Med raki prebavil tokrat izpostavljamo raka debelega črevesja in danke ter raka trebušne slinavke. Za slednjega, ki je še vedno zelo slabo obvladljiv, velja, da je znake bolezni mogoče prepoznati – in pravočasno ukrepati ter preprečiti visoko stopnjo umrljivosti. Na to kot dosledna zagovornica ukrepov za čim zgodnejše odkrivanje bolezni kot tudi za saniranje številnih sistemskih pomanjkljivosti, vedno znova opozarja predsednica slovenskega združenja Europacolon Ivka Glas. Prepričana je v nujnost takojšnjega celovitega ukrepanja, s katerim bi preprečili vsakoletno breme te bolezni: za osem polnih avtobusov smrti.

»Raki prebavil so še vedno stigmatizirani. Želimo si, da bi vsak bolnik, ki občuti težave oziroma znake te bolezni, nemudoma odšel k svojemu zdravniku, ki bi ustrezno ukrepal, kajti pot od suma na to bolezen do diagnoze je pri nas še vedno vse predolga. V nekaterih regijah po Sloveniji se čakanje na preiskavo z računalniško tomografijo (CT) ali magnetno resonanco (MR) še vedno vleče tudi tri ali štiri mesece, čeprav je znano, kako pomembna je pri raku trebušne slinavke časovna komponenta.« Zato bi po prepričanju Ivke Glas, ki ji organizacija in delovanje zdravstvenih sistemov drugod po svetu nista neznanka, pri nas lahko veliko pridobili z reorganizacijo dela – takšno, ki bi omogočila, da bi bile diagnostične naprave v pogonu ves dan, ne le v dopoldanskem času.

»Predvsem pa si želimo, da bi bolnikom zagotavljali bolnišnično zdravljenje v normalnih pogojih – nikakor ne v takšnih, v kakršnih se odvija obravnava na Kliničnem oddelku za gastroenterologijo UKC Ljubljana, in na katere opozarjamo že dolgo.« Ob tem Ivka Glas izpostavi tudi razmere na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana, ki jih določajo veljavni normativi dela. »Manjka možnost za pogovor, ki ga preprosto ni dovolj. Zdravniki na OI v ambulanti sprejmejo tudi po 60 ali več bolnikov na dan. Kako naj se posvetijo vsakemu od njih, ki potrebuje poglobljen pogovor, svetovanje, spodbudo?« (se) retorično sprašuje predsednica združenja Europacolon, ki med drugim izpostavi tudi problem pomanjkanja celovite paliativne oskrbe.

Rak je v Sloveniji pri moških že zasedel prvo mesto med krivci za prezgodnje umiranje, pri ženskah je med vzroki za umrljivost na drugem mestu. In raki prebavil so, tako Ivka Glas, še vedno stigmatizirani, predvsem pa se po njeni oceni v splošno zavest še vedno ni umestilo zavedanje, da so »simptomi raka trebušne slinavke – tega praviloma še vedno odkrivajo veliko prepozno, zato je tudi prognoza zelo slaba – prepoznavni. Tako je tudi pri tej bolezni, za katero vsako leto zboli približno 400 Slovencev, zgodnje odkrivanje in pravočasno ukrepanje na podlagi prepoznave simptomov mogoče, čeprav del stroke to zanika. Dejstvo je, da je takih bolnikov, pri katerih ob postavitvi diagnoze bolezen še ni razširjena, danes le 20 odstotkov.«

Pri spopadanju z rakom, ki ne prizadene le obolelega, ampak tudi vse bližnje, pa ni ključnega pomena le zgodnje odkrivanje bolezenskih znakov. 

Bistvena je tudi psiho-socialna oskrba, ki pa pri nas še vedno ni sistemsko urejena; ob že dobro znanih težavah s pomanjkanjem strokovnega kadra v zdravstvu v resnici ni nič nenavadnega, da tudi v tem delu obravnave prihaja do kratkega stika predvsem na račun pomanjkanja kadra. To vrzel zdaj zapolnjujejo v sklopu društev bolnikov – tovrstna pomoč je tako na voljo tudi pri združenju Europacolon, brez napotnice in brez plačila.

»Vabilo v program Svit je srečka, ki je vedno dobitna«

Najpogostejši med raki prebavil je rak debelega črevesja in danke, pri katerem so se s presejalnim programom Svit izrazito spremenili parametri, danes značilni za raka trebušne slinavke – prepozno odkrivanje bolezni in posledično slaba prognoza. 

Temu pritrjuje tudi mag. Samo Podgornik, ki so mu v sklopu Svita odkrili raka na črevesju in tudi metastazo na jetrih ter mu le mesec dni po opravljeni kolonoskopiji pomagali z istočasno izvedenima operacijama, čemur sta potem sledila tako kemoterapija kot tarčno zdravljenje – in v devetih mesecih od postavitve diagnoze se je že lahko vrnil na delovno mesto ...

»Vabilo v program Svit je srečka, ki je vedno dobitna. Če je izvid negativen, v črevesju ni nevarnih predrakavih sprememb, če pa je izvid pozitiven, se naš zdravstveni sistem takoj odzove in ti nudi najboljše zdravljenje. Pomembna je udeležba na vsaki dve leti. Lahko smo ponosni, da imamo v Sloveniji najboljši program za odkrivanje in zdravljenje raka na debelem črevesu na svetu,« meni Samo Podgornik.

Posameznikom s podobnimi izkušnjami svetuje, naj bolezen sprejmejo kot priložnost za izboljšanje življenja, kajti »bolezen spremeni vse dotedanje življenjske navade, spremeni se človekova notranjost, spremeni se socialna mreža, spremenijo se navade. Zaupajte v zdravljenje in ne obupajte. Rak je posledica celične neuravnoteženosti v telesu, zato poskušajte živeti tako, da kar najbolj zmanjšate možnost za ponovitev bolezni.«

In v tem smislu kljub temu, da je COVID močno spremenil naša življenja, epidemija ne sme vplivati na zmanjšanje skrbi za zdravje. Delovanje zdravstvenega sistema se bo preprosto moralo vrniti v normalne tirnice, sicer bodo posledice na vseh ravneh, pri številnih obolenjih, res hude – »samo« na področju onkologije bi v takem primeru, kot opozarja vodja državnega programa za obvladovanje raka in zdravnik dr. Branko Zakotnik, lahko nazadovali za več desetletij.

In tudi zato še toliko bolj kot pred pojavom pandemije velja, da vabila k udeležbi v presejalnem programu – pa naj bo to Svit (rak debelega črevesja in danke), Zora (rak materničnega vratu) ali Dora (rak dojk) – res ne velja vreči v koš za smeti.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.