Preboja pri obravnavi raka trebušne slinavke oziroma pankreasa za zdaj ne napoveduje novo zdravilo, ampak raziskovalni izsledki glede novega pristopa k zdravljenju, ki združuje dve obstoječi metodi – imunoterapijo in ultrazvok – in pri katerem se s pomočjo posebnega ultrazvoka z intenzivnimi impulzi zvočnih valov usmerjeno cilja na rakave celice. Tako se poveča učinkovitost zdravila, ki imunski sistem okrepi za boj proti omenjenemu raku in ki je že dokazano učinkovito pri zdravljenju nekaterih drugih onkoloških obolenj. Za zdaj gre pri izsledkih o učinkovitosti ciljanega zdravljenja tumorja trebušne slinavke šele za laboratorijske poskuse, ki pa so jih britanski raziskovalci zaradi spodbudnih rezultatov že obelodanili.

Pri miših z rakom pankreasa se je namreč v sklopu aktualne londonske študije pokazalo, da se je njihova življenjska doba na račun novega pristopa pri zdravljenju pomembno podaljšala. Zato raziskovalci ne izključujejo možnosti, po kateri naj bi kombinirano zdravljenje sčasoma utrlo pot ozdravitvi raka trebušne slinavke pri človeku. Na žalost pa bo pot do splošne uveljavitve takšnega pristopa še dolga, kajti do klinične uporabe ne bo prišlo prej kot čez nekaj let, ko bo učinkovitost, kakovost in varnost takšne kombinacije nedvoumno potrjena v okviru kliničnih raziskav in odobrena z vidika obstoječe regulative.

Kdaj bo prišlo do preboja pri zdravljenju raka trebušne slinavke?

Čeprav se morda zdi nemogoče, so predstavniki bolnikov in njihovih svojcev trdno prepričani, da bi bile možne številne izboljšave v dobro obolelih in izidov zdravljenja. In kaj pravi onkološka stroka? Po besedah izr. prof. dr. Janje Ocvirk, predstojnice sektorja internistične onkologije na Onkološkem inštitutu Ljubljana, stroka upa in verjame, da bo kateri od sodobnih načinov zdravljenja pripomogel k pomembnemu preboju tudi pri zdravljenju raka trebušne slinavke – tako, kot je to naredila imunoterapija pri pljučnem raku.

»Že če rešimo eno ali dve življenji, smo naredili veliko. Če so ljudje še do nedavnega imeli zelo skope informacije in res pomanjkljivo védenje o raku trebušne slinavke, simptomih te bolezni in nujnosti takojšnjega ukrepanja, lahko rečem, da je danes drugače. Veseli smo, da se je o tej bolezni začelo govoriti, da smo to spodbudili tudi v sklopu aktivnosti združenja. Vendar si želimo nadaljnjih, tudi sistemskih premikov,« pa je v pogovoru za zdravstveni portal izpostavila Ivka Glas, predsednica slovenskega združenja za boj proti raku debelega črevesa in danke Europacolon, asociacije, ki skrbi za ozaveščanje o rakih prebavil, med katerimi je tudi rak trebušne slinavke. 

Z najnovejšimi dognanji britanskih raziskovalcev so v združenju seznanjeni, zavedajo pa se, da bo do morebitnega prenosa novosti v klinično prakso preteklo še veliko časa. Zato opozarjajo predvsem na pomen odprave kratkih stikov, ki danes krnijo kakovost in uspešnost zdravljenja te bolezni. 

»Podatki o petletnem preživetju so se rahlo izboljšali, preživetje obolelih se je v povprečju vsaj nekoliko zvišalo, medtem ko se starost zbolelih vse bolj znižuje. Napori glede sistemskega zdravljenja so pri nas, kot opažamo, izjemni, zato resnično upamo na izboljšanje prognoze tudi pri raku trebušne slinavke, ki za sodobno medicino in vse zbolele ostaja ena od najhujših oblik raka. Bolezen je še vedno v večini primerov odkrita prepozno, še vedno ima zelo slabo prognozo; ozdravljiva je le, če se zdravljenje začne v najzgodnejši fazi bolezni,« poudarja Ivka Glas.

Ob tem pa dodaja: »Kljub skepsi nekaterih zdravnikov, prepričanih, da tega ni mogoče spremeniti, trdimo, da je za boljše rezultate zdravljenja mogoče poskrbeti – s hitro diagnostiko in hitrim ukrepanjem. Trenutno pa je rak trebušne slinavke sinonim za popolno katastrofo: za tem rakom danes na leto zboli 428 ljudi, 400 jih v roku pol leta umre. Petletno preživetje pri tem raku je še vedno le 5,7-odstotno.« 

Če pri sebi zaznate le dva od naštetih simptomov, je takojšen posvet z zdravnikom več kot utemeljen

Simptomi te bolezni so neznačilni, težko prepoznavni in predvsem še vedno slabo poznani, zato se oboleli k zdravniku praviloma odpravijo prepozno. Prav zaradi tega Ivka Glas vedno znova pove, kako pomembno je, »da je vsak posameznik, če pri sebi zazna težave, ki bi bile lahko povezane z boleznijo, pozoren na simptome, ki lahko napovedujejo raka na trebušni slinavki. Zadosten razlog za takojšen obisk pri osebnem zdravniku je že, če pri sebi zaznamo le dva od naslednjih znakov oziroma simptomov: nekontrolirano hujšanje, bolečine v žlički in v zgornjem delu hrbta, temen urin in sivo blato, splošno slabo počutje, morda tudi zlatenica ali pa nenaden pojav sladkorne bolezni.«

Ivka Glas je pred slabim mesecem dni na posvetu o dostopnem in vzdržnem javnem zdravstvenem sistemu do leta 2030, kjer je o tej tematiki spregovorila z vidika pacientov, v državnem svetu opozorila, da danes pri nas za raki prebavil, ki predstavljajo eno največjih skupin rakavih obolenj, v povprečju zboli 2823 ljudi.

Koliko manevrirnega prostora za izboljšave še o(b)staja?

Ob tem pa predsednica združenja Europacolon ocenjuje, da tudi pri nas – kljub temu, da je Slovenija ena od držav, v katerih je za bolnike z rakom načeloma zelo dobro poskrbljeno –, o(b)staja kar nekaj manevrirnega prostora za izboljšave. »Ker je pot od suma na diagnozo rak trebušne slinavke do postavitve diagnoze in začetka zdravljenja še vedno predolga, bi se pri nas nujno morali približati optimalni čakalni dobi; to pomeni, da od postavitve diagnoze do začetka zdravljenja ne bi smelo miniti več kot štiri tedne.«

Zaradi dolgih čakalnih dob za diagnostične preiskave združenje predlaga razmislek o izboru zdravstvenih ustanov, ki bi po strogih strokovnih merilih zadostile kriterijem za prednostno obravnavo bolnikov, pri katerih obstaja sum, da so zboleli za katerim od rakov prebavil. 

Tako bi slehernemu bolniku zagotovili kakovostno in varno, predvsem pa tudi pravočasno obravnavo v tisti zdravstveni ustanovi, ki ima zadosten obulus v tej veji medicine. »Kadar bi bil sum potrjen s postavitvijo diagnoze, bi oboleli lahko bistveno hitreje kot zdaj dobili ustrezno zdravljenje, v času, ko njihova bolezen še ne bi tako zelo napredovala. Z vidika družbe bi to pripomoglo k zmanjšanju stroškov zdravljenja, bolniki pa v strahu za svoje življenje ne bi bili več prisiljeni plačevati samoplačniških storitev, denimo preiskav z magnetno resonanco in računalniško tomografijo,« je v naštevanju aktualnih anomalij neposredna Ivka Glas.

Po prepričanju članov združenja Europacolon bi odločitev o najprimernejšem zdravljenju za vsakega bolnika posebej moral sprejeti multidisciplinarni konzilij, v katerem morajo biti tako onkolog internist kot radioterapevt in kirurg. »Ugotavljamo namreč, da v praksi ni vedno tako in da zdravljenje posameznikov marsikdaj poteka brez konziliarnega mnenja,« dodaja predsednica združenja, pri čemer opozori tudi na nujnost celostne obravnave obolelega. 

»Pri zagotavljanju celostne obravnave izstopajo prehranska podpora, rehabilitacija in psihosocialna pomoč; slednja sistemsko ni urejena. Ko so pri zdravljenju izčrpane vse možnosti in bolniki ostanejo prepuščeni domači oskrbi, pa mora biti zagotovljena paliativna oskrba, ki naj človeku omogoči, da bo zadnje dni svojega življenja preživel dostojanstveno, brez bolečin in nepotrebnega trpljenja. Toda na žalost je tako, da paliativna oskrba marsikomu ni dostopna, kajti mreža paliativne oskrbe še vedno ni razprostrta po vsej državi,« poudarja vodstvo združenja, ki obolelim za rakom trebušne slinavke ali kateregakoli drugega raka prebavil in njihovim svojcem zagotavlja individualno psihološko svetovanje – brez napotnice, brez plačila in brez čakalnih dob.

Ob tem pa Ivka Glas izpostavi tudi posledice SARS-CoV-2 pandemije, ki po njenem trdnem prepričanju je in bo povzročila resno kolateralno škodo pri drugih bolnikih, tistih, ki zdravstvene obravnave niso potrebovali zaradi okužbe z novim koronavirusom oziroma težke oblike prebolevanja bolezni COVID. Upočasnjena dostopnost do zdravnikov na primarni ravni in posledično omejen dostop do diagnostike vodi v zapoznel začetek onkološkega zdravljenja, zato je sogovornica prepričana, da bo »šele čas pokazal, koliko bolnikov ni bilo pravočasno diagnosticiranih in zdravljenih, pri čemer velja vedno znova spomniti, da zlasti bolniki z rakom trebušne slinavke nimajo časa za čakanje.«

Portreta Janje Ocvirk in Ivke Glas ter video pogovora: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.