V tej funkciji bo profesor Zvezdan Pirtošek lahko na različnih ravneh in v raznolikih družbenih okoljih pripomogel k zaščiti pravic najranljivejših skupin v sodobni družbi, med katere spadajo tudi starejši. Kajti po trdnem prepričanju nevrologa, ki je bil prvi predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike ljubljanskega UKC ter dolgoletni predstojnik Katedre za nevrologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, se pravice starejših – pa tudi otrok in invalidov – nikakor ne uvrščajo med obrobne tematike, ampak raven njihovega udejanjanja predstavlja enega izmed temeljnih pokazateljev človeškega dostojanstva v sodobnem svetu.

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je sicer od lani tudi predsednik društva bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika, prav tako pa je že dolgo kot zunanji strokovni sodelavec in kot predsednik strokovnega sveta aktivno vpet v delovanje združenja Spominčica – Alzheimer Slovenija, ki zagotavlja pomoč osebam z demenco in njihovim svojcem. 

Pred osmimi leti je prejel državno odlikovanje red za zasluge – za angažma pri diagnosticiranju, zdravljenju in obvladovanju demence; podobno vlogo opravlja tudi pri parkinsonovi bolezni. 

Dolgoletna strokovno-klinična pot in sopotništvo obolelim sta ga izbrusila v človeka, ki dobro ve, kako krhke so lahko pravice starejših, pravice obolelih, pravice nemočnih. Njegovo znanje in tudi na mednarodni ravni okrepljeni glas bosta v tem smislu lahko naredila veliko dobrega.

Nedavno ste bili imenovani za neodvisnega strokovnjaka za pravice starejših pri Svetu Združenih narodov za človekove pravice; to funkcijo boste začeli opravljati s 1. majem, pri čemer velja izpostaviti, da gre za prvo tovrstno slovensko zastopstvo na tem področju. Ali imenovanje razumete kot logično nadaljevanje vaših prizadevanj pri izpostavljanju izzivov v sodobni družbi, kjer so pravice obolelih in starejših nemalokrat na resni preizkušnji?

Moram reči, da sem ob tem imenovanju zelo počaščen. Upam, da bom v ta mandat vnesel humanistični, humanitarni pristop, za katerega menim, da Slovenijo že vrsto let, vse od osamosvojitve dalje označuje kot državo, ki je bila že v več mandatih tudi v svetu za človekove pravice.

Seveda pa moram priznati, da me je imenovanje precej presenetilo, kajti običajno so na teh mestih politiki, diplomati ali pravniki. Vendar morda prav ta izbor najbolje ilustrira odločitev sveta za človekove pravice, da vajeti preda v roke tudi stroki, ki jo lahko prepričljivo zastopam po 45 letih dela na tem področju. 

Začel sem kot klinični zdravnik, ob bolnikovi postelji, z delom v ambulanti. Vendar v tej vlogi zelo kmalu opaziš, da ni pomembno le število tablet ali miligramov odmerka, ki jih predpišeš – ali pa, denimo, določena operacija –, ampak da sta zdravje bolnika in izid bolezni zelo odvisna od tega, ali je bolnik reven ali ne, ali ima zavarovanje ali ne, ali je morda predstavnik neke posebej ranljive skupine in so njegove možnosti posledično slabše. Tudi kot klinični zdravnik zelo hitro razumeš in opaziš širšo dimenzijo, ki dostikrat zahteva sistemske ukrepe. 

Res mi je v veselje in v čast, da bom ob izteku kliničnega dela dobil možnost, da pomagam ljudem, družbi in državam tudi na ta način.

Ukvarjali se boste torej z vprašanji, ki niso marginalna, ampak so, nasprotno, izjemnega pomena za ohranjanje človekovega dostojanstva v sodobnem svetu, v katerem se vse prepogosto izgublja kompas etičnosti in človečnosti, zato nemalokrat opažamo tudi izbruhe starizma, ki nepopravljivo pačijo podobo družbe. Kakšna je vaša vizija? Kateri bodo ključni prijemi, ki se jim boste posvetili pri usmerjanju k spoštovanju pravic starejših ne le pri nas, ampak tudi v državah drugod po svetu?

Kot zdravnik življenje vidim kot lok, ki se začne z veliko ranljivostjo majhnega otroka, katerega možgani in telo dozorevajo, kar je zelo odvisno od tega, ali ga ima nekdo rad, ali ga nekdo vzgaja, ali mu nekdo daje dobro hrano in mu zagotavlja dobre pogoje za življenje ... In potem se življenje končuje na drugi strani loka, ko smo prav tako lahko ranljivi in nemočni.

Zato se mi zdi izjemno pomembna povezava z mehanizmi, ki v sklopu Združenih narodov skrbijo za kakovost življenja otrok. Kajti od tega, kako bo oziroma je potekalo naše otroštvo, je kasneje odvisno tudi to, kako bomo živeli, ko bomo ostareli. Družba, ki dobro skrbi za otroke in otroštvo, spoštuje in razume tudi starejše.

Tako torej ta mandat vidim tudi v močnem povezovanju z drugimi neodvisnimi strokovnjaki in z mehanizmi Združenih narodov – v skrbi za otroke, za osebe z invalidnostjo ... Tudi za starejše ženske, ki starost preživijo v velikem siromaštvu; dostikrat so vse življenje skrbele najprej za otroke, potem za bolne soproge, nakar, nemalokrat tudi v zahodnih družbah, ostanejo revne in zelo osamljene.

Nakazuje se vrsta prioritet. In čeprav bom kot zdravnik v središče postavil skrb za zdravo telo – pa tudi dušo! –, se zavedam, da skrb za zdravje pomeni tudi spraševanje o revščini, o invalidnosti, o tem, ali je družba prežeta z odkritim ali morda z zelo prikritim in posrednim starizmom, kakršnega dostikrat, denimo, vidimo tudi v zdravstvu.

Odprl se bo problem digitalne dobe in digitalizacije, ki je po eni strani lahko zelo prijazna do starejšega človeka, saj mu odpira možnosti telemedicine, stika z zdravnikom (če so čakalne dobe dolge) tudi pred digitalnih medijev, povezovanja s sotrpini v določeni diagnozi oziroma konkretni bolezni prek društvenih medijev. 

Ob vsem tem pa nikoli ne smemo pozabiti, da ostajamo človeško bitje. Človeško bitje pa potrebuje pogled, objem, stik roke, pogovor. Razumeti moramo, da je starejša generacija dostikrat digitalno nepismena in jo težko povedemo v ta novi, drzni svet.

So pa tudi mnogi drugi problemi, na primer podnebne spremembe, ki se na prvi pogled na zdijo kaj dosti povezane s starostjo, vendar moram reči, da so v novodobnih klimatskih razmerah predvsem starejši tisti, ki zaradi tako pogojenih sprememb hitreje umirajo.

Potem so tu še krizni časi – spomnimo se, na primer, na pandemijo COVID-19. V takih primerih se družbe morajo vprašati, kaj so delale dobro in kaj slabo, ter brez politiziranja to stanje analizirati in pripraviti ukrepe za prihodnost. 

Gre pa tudi za vprašanje zelo ranljivih ljudi, na primer invalidnih in starejših, ki jih na kriznih območjih – pa naj gre za poplave ali za vojno – pri selitvah in bežanjih s kriznih območij dostikrat pustijo za seboj ... 

... pa tudi z območij, kjer se, denimo, v današnjem času izvaja genocid, kar je nevzdržno.

Absolutno! 

Tudi starejši, ki ostanejo, da bodo obvarovali svojo kmetijo ali zemljo, kamor se bodo mlajši lahko vrnili, so prav tako lahko žrtve tega genocida.

Zato lahko res rečem, da ta mandat vidim kot nekaj zelo širokega. Kot zdravnik se ne bom mogel izogniti skrbi za zdravje starejšega človeka, ki je predpogoj za zmanjšanje njegove ranljivosti; potem lahko v sebi odkrije pozitivno dinamiko, kajti starost je lahko zelo zelo lepa, če sta naše telo in naša duša zdrava.

Video pogovor in portreta: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.