Medtem ko klinična stroka unisono nasprotuje sprejetju dokumenta, ki izrazito znižuje kriterije za izvajanje psihoterapije, psihoterapevti dokument podpirajo – kar je razumljivo. Nenazadnje so bili vpeti v pripravo zakona, medtem ko psihiatri, pedopsihiatri in klinični psihologi niso bili povabljeni k sodelovanju – kljub temu, da so čakalne vrste pereč problem na klinični ravni, ne na področju psihoterapije. 

Kot poudarjajo klinični psihologi, psihiatri in pedopsihiatri, se zdravljenje psihiatričnih motenj in bolezni odvija s kombinacijo različnih pristopov, med katerimi je tudi psihoterapija. Ta ima zelo raznolike pristope – znanstveno preverjeni se odvijajo v sklopu zdravstva. Številni psihoterapevtski pristopi pa, kot izpostavlja uradna medicina, ne le, da niso znanstveno preverjeni, ampak so (vsaj nekateri od njih) lahko tudi nevarni – in ti v zdravstvenem sistemu ne bi smeli biti dovoljeni.

Zakon bo, če bo sprejet v predlagani obliki, takšno varovalko spremenil oziroma jo izničil. Po drugi strani pa, kot izpostavlja Igor Muževič, »v ničemer ne povečuje dostopnosti do psihoterapije v javnem zdravstvu, saj predvideno število novih timov ne dosega niti četrtine kadrovskih zmogljivosti, ki se bodo zapolnile s prihajajočimi mladimi kliničnimi psihologi.«

Zgrešeno zapolnjevanje pravnega in organizacijskega vakuuma?

V krovni zvezi za psihoterapijo so prepričani, da bo predlagani zakon pripomogel k »ureditvi področja, ki je že dolgo v pravnem in organizacijskem vakuumu«. 

Toda ta vakuum, kot izpostavlja 2668 klinikov, podpisanih pod peticijo – v tej se zavzemajo za umik predlaganega dokumenta iz zakonodajnega postopka ter za pripravo novega, pri čemer bi moralo biti dopuščeno tudi sodelovanje kliničnih psihologov, pedopsihiatrov in psihiatrov –, ne obstaja na klinični ravni, ampak v družbi. Na prostem trgu psihoterapijo izvajajo najrazličnejši ponudniki, brez ustrezne regulative in nadzora, ki bi omogočal preverjanje kakovosti in varnosti storitev.

Po oceni celotne zdravstvene stroke in tudi velikega števila združenj bolnikov predvidena regulacija, katere usoda bo odvisna od glasovanja poslancev, ne sme povzročiti zniževanja standardov zdravstvene obravnave. A če bo zakon sprejet v predlagani obliki, se bo zgodilo prav to. 

Rešitve so nujne, vendar naj bodo tehtne

Verjetno ni odveč spomniti, da je prvenstveni cilj – vzpostaviti poklic psihoterapevta, poskrbeti za ustrezno regulacijo tega poklica in tako (predvsem) zagotoviti kakovost storitev in s tem povečati varnost uporabnikov oziroma pacientov – dobronameren, pravzaprav nujen. Le rešitev ni dobra.

Ampak to se pri nas dogaja, vedno znova. Zlasti pa takrat, ko si politika vzame pravico, da v take dokumente vtke interese, zaradi katerih se razmere ne izboljšajo, ampak le še poslabšajo. Toda takrat, ko se to nedvoumno potrdi v praksi, so odločevalci v mislih in dejanjih že nekje drugje, pred drugimi profesionalnimi izzivi. 

Bo čez nekaj let sploh še kdo vedel, kako je bilo mogoče, da je prišlo do (ne)sprejetja takšnega dokumenta?

»Predlog zakona uvaja rešitve, ki so nevarne za paciente«

Naj ob tem spomnimo, kako so se na predlagane rešitve odzvali kliniki, ki kot nevzdržnega ocenjujejo poskus uvajanja nove paradigme, po kateri naj bi vsak človek potreboval psihoterapevta – skorajda tako, kot potrebuje družinskega zdravnika, pediatra, ginekologa ali zobozdravnika. Kot nosilci zdravstvene obravnave posameznikov s težavami v duševnem zdravju, duševnimi in nevrorazvojnimi motnjami oziroma tveganjem za njihovo pojavnost so ocenili, da »predlog zakona uvaja rešitve, ki so nevarne za paciente, škodljive za proračun in zdravstveno blagajno ter imajo lahko negativne posledice – zaradi nepremišljenega poseganja v posameznike, družine in sistem.«

Rešitve, ki jih prinaša predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti, sicer res zamejujejo najočitnejše primere izkoriščanja in zavajanja na prostem trgu storitev, vendar istočasno posegajo v standarde za obravnavo posameznikov, ki se spopadajo s težavami v duševnem zdravju – v standarde obravnave, uveljavljene v zdravstveni sferi. »V isti sapi pa zakon omejuje zdravljenje s psihološkimi terapijami trem zdravstvenim poklicem z najvišjo, specialistično ravnjo izobrazbe – kliničnim psihologom, psihiatrom ter otroškim in mladostniškim psihiatrom, s čimer celo zmanjšuje dostopnost do kakovostnih storitev.«

In ti strokovnjaki (se) zdaj javno sprašujejo, kdo od odločevalcev bo sprejel odgovornost za posledice sprejetja takšnega zakona – »za napačna zdravljenja, za nepotrebna zdravljenja, za zgolj navidezna zdravljenja, za prepozna zdravljenja? Kajti ko se bo pandorina skrinjica odprla, posledic ne bo več mogoče zamejiti.«

Poslanci bodo jutri, po prvi obravnavi predloga zakona, opravljeni v tem tednu, glasovali o nadaljnji usodi dokumenta.

​

Simbolične fotografije: iStock 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.