Hematologija

Prof. dr. Samo Zver o čakanju na odobritev zdravljenja krvnih rakov z lastnim CAR-T produktom: »Mi smo svoje naredili, vsakršen premik je nemogoče spodbuditi – toda ko dobimo odgovor JAZMP, nas nihče več ne ustavi!«

Pred petimi leti so bila zbrana donatorska sredstva, ki bodo slovenski medicini omogočila zdravljenje bolnikov s krvnimi raki z lastnim produktom za terapijo s CAR-T celicami. Vmes se je odvrtelo ogromno postopkov, bolniki in zdravniki pa še vedno čakajo na zaživetje tega smelega projekta. Trenutno minevajo trije meseci, odkar je Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani na Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) oddal vlogo za pridobitev dovoljenja za pripravo zdravil za napredno zdravljenje s CAR-T celicami za bolnike s krvnimi raki. Sredi oktobra 2025 je torej, kot so za Zdravstveniportal.si potrdili v UKC Ljubljana, začel teči 180-dnevni rok za JAZMP-jev odgovor. Kako blizu oziroma daleč je danes tako težko pričakovani začetek projekta, ki so mu pot do kliničnega zaživetja tlakovale tudi donacije – in katerega razplet so hematologi pričakovali že konec minulega leta? Na agenciji za zdravila in medicinske pripomočke podrobnejših informacij o tem ni mogoče dobiti, kajti v odgovoru, ki smo ga prejeli, je zapisano le, da »JAZMP o vlogah, ki jih ima v postopku, podrobnosti ne komentira«.

Rak

Rak sečnega mehurja – (pre)pogosto spregledana onkološka bolezen, pri kateri je najprepoznavnejši simptom kri v urinu

Rak sečnega mehurja je eno izmed obolenj, ki pogosto vse predolgo ostanejo neprepoznana – in to kljub temu, da je glavni simptom te bolezni, s prostim očesom vidno kri v urinu, mogoče dokaj hitro opaziti. Temu bi moralo slediti takojšnje ukrepanje: odhod k osebnemu zdravniku, ki opravi osnovno diagnostiko, s katero preveri, ali do krvavitve morda ni prišlo zaradi uroinfekta, ki ga je mogoče ozdraviti z antibiotiki. Nikakor pa antibiotiki niso rešitev, če ali ko gre za raka sečnega mehurja, še zlasti, če se ta pojavi v agresivni, hitro napredujoči obliki – in takih primerov ni malo.

Hemofilija

»Z izkušnjami, ki sem jih 40 let pridobival na področju hemofilije, želim pomagati, da tudi pri ostalih redkih boleznih dosežemo rezultate, kakršne smo dosegli pri hemofiliji«

Redke bolezni so praviloma dedne. Kadar vzniknejo (in to se praviloma zgodi že v otroštvu), pustijo odtis na celoti družini – ne le zaradi obolelega člana družine, ampak tudi na račun zavedanja, da utegne biti v prihodnje takšni diagnozi izpostavljen še kateri izmed družinskih članov. Od družine je odvisno, kako se ji bo uspelo odzivati na izzive, ki se s tovrstno diagnozo in zdravljenjem začnejo neumorno kopičiti na osebni in na sistemski ravni. Družba pa je tista, ki mora z vso odgovornostjo na različnih ravneh in sistemih – ne le v zdravstvu – omogočiti oziroma zagotoviti čim celovitejšo pomoč in podporo pri premagovanju tovrstnih izzivov.

Rak

Pri raku trebušne slinavke sta kljub aktualnim raziskovalskim izsledkom še vedno najpomembnejša čim zgodnejša postavitev diagnoze in takojšnji začetek zdravljenja

Pri diagnozi rak trebušne slinavke so obeti za uspešno zdravljenje in preživetje obolelega še vedno vse prej kot spodbudni, kajti podatki o tem se praktično že pol stoletja niso spremenili, pojavnost te bolezni pa se je v zadnjem desetletju podvojila. Tako pri nas raka trebušne slinavke na letni ravni odkrijejo pri več kot 400 bolnikih, ki pa od postavitve diagnoze, do katere praviloma pride šele tedaj, ko je bolezen že razširjena, v povprečju živijo le še šest mesecev. Med obolelimi je manj kot šest odstotkov takih, ki jim uspe preživeti pet let od postavitve diagnoze – v nasprotju s številnimi drugimi težkimi obolenji, pri katerih je znanost z novimi metodami zdravljenja dosegla ne le možnost ozdravitve ali zazdravitve, ampak obolelemu pravočasna diagnoza in takojšnji začetek zdravljenja omogočita življenje, ki bolezni navkljub lahko ostane kakovostno. Zdaj se tovrstni premiki blago nakazujejo tudi pri raku trebušne slinavke.

Rak

»Če rak pljuč ni razširjen, je ozdravljivost 70- do 80-odstotna – problem pa je, ker je COVID vodil v zastoj diagnostike in tudi zdravljenja, kar lahko prinese epidemijo, nič manj hudo od zdajšnje,« opozarja prof. dr. Tanja Čufer

Rak pljuč. Na svetovni ravni je ta bolezen na drugem mestu po pojavnosti in na prvem med vzroki za prezgodnje umiranje; pri nas glede na pogostost te diagnoze, ki jo vsako leto postavijo več kot 1200 Slovencem, zaseda četrto mesto. Včasih je bilo odkritje te resne, invazivne bolezni praviloma usodno, saj je bila diagnoza postavljena v napredovali fazi, ko pravega odziva na zdravljenje ni bilo več mogoče pričakovati. Danes je bistveno drugače. Če bolezen še ni razširjena, je po zaslugi novih zdravljenj ozdravljivost lahko 70- do 80-odstotna, kar je bilo še donedavnega nekaj povsem nepredstavljivega. In zdaj je na obzorju tudi možnost presejanja, zgodnjega odkrivanja, ki obolelim, skupaj z možnostmi učinkovitega zdravljenja, upravičeno vzbuja dodatno upanje.