Da jim je prekipelo zaradi vladnega sprenevedanja in ignorance, so zdaj sporočili še družinski zdravniki – in pozvali državljane, naj se zavzamejo za dostopno, varno in strokovno zdravstvo, kajti »zdravniki očitno nismo dovolj pomemben člen te družbe, da bi nas politika slišala«. Tako je zapisano v javnem pismu, pod katerega se je podpisalo 336 specialistov splošne oziroma družinske medicine. Revolt v zdravstvu se širi, stopnjujejo se opozorila, ki svarijo pred poskusi upravljanja z odloki, medtem ko se v družinski medicini nezadržno odvija erozija, ki utegne imeti nepopravljive posledice – tako sistemske kot individualne. Že danes je veliko preveč državljanov bodisi brez osebnega zdravnika bodisi imajo težave z dostopnostjo do pravočasne obravnave; razlogi so različni, vsi po vrsti pa imajo skupni, sistemski imenovalec.

V prihodnjih letih se bo upokojila skoraj četrtina družinskih zdravnikov; opozorila o tem iz strokovnih vrst prihajajo že več kot desetletje. Razmere v ambulantah, v katerih vsak dan v povprečju obravnavajo 50 bolnikov, nakazujejo težave, ki jih bo brez poglobljenih, sistematičnih prijemov težko sanirati. Spomnimo se samo strokovno nedopustnih okoliščin v kranjskem zdravstvenem domu; te so pred petimi leti narekovale revolt tamkajšnjih zdravnikov, ki je pripomogel k vsaj delnemu saniranju razmer v smislu zmanjšanja administrativnih obremenitev. Vendar se je ukrepanje na sistemski ravni začelo šele, ko se je kar 24 zdravnikov odločilo za odpoved delovnega razmerja ...

Sistem peša, zaposleni odhajajo, vlada pa vztraja ...

»Zaradi prekomernih obremenitev smo pred nekaj leti v pogajanjih z vlado dosegli dogovor, da se bo število opredeljenih pacientov na družinskega zdravnika postopno zmanjševalo, saj preveliko število opredeljenih bolnikov zdravniku onemogoča kakovostno delo,« poudarjajo podpisniki tokratnega javnega pisma, ki sledi nizu podobnih opozoril. Ta so v zadnjem času podpisali zdravniki številnih bolnišnic, prvi pa so se za to potezo odločili zdravniki Onkološkega inštituta Ljubljana.

»V mnogo večjem obsegu kot klinično delo je že danes okrnjeno pedagoško in znanstveno-raziskovalno delo, ki smo ga kot terciarna ustanova prav tako dolžni opravljati. Dolgoročno opuščanje teh naših zadolžitev, ki izhajajo iz statusa onkološkega inštituta kot terciarne zdravstvene ustanove, bo brez dvoma privedlo do katastrofalnih posledic za razvoj onkologije v Sloveniji. Ker prav v terciarnih ustanovah potekajo najzahtevnejše diagnostične in terapevtske obravnave bolnikov, morajo biti pogoji dela tu dovolj privlačni za najboljše in najbolj zagnane mlade zdravnike. V nasprotnem primeru lahko v ključnih nacionalnih zdravstvenih ustanovah že v kratkem pričakujemo dodatno poslabšanje stanja na področju kadrov. Za zagotavljanje primernih pogojev dela pa je odgovorna izključno politika, v prvi vrsti ministrstvo za zdravje in vlada,« je zapisalo 117 zdravnikov onkološkega inštituta.

Pristop, ki počasi, a vztrajno izključuje tudi paciente 

Zgodilo se ni nič; stavka še vedno traja, mediacija ni uspela, pogajalskega dialoga praktično ni.

Ne ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel ne vlada se na tovrstna opozorila ne ozirata kaj dosti. Nasprotno, vlada si je zadala cilj, ki je, kar se tiče opozoril zdravnikov, izključujoč. A na ta način (p)ostajajo izključeni tudi pacienti.

»Upali smo, da nam bo postopno manjšanje števila opredeljenih bolnikov omogočilo strokovno delo, bolnikom pa ustrezno obravnavo in primerno zdravljenje. Žal pa podatki kažejo, da se je povprečna obremenjenost zdravnikov v ambulantah družinske medicine le minimalno zmanjšala. Zato nas zelo skrbijo pozivi, da je treba število opredeljenih bolnikov na enega zdravnika še povečati – namesto da bi od vlade zahtevali, naj uredi pogoje dela, poveča število zdravnikov v družinski medicini in s tem poveča dostopnost do družinskega zdravnika. Vlada bi morala z ustreznimi ukrepi naslavljati vsebino in bistvo zdravnikovega dela ter zdravnika razbremeniti administrativnih opravil, vendar z odloki in ukrepi na žalost išče le bližnjice in matematične poti, ki delo samo še bolj zapletajo,« so prepričani družinski zdravniki, ki opozarjajo, da je nujno treba razširiti mrežo in v to največjo skupino specialistov na Slovenskem privabiti tudi čim več mladega kadra.

Stavkovni duel, ki poglablja nezaupanje in ne prinaša rešitev

Povedno je, da je resorno ministrstvo še nedavno skupaj s stroko iskalo rešitve za krepitev primarne ravni zdravstvenega varstva in snovalo strategijo razvoja na tem področju. Ko se je odvijal posvet na to temo, je zdravniška stavka trajala sedem tednov, zdaj se začenja že štirinajsti teden stavke – in nič se ni zgodilo, ne v dobro pacientov ne v prid zaposlenim. 

»Ta stavka je škodljiva za vse – za bolnike, za zdravstveni sistem, nenazadnje tudi za zaposlene v zdravstvu. Poglablja se nezaupanje do zdravnikov, izgubljamo pa prav vsi!« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si že pred dvema mesecema opozoril prim. dr. Aleksander Stepanović, ki v Zdravstvenem domu Škofja Loka, katerega direktor je, dela tudi kot splošni oziroma družinski zdravnik.

»Zgolj z uredbami in odločanjem odločevalcev, ki so odmaknjeni od realnosti ali pa so morda pod vplivom aktualne ali kakšne druge politike, ne nastanejo rešitve, ki bi jih bilo mogoče v praksi uresničiti,« ocenjuje zdravnik, ki vodi tudi razširjeni strokovni kolegij za družinsko medicino in je trdno prepričan, da aktualno dogajanje, zaznamovano s stavko zdravnikov, neodzivnostjo politike in uličnimi protesti, le še pospešuje razkroj javnega zdravstva, ki se je že začel – in ki bo prizadel vse.

Bo stavka spodbudila sistemske spremembe?

»Ker delam v domu za starejše, ne morem stavkati, vendar stavko podpiram – ker se mi zdi, da se mora v tem sistemu nujno spremeniti marsikaj. Petnajst let odločevalce aktivno prosimo, argumentiramo, pojasnjujemo – in vedno znova naletimo na gluha ušesa; do začetka stavke smo bili zanje popolnoma neslišni in nevidni,« je, prav tako v pogovoru za zdravstveni portal, v začetku marca ocenila družinska zdravnica Polona Campolunghi Pegan. Želi si, da bi stavka pripomogla k sprejetju nujnih sistemskih sprememb, saj ugotavlja, da je »stavka zdravnikov naplavila tudi zelo veliko frustracij, jeze, razočaranja – občutij, ki niti niso toliko vezana na stavkovne zahteve, ampak na stagnacijo oziroma nazadovanje zdravstvenega sistema.«

Zanimivo je, s kakšno lahkoto se v danih razmerah stopnjuje kalvarija našega javnega zdravstva, ki je bilo dolgo svetla izjema posttranzicijskih držav. Medtem ko so se drugod temelji sesedali, je pri nas zdravstvo delovalo dobro – danes pa nas države, ki so pred leti močno capljale za Slovenijo, v marsičem prehitevajo. In človek se pri tem utemeljeno sprašuje, kaj v takšnih razmerah ravnanje odločevalcev, ki opozorila zdravnikov – stavkajočih in nestavkajočih – vedno znova presliši, prinaša obolelim.

Kakšne bodo posledice politične nedoslednosti in nekorektnosti?

»Zdaj vztrajati pri trmastih zahtevah bodisi na eni bodisi na drugi strani in se ne pogovarjati, ne rešiti nastale situacije, je zafrkavanje pacientov, nič drugega!« je bil pri anamnezi stanja v zdravstvu pred poldrugim mesecem neposreden izr. prof. dr. Andrej Robida, ki se poglobljeno ukvarja s področjem kakovosti in varnosti v zdravstvu. S stavko se sicer, kot je povedal v pogovoru za Zdravstveniportal.si, ni podrobno ukvarjal, ker je že izven delovnega procesa. 

»Sem pa že, tudi v javnosti, povedal, da je bil moj stari oče kmet. V njegovem času so se kmetje po maši zbrali v gostilni in se pogovarjali; če je eden od kmetov nekomu nekaj obljubil, je moral besedo držati, sicer ga je družba v tistem okolju, v tisti vasi izločila. In zdaj? Danes nekaj obljubiš, to celo podpišeš, potem pa tega ne narediš. Ne podpiši, če misliš, da tega ne boš mogel narediti! In tu imajo zdravniki prav. Da se to dogaja na hrbtih pacientov, s tem se pa ne strinjam. Stavka bi bila lahko drugačna, morda še silnejša od tega, kar se dogaja zdaj. Problem je trmasto vztrajanje predvsem tistega, ki je povzročil, da je do stavke sploh prišlo – odgovornost nosita vlada in resorno ministrstvo,« je neposreden dr. Robida.

Ko se zdi, da se opozorila zdravnikov razblinjajo v (v)etru ...

In tako se danes zdi, kot da se vsa opozorila zdravnikov razblinjajo v (v)etru, kar pa je zelo kratkovidno početje. Cena saniranja posledic, ki jih povzroča neurejen, vse prej kot optimalno organiziran sistem, bo visoka. Plačevali jo bomo vsi – ne glede na izid aktualne stavke. Kajti v resnici tudi v zdravstvu, kjer je pravočasnost ukrepanja življenjskega pomena, postaja vse bolj jasno, da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne. In politika, pa naj bo katerekoli barve, pri tem vedno odigra ključno vlogo – odgovornosti za to pa ne prevzame. 

Simbolični fotografiji: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.