V odzivu na uradne razlage glede pravice pacientov do sanitetnega prevoza je zdravnica Polona Campolunghi Pegan, specialistka družinske medicine, ki dela v manjši podeželski ambulanti pa tudi v domu za starejše, zelo neposredna: »V domu imam resnično zelo malo bolnikov, ki bi si že v 'normalnih' časih zmogli sami urediti bodisi javni prevoz bodisi naročiti in tudi plačati prevoz s taksijem. Stiske so zdaj, ko je v domu veliko ljudi s COVID, še večje. Naj torej v času, ko so obiski v domovih za starejše zaradi varnosti omejeni, oskrbovance, ki so bili v stiku z okužbo, na preglede v bolnišnico vozijo svojci, ki so sami v rizični skupini?!«

Zavarovalniška pravila določajo, da zdravnik lahko zavarovancu oziroma pacientu sanitetni prevoz »predpiše« le, če ta ni sposoben na preiskavo ali zdravljenje priti z javnim prevozom, s taksijem ali tako, da bi ga pripeljali svojci. Takšne so razlage nadzornikov zavarovalnic, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje; te zavarovalnice krijejo 90 odstotkov tako nastalega stroška, delež, ki ga pokrije zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), pa je 10-odstoten. 

»Toda po mnenju nekaterih nadzornikov je prevoz s taksijem povsem ustrezna rešitev tudi za 90-letnika, ki slabo sliši in lahko samostojno naredi le nekaj korakov, pa še to s pomočjo hodulje,« je za Zdravstveniportal.si absurdnost razmer na tem področju na najrazumljivejši način ponazorila Polona Campolunghi Pegan, ki se s težavami zaradi tovrstnih prevozov srečuje tako rekoč iz dneva v dan. 

Uradne razlage so eno, resnično življenje pa nekaj povsem drugega

Če torej zdravniki ukrepajo v skladu z etičnimi merili, temelječ na strokovni presoji, jih kaj hitro doleti sankcija, ki pripoveduje povsem drugačno zgodbo, kot si jo je morda mogoče predstavljati na podlagi uradnih razlag in zagotovil.

Kakšna je pri tem vloga zavarovalnic, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje?

In kaj o stanju na tem področju pravijo v eni od teh zavarovalnic, v Vzajemni? Po njihovi oceni naj bi bilo sporno predvsem to, da ZZZS, ki pri nenujnih reševalnih prevozih krije le 10-odstotni delež stroškov, v celoti prevzema dogovarjanje o obsegu in cenah storitev, »medtem ko mi nimamo vpliva za ureditev tega področja«. 

Količina nenujnih reševalnih prevozov je določena v vsakoletnem splošnem dogovoru. »Ko je ta količina dosežena, ZZZS vsa nadaljnja plačila ustavi – zavarovalnice, ki izvajamo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pa še naprej plačujemo 90 odstotkov vrednosti za vse opravljene storitve,« pojasnjujejo v omenjeni zavarovalnici, kjer sicer poudarjajo, da ne izvajajo »inšpekcijskih nadzorov, na podlagi katerih bi lahko izvrševali kazenske sankcije«.

V preteklosti, ko so še opravljali vsebinske kontrole pri predpisovalcih nalogov za prevoz, pa so, kot so navedli, ugotavljali odstopanja, tudi v smislu neupravičenega predpisovanja določene vrste nenujnega reševalnega prevoza, ki je finančno bolje ovrednoten, izvajanje pritiskov na predpisovalce prevozov, administrativne napake pri izpolnjevanju nalogov za prevoz ter odstopanja bodisi pri omejevanju bodisi pri uveljavljanju te pravice, zato poudarjajo: »Dolžnost zdravnikov, ki odločajo o pravici do reševalnega prevoza, in izvajalcev, ki reševalni prevoz opravijo, je dosledno upoštevanje vseh veljavnih predpisov o izpolnjevanju dokumentacije in izvedbi reševalnega prevoza.« 

Ti problemi med epidemijo niso povezani le etiko, ampak tudi z varnostjo

V praksi pa je, na žalost, drugače – ne le zdaj, ko se Slovenija, tako kot ves svet, spopada s pandemijo novega koronavirusa, ampak že leta. Toda v času epidemije so ti problemi postali še kompleksnejši, zelo neposredno povezani ne le z vprašanjem etike, ampak tudi ali predvsem varnosti. 

Zato zdravniki, ki se boleče zavedajo absurdnosti in nepravilnosti v našem zdravstvenem sistemu, na podlagi osebnih izkušenj sporočajo, da po zagotovitvi sanitetnega prevoza pacientu praviloma vedno znova sledijo zavrnitve njihove strokovne in etično utemeljene odločitve. 

»Odgovornost se ponovno vali na osebne zdravnike, ki so v primeru, če nalog za prevoz izdajo osebi, ki je po presoji nadzornih zdravnikov sposobna za javni prevoz, ob nadzorih zavarovalnic, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, sankcionirani tako, da je plačilo predpisanega prevoza zavrnjeno – tudi v primeru, ko javni prevoz ni zagotovljen!« opozarja Polona Campolunghi Pegan.

Na podobne anomalije opozarja tudi mag. Dejan Židan, predsednik državnozborske ustavne komisije, ki je v tem tednu ministra za zdravje Tomaža Gantarja – ta je sicer danes javnost seznanil z izjavo o odstopu – pozval, naj poskrbi za izboljšanje razmer na tem področju, kajti »takšno stanje je nevzdržno in kaže na slabo pravno regulativo«.

Dejan Židan je za zdravstveni portal poudaril, da se v konkretnem primeru, ki smo ga izpostavili, »dogaja podobno, kot pri naši borbi za prevoze težkih bolnikov iz Pomurja do bolnišnic v Ljubljani. Pristojni odgovarjajo, da ima osebni zdravnik vse možnosti, da takšen prevoz odobri, po drugi strani pa so osebni zdravniki ves čas deležni opozoril (in nadzorov!), da bodo kaznovani, če bodo v bolnišnicah ugotovili, da bolnik ni tako zelo bolan, da ima pravico do 'plačanega' prevoza. Zato je zdravnike verjetno strah in se ne odločijo vedno v korist pacientov.«

Simbolična fotografija in ilustracija: iStock; portret Polone Campolunghi Pegan: osebni arhiv

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.