Na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana obravnavajo paciente s sekundarnim limfedemom. Ta se razvije kot posledica kirurškega ali radioterapevtskega zdravljenja raka, vendar ne vedno, kajti limfedem lahko nastane tudi zaradi onkološke bolezni, včasih se pojavi celo kot prvi izmed simptomov obolenja. Nastane zaradi motenega delovanja limfnega sistema; limfna tekočina se posledično začne kopičiti v medceličnem prostoru. Na prizadetem delu telesa nastane oteklina, ki lahko oteži gibljivost, pojavljati se začnejo tudi ponavljajoče se okužbe, kar lahko pomembno vpliva na kakovost življenja osebe z limfedemom.
Ambulanta za limfedem, v kateri so doslej obravnavali že več kot 1000 bolnikov bodisi z akutnim bodisi s kroničnim sekundarnim limfedemom, na onkološkem inštitutu deluje tretje leto.
Z zgodnjim začetkom obravnave – pri tem sledijo vzpostavljeni klinični poti, ki omogoča pravočasno in celostno obravnavo –, je mogoče preprečiti napredovanje bolezni in zmanjšati tveganje za zaplete: spremembe na koži in okužbe.
Na OI si veliko obetajo od novih diagnostičnih metod
»Trenutno izvajamo konservativno zdravljenje limfedema, prizadevamo pa si za uvedbo novih diagnostičnih metod, za razvoj kirurškega zdravljenja in, seveda, tudi za vzpostavitev mreže za obravnavo limfedema na primarni ravni zdravstvenega varstva – kajti način obravnave limfedema želimo poenotiti, bolnikom pa olajšati dostopnost do pravočasnih in celostnih zdravstvenih storitev, da jih bodo prejeli takrat, ko jih najbolj potrebujejo,« poudarja asist. Nataša Puzić Ravnjak, vodja oddelka za fizikalno in rehabilitacijsko medicino, ki deluje v sklopu onkološkega inštituta.
Ambulanta za limfedem, v kateri sta vedno prisotni tako specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine kot limfoterapevtka, dela štirikrat na teden. Na letni ravni opravijo več kot 400 prvih pregledov; število obravnav narašča, saj gre pri limfedemu za kronično stanje, ki ga je treba redno spremljati. Prvemu pregledu sledijo kontrolni pregledi (enkrat na leto), na katerih preverijo stanje in temu prilagodijo nadaljnjo obravnavo.
Povečuje se zlasti število obolelih s sekundarnim limfedemom, kajti pojavnost raka narašča, po zaslugi vse bolj uspešnega zdravljenja onkoloških bolezni pa je več tudi bolnikov, ki se morajo spoprijeti z limfedemom, »pridobljenim« z zdravljenjem.
Pri obravnavi limfedema, ki je neozdravljivo stanje, so ključnega pomena štirje sklopi ukrepov:
- dekongestivna terapija,
- dosledno nošenje kompresijskih oblačil,
- izvajanje ustreznih vaj in redna telesna aktivnost,
- skrbna nega kože.
Na Onkološkem inštitutu Ljubljana stremijo tudi k čimprejšnji uvedbi sodobnih diagnostičnih metod, med katerimi so:
- segmentna bioimpedanca,
- ICG limfografija,
- visokoločljivostni ultrazvok.
Po zaslugi omenjenih pristopov bi lahko odločneje stopili na pot uvedbe kirurških tehnik zdravljenja limfedema, kakršni sta limfovenska anastomoza in transfer bezgavk.
Sicer pa se Onkološki inštitut Ljubljana želi pridružiti mednarodni mreži centrov LE&RN (Network od Lymphatic Disease Centers of Excellence); ti s strokovnim delom, ki izpolnjuje strokovne standarde za obravnavo limfnih bolezni, in tudi z raziskovalnim delovanjem udejanjajo skrb za izboljšanje kakovosti življenja bolnikov z limfedemom pa tudi njihovih bližnjih.
ljudi danes na globalni ravni živi z limfedemom.
Kaj je limfedem?
Limfedem povzroča otekanje tkiva in se kaže v obliki otekline, nastale zaradi oviranega vračanja limfe v kri. Motnja je lahko prirojena, lahko pa se – iz različnih razlogov – pojavi kasneje v življenju; v takem primeru govorimo o sekundarnem oziroma o pridobljenem limfedemu. Limfedem se najpogosteje pojavi pri bolnikih, ki so jim zaradi raka morali odstraniti bezgavke. Gre za neozdravljivo motnjo, kajti limfnih poti potem, ko so že poškodovane, ni več mogoče popraviti.
Prirojeni limfedem ima le približno 10-odstotni delež bolnikov. Ta nastane zaradi premajhnega števila limfnih žil oziroma mezgovnic, saj te ne morejo poskrbeti za pretok vse limfe, ki priteče vanje. Ta motnja se pri ženskah pojavi bistveno pogosteje kot pri moških – oteklina praviloma nastane na rokah, včasih na nogah; lahko se pojavi na eni okončini, lahko pa tudi na obeh.
Prvi znak limfedema je oteklost stopal, ki se čez dan stopnjuje in povečuje; ko je motnja še v zgodnji fazi, oteklina izgine, če oboleli počiva s podloženimi, rahlo dvignjenimi nogami.
Prirojeni limfedem počasi napreduje, oteklina je vse opaznejša; sčasoma tudi dolgotrajni počitek ne pripomore k temu, da bi oteklost izginila.
Druga vrsta te motnje, pridobljeni (sekundarni) limfedem, je pogostejša. Najpogosteje se pojavi po obsežnejših, zahtevnejših operacijah, predvsem po zdravljenju raka. Nastane po zdravljenju tistih onkoloških obolenj, pri katerih je bezgavke in mezgovnice treba bodisi odstraniti bodisi jih obsevati. Tako se, denimo, tovrstna motnja pogosto pojavi pri pacientkah, ki so jim po diagnosticiranju raka na prsih morali odstraniti dojko in bližnje bezgavke.
Prirojeni limfedem na koži ne povzroči sprememb, je pa okončina na mestu, kjer se limfedem pojavi, otekla, zdi se, kot bi bila napihnjena, vendar prizadeto mesto ni mehko, na otip je kot zatrdlina.
Zdravljenje: kompresijska terapija
Limfedem ni ozdravljiv. Najučinkovitejša pomoč je kompresijska terapija. Če je motnja blaga, pomaga uporaba kompresijskih povojev, ki zmanjšajo otekanje, saj tekočino iz otekline iztisne naprej v limfni sistem. Pri težji obliki je priporočljiva začasna, le uro ali dve trajajoča uporaba posebnih kompresijskih nogavic.
Po zmanjšanju otekline morajo posamezniki z limfedemom na nogi čez dan nositi elastične dokolenke, tisti, ki imajo limfedem na rok, pa morajo, da bi zmanjšali otečenost, nositi kompresijske rokave.
Zelo redka tovrstna sprememba je tako imenovana elefantiaza. Otekli ud je pri elefantiazi ogromen, koža močno zadebeljena, robustna, razbrazdana. Elefantiazo je mogoče zdraviti z obsežnim kirurškim posegom, med katerim odstranijo večino oteklega podkožnega tkiva.
Oboleli si sicer pri limfedemu lahko učinkovito pomagajo tudi z gibanjem, ki ga pri obvladovanju te motnje nikoli ni preveč. Poleg krepitve mišic je bistvenega pomena tudi globoko dihanje, kajti tako oboleli doseže, da se tekočina v prsnem košu preliva iz limfnega v venski sistem.
Simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
