Poglejmo konkretni primer. Zobozdravstvene storitve, ki so že leta ahilova peta našega zdravstva – na račun slabe dostopnosti zaradi omejenega programa, ki pa ga določa plačnik, ne izvajalci –, so letos dobile nove gabarite. To se sicer sliši spodbudno, a le dotlej, dokler stomatologi ne pojasnijo, da je bil umaknjen fokus s preventive, s preprečevanja hudih zapletov, ki zahtevajo kompleksne posege in storitve. V vsakomur razumljivi naraciji to pomeni, da je število zalivk, ki jih krije plačnik, postalo izjemno omejeno, medtem ko omejitev pri zobni protetiki ni. Tak finančni diktat lahko sčasoma izniči dosežke dolgoletnega strokovnega truda zobozdravstvenega tima, ki mu je pravočasno uspelo oskrbeti vse paciente, zato njihovo ustno zdravje ni tako močno načeto, da bi med širokim naborom zdravljenja ostajala na voljo le še protetika. A zdaj sistem vse bolj prepoznavno postaja naravnan tako, da tudi zobozdravniki, ki delajo v sklopu javnega zdravstva, razmišljajo o odhodu – pa ne le iz omenjenega razloga.
Med vzroki, ki nakazujejo, da bo v prihodnje naše zdravstvo še bolj okleščeno, kakovost in varnost strokovnega dela pa ogroženi, naj bi bila tudi izhodišča za noveliranje zakona o zdravstveni dejavnosti. Po teh izhodiščih naj, denimo, zobozdravnik, ki se je odločil za delovanje v javnem zdravstvu na podlagi koncesije – in dolga leta vlagal v takšno opremo ordinacije, ki omogoča takojšnje privzemanje vseh novih pristopov –, koncesije po določenem obdobju ne bi mogel obnoviti. Zanjo in s tem za vse, kar je vložil v koncesijsko izvajanje stomatološke dejavnosti, se bo moral potegovati na javnem razpisu.
Takšno lovljenje čarovnic, ki v javno-zdravstveno sfero vnaša ukrepe s plašnicami, ne more biti dobro – ne za zaposlene, še manj za paciente.
Zobozdravstvene storitve, ki so že leta ahilova peta našega zdravstva – na račun slabe dostopnosti zaradi omejenega programa, ki pa ga določa plačnik, ne izvajalci –, so letos dobile nove gabarite. Število zalivk, ki jih krije plačnik, je postalo izjemno omejeno, medtem ko omejitev pri zobni protetiki ni. Tak finančni diktat lahko sčasoma izniči dosežke dolgoletnega strokovnega truda zobozdravstvenega tima, ki mu je pravočasno uspelo oskrbeti vse paciente, zato njihovo ustno zdravje ni tako močno načeto, da bi med širokim naborom zdravljenja ostajala na voljo le še protetika.
Je, kar se tiče javnega zdravstva, res dovoljeno vse?
Koreniti sistemski ukrepi, ki bi pripomogli k ureditvi razmer v zdravstvu, se sicer resda izmikajo že leta oziroma desetletja – toda takšnemu ravnanju, ko politika sprejema ukrepe kot buldožer brez voznika, še nismo bili priča. Zdi se, da je dovoljeno vse – četudi je že vnaprej jasno, da bodo posledice nepopravljive.
Vlada, ki še vedno zatrjuje, da ureditev javnega zdravstvo ostaja njena prednostna naloga, s skorajda vsem, kar naredi, ta zagotovila kar sama izniči. Je to res vizija, na katero stavita tudi ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel in strateški svet za zdravstvo, ki bo v analih slovenskega zdravstva nedvomno ostal zapisan kot pomemben gradnik njegove prihodnosti, kakršnakoli ta že bo?
In kakšno udejanjenje te vizije v praksi? O tem velja vprašati paciente, ki stavke zdravnikov sicer ne občutijo neposredno, kajti zdravniki (praviloma) že pet mesecev stavkajo tako, da delajo – res pa je, da so umaknili soglasja za prekomerno nadurno delo. In res je, da so čakalne dobe za posamezne diagnostične storitve in posege vse daljše. Pa tudi vedno več zdravnikov, ki se stavki sicer niso pridružili, podpira stavkajoče – ne le zaradi rapidnega slabšanja razmer v javnem zdravstvu, ampak tudi ali predvsem zaradi odnosa vlade, ki angažirano prispeva k poslabševanju odnosa med zdravniki in bolniki. Na to je v zadnjem javnem apelu za ohranitev javnega zdravstva opozorilo 1030 slovenskih zdravnic in zdravnikov, o čemer smo podrobneje poročali že v nedeljo zvečer.
Vlada, ki še vedno zatrjuje, da ureditev javnega zdravstvo ostaja njena prednostna naloga, s skorajda vsem, kar naredi, ta zagotovila kar sama izniči. Je to res vizija, na katero stavita tudi ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel in strateški svet za zdravstvo, ki bo v analih slovenskega zdravstva nedvomno ostal zapisan kot pomemben gradnik njegove prihodnosti, kakršnakoli ta že bo?
Kam vodi politično začrtana prihodnost javnega zdravstva
Če na prihodnost javnega zdravstva, ki bo (če bo) urejeno tako, kot načrtuje vlada, pogledamo z vidika sicer še ne sprejete novele zakona o zdravstveni dejavnosti, bodo spremembe radikalne. Po oceni dobršnega dela zdravništva naj bi tako začrtana prihodnost javnega zdravstvenega sistema vodila v njegov dokončni propad.
V resnici najverjetneje ne bo tako zelo hudo. Dejstvo pa je, da se nezadržno približuje velik val upokojitev med zdravniki, ki bo valoval v sozvočju z vse izrazitejšim pomanjkanjem medicinskih sester pa tudi ostalega kadra; vsi so v klinični praksi nepogrešljivi, vsi imajo pomembno v skrbi za varnost obolelih med zdravljenjem, njihove prisotnosti pa ni mogoče pričarati s čarobno paličico v obliki, na primer, interventne zakonodaje.
Danes imajo zdravniki – predvsem tisti, ki šele začenjajo z delom v klinični praksi oziroma se nanj pripravljajo – povsem drugačne imperative. Zato v kontekstu odnosa, ki ga politika zdaj oblikuje do (zobo)zdravniškega poklica, končni učinek ne bo dober. Dobro bi bilo, da bi se odločevalci tega začeli pravočasno zavedati.
Danes imajo zdravniki – predvsem tisti, ki šele začenjajo z delom v klinični praksi oziroma se nanj pripravljajo – povsem drugačne imperative. Zato v kontekstu odnosa, ki ga politika zdaj oblikuje do (zobo)zdravniškega poklica, končni učinek ne bo dober. Dobro bi bilo, da bi se odločevalci tega začeli pravočasno zavedati.
Simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
