje je, da ljudje ne razlikujejo med razlogom v sistemu in razlogom pri posamezniku. Spomnimo se: nekdo je želel obračunati s svojim urologom, ker je menda dolgo čakal na operacijo. Toda dolgo čakanje na operacijo nikakor ni krivda posameznega zdravnika, to moramo razumeti vsi,« poudarja dr. Nena Kopčavar Guček. 

V Sloveniji je med vzroki za nasilje zelo pogosto tudi zahteva po nečem, do česar posameznik ni upravičen, zato mu zdravnik tega ne more predpisati – in tako se, kot pove zdravnica, zgodi, »da nekdo pride k svojemu zdravniku z zahtevo, da bi tudi sam rad šel vsaj enkrat v zdravilišče, saj da je soseda šla že večkrat; ko zdravnik želi izvedeti za težavo, zaradi katere naj bi pacienta napotil na zdraviliško zdravljenje, ga odgovor pusti brez besed: 'Ja, kar tako.' Seveda to ni mogoče – a to ni naša domislica, takšna so pravila oziroma omejitve zdravstvene zavarovalnice. Enako velja za recepte, napotnice, medicinsko-tehnične pripomočke ali naloge za prevoze, ki jih v določenih primerih ni mogoče izdati. Ne, da jih nočemo – ne moremo jih izdati.«

Kako se na nasilje v zdravstvu odzivajo v Veliki Britaniji

Nemalokrat so provokativne tudi razmere v čakalnici, »ko je na kupu preveč ljudi, nekdo, ki ga boli noga, nima mesta, kamor bi se lahko usedel, v čakalnici je slab zrak, avtomat za vodo je prazen, čakanje je dolgo ... Zato v tujini omejujejo število spremljevalcev na največ dva, medtem ko pri nas število obiskovalcev (še) ni omejeno. Tako imamo predvsem na urgenci težave z Romi, kajti za njihovo kulturo je značilno, da z nekom, ki je zbolel, pride več ljudi – in potem želijo vsi tudi v pregledovalnico in vsi v ambulanto, kar ni mogoče, tudi fizično ne. Že to, da prosimo, če bi obolelega spremljal en sam, je lahko vzrok za izbruh nasilja.«

V Veliki Britaniji posamezniki, ki so v zdravstvu imeli izbruh in povzročili nasilje, dobijo posebno označbo v elektronskem kartonu, ki, kot pove dr. Nena Kopčavar Guček, zdravnike že vnaprej opozori, kaj lahko pričakujejo med obiskom dotičnega pacienta. »Zdravniki so torej na morebitni nasilni dogodek pripravljeni, zato so toliko previdnejši – in presenečenja, do kakršnega je nedavno prišlo v splošni bolnišnici v Celju, ne more biti. Taka oseba v Angliji potem tudi nima več pravice do proste izbire zdravnika in do nenujnega obiska na domu – obiska, ki ga mora izbrani zdravnik opraviti sam, zunaj delovnega časa in brez kakršnegakoli spremstva,« pojasnjuje zdravnica in dodaja: »Kar se tiče dela na terenu, lahko rečem, da je to okolje zelo značilno za nasilne obračune tudi s patronažnimi medicinskimi sestrami, ne le z zdravniki. V Sloveniji so med žrtvami nasilja najpogosteje urgentne službe, družinski zdravniki, ginekologi in zobozdravniki.«

Simbolični fotografiji: iStock; portret Nene Kopčavar Guček: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani