Zdravniška stavka se torej po šestih mesecih še vedno odvija, čeprav se, kot vedo vsi, ki so v tem času potrebovali preiskave, diagnostiko in zdravljenje, v klinični praksi postopki odvijajo kolikor toliko nemoteno. Čakalne vrste pa še vedno so – in se podaljšujejo. Obljubljanih, pričakovanih in zahtevanih ukrepov, s katerimi bi zavrli poglabljanje sistemskih vrzeli, ni, (zobo)zdravniški sindikat Fides pa ob tem izpostavlja: »Vsi poskusi vlade, ki je z grobimi posegi v zdravniško stavko le podaljšala agonijo javnega zdravstva, v zadnjega pol leta kažejo, da je njen cilj zgolj prikrivanje dejanskega stanja, zavajanje in metanje peska v oči državljanom in zdravništvu.«
Razmere v javnem zdravstvu so v resnici vse prej kot optimalne – in tega se tako zaposleni kot pacienti, ki včasih v nedogled čakajo na storitve, boleče zavedajo.
Pol leta trajajoča stavka zdravnikov, ki se odvija na deklarativni in ne na praktični ravni, pa je, kot ob omenjeni časovni prelomnici poudarjajo v Fidesu, razgalila vso bedo in trhlost javnega zdravstvenega sistema, ki da se pri življenju ohranja zgolj zaradi predanosti in požrtvovalnosti zdravništva in ostalega medicinskega oziroma zdravstvenega osebja.
Razmere v javnem zdravstvu so v resnici vse prej kot optimalne – in tega se tako zaposleni kot pacienti, ki včasih v nedogled čakajo na storitve, boleče zavedajo.
Zdravniki uperjajo prst v neagilno vlado
Vlada, ki ni zagotovila dolgoročnih rešitev, pa zdaj, kot so prepričani zdravniki, hiti državljane prepričevati, »da je v javnem zdravstvu vse v najlepšem redu. Vendar pa, žal, ni tako – in na dolgi rok se bosta tako neiskanje sistemskih rešitev kot tudi prikrivanje dejanskega stanja vsem skupaj zelo maščevala; med poraženci bo edino javni zdravstveni sistem – in z njim pacienti.«
Po prepričanju zdravnikov, ki jim je mar za usodo javnega zdravstva, vlada s svojim ravnanjem zgolj potrjuje, da realnih težav ne zna reševati – oziroma nima resn(ičn)ega namena, da bi te težave odpravila. Takšen odnos in ravnanje ne spadata v demokratične sisteme in v EU, so prepričani zdravniki, ki jih vladna ignoranca sili v ščitenje pravic s pomočjo sodnih postopkov. Med te se umešča tudi zahteva za presojo ustavnosti noveliranja zakona o zdravniški službi, s katero so zdravnikom omejili pravico do stavke – do stavke, ki tako ali tako teče v prazno.
Po prepričanju zdravnikov vlada s svojim ravnanjem zgolj potrjuje, da realnih težav ne zna reševati – oziroma nima resn(ičn)ega namena, da bi te težave odpravila.
Koga bodo posledice nesaniranih razmer najbolj bolele?
Vlada je torej po odpoklicu soglasij za prekomerno nadurno delo posegla v pravico do stavke – s stavko pa so zdravniki želeli predvsem javno opozoriti na vladno ignoranco do sporazumov, ki jih je podpisala, ki so bili že objavljeni tudi v Uradnem listu in s katerimi je bila začrtana pot za postopno reševanje slovenskega javnega zdravstva. Toda ti nameni, četudi so bili morda sprva iskreni, so se razblinili med visokodonečimi obljubami, ki so prav tako poniknile v pozabo.
Dialoga praktično ni, čeprav bi se moral nadaljevati in stremeti h kompromisni rešitvi, ki je v aktualnih razmerah več kot nujna. Zato se velja vprašati, kdo bo tisti, ki bo čez pet, deset ali 20 let plačeval davek na račun posledic zdajšnjega neukrepanja? Kako bo takrat mogoče občutiti (ne)dostopnost do storitev v javnem zdravstvu? In kam se bodo izgubile pravice pacientov oziroma zavarovancev, ki so že zdaj na prenekateri ravni do obisti okrnjene?
Dialoga praktično ni, čeprav bi se moral nadaljevati in stremeti h kompromisni rešitvi, ki je v aktualnih razmerah več kot nujna. Zato se velja vprašati, kdo bo tisti, ki bo čez pet, deset ali 20 let plačeval davek na račun posledic zdajšnjega neukrepanja? Kako bo takrat mogoče občutiti (ne)dostopnost do storitev v javnem zdravstvu? In kam se bodo izgubile pravice pacientov oziroma zavarovancev, ki so že zdaj na prenekateri ravni do obisti okrnjene?
V tem kontekstu objavljamo nekaj povednih člankov in intervjujev, objavljenih v času zdravniške stavke, ki najbolj celovito prikazujejo realno sliko javnega zdravstva pa tudi odločevalcev, ki ne vedo, s katerimi potezami in v kakšni tehniki to starajočo se umetnino dopolniti in ji omogočiti, da znova zasije v polnem sijaju, po zaslugi še vedno vrhunskih storitev, ki jih slovenski medicini uspeva zagotavljati in udejanjati tudi v nemalokrat nemogočih pogojih.
Ob rob napovedani zdravniški stavki: do kdaj bodo bolniki, zdravniki in medicinske sestre talci demagogije?
Razmere v slovenskem zdravstvu, ki se slabšajo že leta oziroma kar desetletja, so danes vse prej kot zavidljive. Sistemski okviri ostajajo togi – kljub številnim spremenljivkam, ki izrazito vplivajo na kakovost in količino obravnav, medtem ko se kvota strokovnega kadra zmanjšuje. Obljubljani sistemski ukrepi, ki naj bi pripomogli k izboljšanju pogojev za zagotavljanje pravočasne in čim bolj celovite zdravstvene obravnave, omenjenemu dogajanju ne sledijo. Zato pravzaprav sploh ne čudi več, da je med medicinskimi sestrami in zdravniki v javnem zdravstvu vse pogosteje prisoten razmislek o tem, kako pospešeno poiskati nove strokovne izzive in oditi iz birokratsko diktiranega javnega sistema; s tem niso zadovoljni ne zdravniki ne bolniki, ki so danes morda bolj kot kadarkoli prej oddaljeni od središča dogajanja v zdravstveno-varstveni sferi. Zato se morajo oboleli vse pogosteje (če želijo s pravočasnim strokovnim ukrepanjem preprečiti napredovanje bolezni) odločiti za samoplačniške storitve – če si to lahko privoščijo.
»Če do sprememb v javnem zdravstvu, ki so nujne, ne bo prišlo po regulatorni poti, se bodo te zgodile po naravni poti – tega pa se bojimo, kajti v tem primeru bomo stopili na pot balkanizacije zdravstva«
»Veliko let smo že priča temu, da se vse anomalije oziroma slabosti zdravstvenega sistema prikazuje kot posledico slabega dela zdravnikov – zato smo postali strelovod, ki ga ljudje krivijo za to, da sistem ne dela,« ugotavlja družinska zdravnica Polona Campolunghi Pegan, ki v sklopu zdravstvenega doma v Novi Gorici kot domska zdravnica skrbi za varovance dveh domov za starejše, v Podsabotinu in v Novi Gorici. Tudi sama že dolgo opozarja na hibe sistema, ki vplivajo na prekratko in premalo celovito obravnavo v ambulanti družinske medicine pa tudi na podaljševanje čakalnih vrst, zato ob družbeni klimi, ki smo ji priča v kontekstu zdaj že osmi teden trajajoče zdravniške stavke, poudarja: »Tudi če bi v našem zdravstvenem sistemu zamenjali vse zdravnike, od prvega do zadnjega, in pripeljali neke druge, idealne zdravnike, ki ne bi imeli človeških slabosti, ampak samo človeške kreposti, ta zdravstveni sistem ne bi deloval niti za kanec bolje, kot dela zdaj.«
»Ta stavka je škodljiva za vse – za bolnike, za zdravstveni sistem, nenazadnje tudi za zaposlene v zdravstvu. Poglablja se nezaupanje do zdravnikov, izgubljamo pa prav vsi!«
Prim. dr. Aleksander Stepanović je splošni oziroma družinski zdravnik, ki pa ne skrbi le za svoje paciente, ampak tudi za čim bolj nemoten potek dela v Zdravstvenem domu Škofja Loka, ki ga vodi. Izzivov je veliko, rešitev – pravih in v praksi izvedljivih – pa bistveno premalo. »Zgolj z uredbami in odločanjem odločevalcev, ki so odmaknjeni od realnosti ali pa so morda pod vplivom aktualne ali kakšne druge politike, ne nastanejo rešitve, ki bi jih bilo mogoče v praksi uresničiti,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si opozoril prim. dr. Aleksander Stepanović, ki je trdno prepričan, da aktualno dogajanje, zaznamovano s stavko zdravnikov, neodzivnostjo politike in uličnimi protesti, le še pospešuje razkroj javnega zdravstva. Ta razkroj se je že začel – in bo prizadel vse.
Prim. mag. Matjaž Turel: »To, kar se danes dogaja v javnosti, nas boli«
Prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog, ki v sklopu Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije UKC Ljubljana vodi bolnišnični oddelek, je iskren človek, ki ni nagnjen k leporečenju ali k zavijanju resnice v celofan – zato tudi vedno odkritosrčno spregovori o anomalijah, ki narekujejo vsakdan slovenskega zdravstva. V tej maniri sva se za Zdravstveniportal.si pogovarjala o razmerah v zdravstveni sferi, ki so zdaj že četrti teden zaznamovane s stavko zdravnikov in zobozdravnikov – pa tudi o razlogih, zaradi katerih politika že leta odgovornost za vse težave javno-zdravstvenega sistema, vključno z nedopustno daljšajočimi se čakalnimi vrstami, želi naprtiti na pleča zaposlenih v zdravstvu.
Varnost in kakovost v zdravstvu: »To, kar se dogaja, ni nič drugega kot zafrkavanje pacientov!«
To, kar se v zadnjem času dogaja v zdravstvu in z zdravstvom, je nevzdržno – zlasti z vidika pacientov, ukleščenih v dolgih čakalnih vrstah in izpostavljenih številnim logističnim kratkim stikom na celotni poti celostne obravnave. Nedopustno dolgo zdravniško stavko je mogoče primerjati z učinkom posipanja soli na odprte rane zdravstvenega sistema, ki bi potreboval urgentno zdravljenje. Stavkajoči zdravniki vztrajajo na okopih, vlada pa sprejema precej rokohitrske ukrepe, s katerimi želi premostiti krč, ki ga bo javno zdravstvo zdaj doživelo še z uveljavitvijo preklicev zdravniških soglasij za nadurno delo. In kam se pri vsem tem »urejanju« zdravstva umešča skrb za kakovost zdravljenja, za varnost pacientov v vseh postopkih zdravljenja? O tem sva se za Zdravstveniportal.si podrobno pogovorila z izr. prof. dr. Andrejem Robido.
»Zdravstvo so ljudje. Če ni ljudi, ostanejo le stene. Kdo pa bo skrbel za bolnike?«
Ni države, v kateri se zdravstvo ne bi soočalo s pomanjkanjem zdravnikov in medicinskih sester – in vse iščejo rešitve za premoščanje posledičnih sistemskih težav, ki se vse bolj zrcalijo v pešanju kakovosti in varnosti klinične prakse. Med njimi je tudi Velika Britanija, kjer so, denimo, zaradi akutnega pomanjkanja zdravnikov uvedli profil, ki naj bi pomagal premostiti ta kadrovski manko; to je tako imenovani physician associate, v grobem prevodu bi lahko rekli zdravnikov sodelavec. Je ta poteza z vidika pacientov dobra, smiselna, varna? Mnenja so deljena. Največ pa pove konkretni primer. Tak strokovnjak, čigar izobrazba se niti približno ne more primerjati z izobraževanjem zdravnika, ki traja od 11 do 15 let, je angleškemu dekletu s pljučno embolijo postavil diagnozo dolgotrajni COVID, predpisal ji je tudi terapijo z antidepresivi. Pravi zdravnik pacientke ni videl. Dekle je umrlo. Starši, ki so izvedeli za potek diagnostike in zdravljenja, zdaj tožijo državo. Sistem pa ostaja nespremenjen. Je Slovenija na pospešeni poti, da se pridruži državam in vodstvom držav, ki na poenostavljen način poskušajo reševati izjemno kompleksne javno-zdravstvene sistemske težave? O tovrstnih dilemah, ki dandanašnji že od študija dalje tlakujejo strokovno pot vseh bodočih zdravnikov in jo – tudi zaradi neuspešnega urejanja sistema javnega zdravstva – postavljajo v precej negotov položaj, sem se pogovarjala z Luko Puzigaćo, specializantom onkologije z radioterapijo, ki se trenutno pospešeno pripravlja na specialistični izpit.
Sicer pa se dosedanji učinki urejanja javnega zdravstva, ki ne prinašajo celovitih rešitev, kažejo predvsem v retoričnem samospraševanju:
Kdo bo v prihodnje skrbel za zdravje slovenstva? Politika, ki bo na fasado javnega zdravstva narisala velik nasmeh, za katerim pa se bo skrivala ena sama velika praznina?
Če bi scenarist v predlogu za film popisal to, kar se v zadnjem obdobju dogaja s slovenskim zdravstvom, z zdravniki pa tudi drugimi strokovnimi profili, ki delajo v njem, če bi v gradacijo fabularnih zapletov vključil poteze (zdravstvene) politike, naracijo zgodbe pa bi zaokrožil z vizijo posledično nastalih razmer v zdravstveni sferi čez nekaj let ali desetletij, bi njegovo zgodbo gladko zavrnili. Kot povsem nerealno, abotno pravzaprav, saj celo filmska fikcija ne vzdrži in ne tolerira tako slabo domišljenega dogajanja. Pa vendar se točno to – v resnici, ne v filmu – dogaja z našim javnim zdravstvom. Vlada prisega, da ga bo na vse mogoče in nemogoče načine poskusila ohraniti, v resnici pa, kot je videti z izkustvenega in tudi s kliničnega vidika, počne vse mogoče in nemogoče, da bi uresničila svoje videnje. Videnje, ki nima trdne opore in podpore in ki je zgolj samo sebi namen – če pomislimo zgolj na množične javne odzive zdravnikov tako rekoč vseh specialnosti, če odmislimo, da stavka slovenskega zdravništva traja že več kot štiri mesece, in če vemo, da obljubljenih in za delovanje zdravstva več kot nujnih izboljšav ni od nikoder. Ukrepi, ki se vrstijo, gredo namreč v povsem drugačno smer.
Simbolični fotografiji: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
