Živimo v času epidemije rakavih obolenj, kajti za onkološkimi boleznimi na globalni ravni zboli 20.000.000 ljudi na leto – približno polovica te skorajda nepredstavljivo velike kvote obolelih v enakem obdobju umre. Ker pa rak že dolgo ni več (nujno) usodna bolezen, ampak ga je mogoče celo premagati in ozdraveti, (p)ostaja ključnega pomena ozaveščenost, na podlagi katere posameznik lahko ohranja svoje zdravje. Ko oziroma če se zgodi, da posameznik začuti simptome, ki predstavljajo odklon od običajnega počutja, pa je pospešeno ukrepanje ne le priporočljivo, ampak nujno; nemudoma je treba poiskati strokovno pomoč, ki vodi v nadaljnjo diagnostiko. To je še zlasti pomembno pri raku trebušne slinavke, ki ima, ne glede na vsa dognanja medicine, še vedno dokaj slabo prognozo.

Danes je znano, da večina onkoloških obolenj ni genetsko pogojenih; pri rakih prebavil, denimo, je vloga genetskih dejavnikov zgolj 5-odstotna. Ostalih 95 odstotkov tveganj prinašajo škodljivi dejavniki iz okolja, ki so fizikalni (UV sevanje), kemični (tobačni dim, nezdrava hrana) in biološki (humani papiloma virusi, bakterija Helicobacter pylori), med dejavniki tveganja pa so tudi bolezenska stanja, pri katerih je pojavnost raka na prebavilih pogostejša, na primer pri kronični vnetni črevesni bolezni (KVČB). Že z osnovnimi ukrepi zdravega življenjskega sloga, če jih vtkemo v svoj oziroma v družinski vsakdan, pa lahko pomembno vplivamo tudi na pojavnost rakov prebavil.

Kakšne so torej možnosti za preprečevanje, za zgodnje odkrivanje in takojšnje zdravljenje rakov na prebavilih – in koliko manevrirnega prostora, ki bi pomembno pripomoglo k zmanjšanju bolezenskega bremena, je še neizkoriščenega?

Primarna preventiva in formula za čim zgodnejšo diagnostiko

»Nekatere rake je mogoče preprečiti,« izpostavlja prof. dr. Marija Petek Šter, družinska zdravnica in predstojnica Katedre za družinsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Tako je v sklopu primarne preventive mogoče poskrbeti za zaščito s cepljenjem pred okužbo s humanimi papiloma virusi (HPV), ki povzročajo šest različnih rakov; to cepljenje naj bi pri nas kmalu pripomoglo k eradikaciji raka materničnega vratu. S cepljenjem se je mogoče zaščititi tudi pred hepatitisom B. Kar se tiče okužb z bakterijo Helicobacter pylori (HP), ki je kancerogena, v Sloveniji še ni presejalnega programa, se pa testiranje, ki pokaže prisotnost omenjene okužbe, vse pogosteje izvaja bodisi v sklopu gastroskopije ali z neinvazivnimi testi v ambulanti družinske medicine – zlasti v primeru, če je nekdo v družini že imel ugotovljeno okužbo s HP.

Vloga družinske medicine je pri zgodnjem odkrivanju bolezni nadvse pomembna, poudarja prof. dr. Marija Petek Šter, kajti pravočasno ukrepanje, torej tako preprečevanje kot zgodnje odkrivanje rakov prebavil, rešuje življenja. 

»V ambulantah družinske medicine izvajamo primarno preventivo, bolnike spodbujamo k udeležbi v skriningu oziroma presejanju. Toda zdravnik, pri katerem je opredeljenih 1500 ali več pacientov, zelo težko ve, kdaj mora kateri od pacientov priti, na primer, na kontrolno kolonoskopijo. Zato pravimo, da je bolnik naš ključni partner, kajti brez bolnikovega sodelovanja bomo v zgodnji diagnostiki zelo težko uspešni. Problem pa je, ker je stigma raka v naši družbi še vedno močno prisotna; nekateri pacienti se presejalnih programov, med katerimi je zelo uspešen program Svit za ugotavljanje predrakavih sprememb ter raka na debelem črevesu in danki, ne udeležujejo, ker se bojijo, da jim bodo v sklopu pregleda oziroma preiskave odkrili bolezen.«

Ena izmed pomembnih preiskav, ki je v pomoč pri diagnostiki, je sicer tudi ultrazvok trebuha, »toda ta neinvazivna in dokaj dobro dostopna preiskava ima tudi omejitve – na primer pri rakih prebavil,« pojasnjuje družinska zdravnica. 

Med znaki, ki bi morali spodbuditi angažma pacienta in takojšnje preiskave, je anemija; kadar ni jasnih vzrokov zanjo, zdravniki ugotavljajo morebitno povezavo z raki prebavil. Če se pri pacientu pojavijo težave pri požiranju (disfagija), je to, na primer, lahko tudi simptom raka požiralnika. 

Preiskave, ki sledijo, morajo biti usmerjene v čim hitrejšo postavitev diagnoze in takojšnji začetek zdravljenja. 

Pri tem bi v vsaki ambulanti družinske medicine pacientu morali zagotoviti celostno podporo – s koordinacijo oskrbe, obvladovanjem simptomov, zdravljenjem spremljajočih stanj in zagotavljanjem psihološke podpore. V praksi, žal, ni tako idealno, kajti veliko pacientov je ostalo brez osebnega zdravnika, posledično pa se daljša in zapleta tudi diagnostična pot, ki jo morajo prehoditi. Nasploh pa je razlogov za zakasnitev pri postavitvi diagnoze več: najprej morda zato, ker bolnik odlaša z odhodom k izbranemu zdravniku, v nadaljevanju pa na račun sistemske zmede na račun stopnje nujnosti na napotnicah pa tudi zaradi predolgih čakalnih vrst.

Družinski zdravnik za zgodnjo oziroma pravočasno diagnostiko poskrbi tako, da:

• paciente spodbuja k vključevanju v presejalne programe, 
• ima vpogled v družinsko anamnezo (dedni sindromi) in ustrezno ukrepa, 
• prepozna simptome, ki opozarjajo na morebitno prisotnost raka,
• naroči osnovno diagnostiko (klinično, laboratorijsko, slikovno),
• pacienta pravočasno napoti k ustreznim specialistom oziroma na nadaljnje preiskave.

K temu spada tudi:

• sledenje pacientov, ki so preboleli onkološko bolezen,
• paliativno zdravljenje,
• podpora svojcem.

Prof. dr. Marija Petek Šter je prepričana, da bi bolniki, ki oziroma ko potrebujejo zdravstveno obravnavo, morali imeti na voljo tak sistem, ki omogoča, da jim bodo preiskave na voljo v ustreznem času, ne šele z dolgotrajnim zamikom. »Sistem bi bil bistveno učinkovitejši, če bi pacientom zagotovili res dobro organizirano diagnostično pot – in jim tako omogočili, da čim več preiskav opravijo na enem mestu,« je prepričana predstojnica katedre za družinsko medicino.

Rak na debelem črevesju in danki vse pogostejši pri mladih

Med rake prebavil se uvršča tudi rak na debelem črevesju in danki, ki spada med najpogostejše onkološke bolezni tako pri moških kot pri ženskah. Kar se tiče tovrstne patologije, je po zaslugi programa Svit, namenjenega odraslim med 50. in 74. letom starosti, zbolevnost močno upadla, saj v sklopu presejanja bolezenske spremembe v kar 65- do 70-odstotnem deležu odkrijejo tako zgodaj, da onkološko zdravljenje sploh ni potrebno.

Rak na debelem črevesu in danki je bil dolgo označen za bolezen starejših, toda bolezen že nekaj časa odkrivajo tudi pri mlajših od 50 let, pri katerih pa pot do diagnoze in začetka zdravljenja praviloma traja bistveno dlje kot pri starejših, ki so vključeni v program Svit. 

Slika zbolevnosti se opazno spreminja, saj se delež zbolelih, mlajših od 50 let, približuje desetim odstotkom – ti pa težave, ki niso vedno prepoznavne, zato se jih pogosto pripisuje stresu in vsakodnevnim obremenitvam, nemalokrat prezrejo. Tako je rak debelega črevesja in danke pri mlajših takrat, ko jim postavijo diagnozo, že v napredovali fazi, obeti uspešnosti zdravljenja, ki je v takem primeru bistveno zahtevnejše, pa so posledično slabši.

»Pri zdravljenju raka debelega črevesja in danke se vse pogosteje srečujemo z mlajšimi bolniki, zato moramo biti na simptome in znake te bolezni pozorni tudi pri mlajših. Če se pojavijo opozorilni znaki – med drugim kri v blatu, bolečine v trebuhu, nepojasnjeno hujšanje ali dolgotrajne spremembe pri odvajanju, je treba čim prej opraviti ustrezne diagnostične preiskave, ne glede na pacientovo starost,« opozarja strokovna direktorica Onkološkega inštituta Ljubljana prof. dr. Janja Ocvirk, pri čemer prav tako izpostavi pomen dobre in pravočasne prepoznave neznačilnih simptomov in takojšnjega iskanja vzrokov za njihov nastanek že na primarni ravni zdravstvenega varstva.

Zato tudi Ivka Glas, predsednica slovenskega združenja Europacolon, upa, da bosta čim boljša ozaveščenost tako splošne javnosti kot stroke, »še zlasti zdravnikov družinske medicine, ki prvi vidijo naše bolnike, pripomogla, da bodo ob težavah, ki nakazujejo morebitno prisotnost raka v črevesju in danki, vselej pomislili na možnost maligne bolezni – tudi pri mladih ali celo zelo mladih, tudi v primeru, ko je pacient sicer zdrav in se zdi, da nima nobenih opaznih dejavnikov tveganja.«

Pričakovani rezultati presejanja

»Podlaga za racionalni pristop k presejanju, v sklopu katerega želimo odkriti predrakave spremembe oziroma raka na debelem črevesu in danki, ko je ta še v zgodnji fazi, je sekvenca adenom – karcinom,« poudarja prim. Milan Stefanovič, vodja gastroenterološke dejavnosti in strokovni direktor Diagnostičnega centra Bled (DCB) ter predsednik Slovenskega združenja za gastroenterologijo in hepatologijo.

»Pojavnost in število sporadičnih polipov narašča s starostjo ter je največje pri osebah, starejših od 50 let, medtem ko pri osebah z dedno obliko polipoze polipi lahko nastanejo tudi veliko prej,« pojasnjuje prim. Stefanovič ob razčlenjanju stopenjskega dogajanja pri kancerogenezi, ki je dolgotrajen proces, saj v večini primerov traja več let.

Kancerogeneza – stopenjske spremembe:

• normalna sluznica,
• hiperproliferacija,
• zgodnji adenom,
• napredovali adenom,
• karcinom.

Kakšni so pričakovani rezultati presejanja s testom na prikrito krvavitev iz prebavil? Na vsakih 1000 oseb, ki opravijo testiranje v sklopu programa Svit, je (v povprečju) 62 takih, ki imajo pozitivne rezultate, zato jih povabijo na kolonoskopijo. Za kolonoskopijo se ne odločijo vsi. Če jih 57 opravi kolonoskopijo, pri osmih ni nobenih patoloških sprememb, 34 jih ima polipe (ki jim jih odstranijo bodisi že med kolonoskopijo bodisi kirurško), medtem ko se pri treh med kolonoskopijo ugotovi, da imajo raka.

V mreži programa Svit deluje 24 endoskopskih centrov, v katerih preiskave izvaja 55 kolonoskopistov oziroma endoskopistov; ti morajo izpolnjevati visoke standarde glede kakovosti in varnosti posegov, ki jih izvajajo.

Rak želodca in vloga Helicobacter pylori

Presejalnega programa, ki bi omogočal zgodnje odkritje predrakavih sprememb oziroma raka na želodcu, še ni, znani pa so podatki, po katerih je verjetnost za vznik raka želodca večja v vzhodnejšem delu Slovenije. Če je (glede na 10-letno povprečje) groba incidenčna stopnja za Slovenijo 22,1 na 100.000 prebivalcev, ta namreč na območju Maribora in Podravske regije znaša kar 28,6 na 100.000 prebivalcev. 

K nastanku tega raka prispevajo tako genetski kot okoljski dejavniki tveganja. Najpogostejši vzrok za raka želodca pa je okužba s Helicobacter pylori. Ta v večini primerov povzroči kronični aktivni gastritis, pri polovici kronični atrofični gastritis oziroma v 40-odstotnem deležu intestinalno metaplazijo, v približno 8-odstotnem deležu displazijo, medtem ko se pri enem do treh odstotkih okuženih pojavi adenokarcinom.

Seveda obstajajo možnosti za zgodnejše odkrivanje te onkološke bolezni, kar je med drugim potrdil projekt Togas.

Veliko rakov je mogoče preprečiti

Ob tem velja izpostaviti podatke zadnjega poročila evropskega primerjalnega poročila o obvladovanju raka (European Cancer Comparator Report), ki ga je na Tribuni upanja v Ljubljani predstavil dr. Thomas Hofmacher, avstrijski zdravstveni ekonomist, ki v sklopu švedskega Inštituta za zdravstveno ekonomiko raziskovalno-primerjalno proučuje ekonomsko breme raka, dostopnost do novih zdravil pa tudi učinkovitost onkološke obravnave.

Pri onkoloških diagnozah je zagotovo spodbuden podatek o vse boljših možnostih preživetja – te v Sloveniji, ki ima tretjo najvišjo indicenco raka v Evropi, pred 20 leti še niso dosegale 50-odstotnega deleža, danes so za dobrih deset odstotkov višje, medtem ko je v skandinavskih državah ta delež že 75-odstoten. To pomeni, da bo v prihodnje treba čim učinkoviteje zapolniti vrzeli, ki o(b)stajajo in nastajajo v vseh fazah obravnave, začenši s preprečevanjem bolezni, diagnostično potjo, zdravljenjem in celostno obravnavo ter podporo po končanem zdravljenju – kajti petletno preživetje od postavitve diagnoze in začetka zdravljenja se sicer izboljšuje, umrljivost zaradi raka pa še vedno ostaja (pre)visoka.

V tem smislu prof. dr. Janja Ocvirk opozarja: »Več kot 40 odstotkov rakov bi lahko preprečili z zdravimi odločitvami, torej s tem, da ne kadimo, da skrbimo za dovolj gibanja, da pazimo, kaj jemo in koliko alkohola popijemo. Ti majhni koraki namreč dolgoročno pomenijo, ali bo nekdo živel z rakom ali brez njega.«

Preventiva ostaja najboljši in najučinkovitejši prijem za obvladovanje naraščajočega bremena raka – če bi na stari celini na ta način zmanjšali razširjenost dejavnikov tveganja, bi to na letni ravni pomenilo 300.000 manj novih primerov raka, preprečili pa bi tudi 300.000 prezgodnjih smrti.

»Veliko rakov lahko preprečimo – z zdravim načinom življenja in s pravočasnim obiskom zdravnika. Najpomembnejše pa je zgodnje odkrivanje bolezni v sklopu presejalnih programov, kajti možnosti za uspešno zdravljenje so v zgodnjih fazah bolezni neprimerljivo boljše,« poudarja prof. dr. Janja Ocvirk. 

Ob tem še pojasni, da so se možnosti (zlasti sistemskega) zdravljenja v zadnjih letih izrazito izboljšale, kajti »poleg kemoterapije in obsevanja so danes na voljo tudi tarčna zdravila, imunoterapija pa tudi zdravljenje, ki je prilagojeno biološkim značilnostim tumorja.«

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.