»Veliko nas je, ki smo se znašli v takšni situaciji, za katero bi lahko rekla, da ponazarja kršenje kar nekaj pravic. Za starejše je v tem času, denimo, vsaj delno poskrbljeno, saj prevoze v tem primeru, kolikor je le mogoče, 'pokriva' Rdeči Križ Tolmin; prevoze opravljajo prostovoljci z doniranima avtomobiloma. Pri prejšnjem zdravniškem pregledu so mi, na srečo, lahko priskočili na pomoč – zaradi zasedenosti, ki je bila v času ustavitve javnega prometa na tem območju enormna, pa sem termin pregleda naknadno uskladila s terminom prevoza,« je za zdravstveni portal pojasnila bralka, ki sem jo poimenovala Anja, ker želi ostati anonimna.

Toda tovrstno iskanje možnosti za varno rešitev, ki v že tako ali tako negotovih časih z vidika zavarovancev nemalokrat ostaja zavita v meglo, zagotovo ni nekaj, na kar bi se bilo mogoče zanašati.

»Vsekakor bi oziroma bom uporabila javni prevoz, če bom konec decembra to možnost, seveda, sploh imela na voljo. Če to ne bo mogoče, bom za pomoč prosila Rdeči križ – v upanju na najboljše. Zavedam pa se, da je njihova pomoč pri prevozu prvenstveno namenjena starejšim – in prav zaradi tega sem Rdečemu križu v zahvalo za dosedanjo pomoč že namenila 0,5-odstotni delež svoje dohodnine, saj plačila za prevoz niso sprejeli – ko pa bom zmogla, bom prispevala kaj več, v finančni ali drugi obliki pomoči,« poudarja Anja. In upa na dobre novice, ki naj bi ji pri prevozu v Ljubljano in nazaj zagotovile varnost v širšem pomenu besede.

In kakšen je odgovor pristojnih institucij? 

Kot vemo, je bilo v prvem, spomladanskem valu epidemije novega koronavirusa za tovrstne težave poskrbljeno. Takrat je bila pravica do nenujnega reševalnega prevoza razširjena; med upravičenci do takšnega prevoza so bili vsi, ki k izvajalcu zdravstvene dejavnosti ne bi mogli priti na drug način – torej ne le nepokretni in tisti posamezniki, ki bi jim škodovalo potovanje z javnim prevozom ali z osebnim avtomobilom, kot sicer velja v »običajnih razmerah«.

»Tak ukrep je veljal v času prvega vala epidemije,« poudarjajo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), pri čemer izpostavljajo, da je osebni zdravnik tisti, ki presodi, v katerem primeru je upravičena izdaja naloga za prevoz, na podlagi katerega je mogoče uveljavljati povrnitev potnih stroškov. »Tudi v času drugega vala epidemije smo ministrstvu za zdravje predlagali, naj med ukrepe za preprečevanje širjenja epidemije in odprave posledic vključi razširitev pravice do nenujnega reševalnega prevoza, vendar ta ukrep ni bil sprejet.«

Zato trenutno velja – vsaj teoretično, pri čemer pa, žal, vemo, da je veliko ukrepov pri nas sicer v veljavi na papirju, medtem ko se v praksi vse prepogosto rado zatakne –, da obstajata dve možnosti: nenujni reševalni prevoz ali zahtevek za povrnitev potnih stroškov. 

Če ni na voljo javnega prevoza, osebni zdravnik napiše nalog za nenujni prevoz z reševalnim vozilom. Če pa bi nosečnico Anjo v Ljubljano peljal nekdo z osebnim avtom, bi ji osebni zdravnik moral izdati potrdilo o upravičenosti do potnih stroškov oziroma do spremstva; na podlagi te listine je potem mogoče uveljavljati povračilo potnih stroškov. 

Sicer obstaja še tretja možnost, v primeru, če nekdo zaradi zdravstvenega stanja ne zmore potovati sam. Takemu pacientu oziroma zavarovancu je treba zagotoviti spremstvo na poti, bodisi zdravstvenega delavca bodisi laičnega spremljevalca; ta potem (za čas spremljanja) lahko uveljavlja pravico do odsotnosti z dela in do nadomestila plače, ki gre v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja ali delodajalca. Vendar to v konkretnem primeru ne pride v poštev.

»Pravico do povračila prevoznih stroškov pa imajo vse zavarovane osebe,« je v odgovoru na naša vprašanja poudaril Peter Rutar, strokovni sodelavec sektorja za informiranje in odnose z javnostmi, ki deluje v sklopu direkcije ZZZS. 

Zanimalo nas je tudi, ali so v sklopu Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, kamor na diagnostične preiskave, kontrolne preglede in zdravljenje prihajajo bolniki z vseh koncev Slovenije, že reševali tovrstne primere – in kako so to naredili. Odgovor, ki smo ga prejeli iz službe za odnose z javnostmi, je bil skop: »S takimi primeri nismo seznanjeni, najverjetneje smo jih usmerili na ZZZS.«

Z vsebinskim odgovorom pa se je odzvalo ministrstvo za zdravje, kjer ocenjujejo – kljub temu, da je konkretni primer težko komentirati –, da bi »v primeru rizične nosečnosti osebni izbrani zdravnik oziroma ginekolog poleg ostalega lahko presodil tudi o upravičenosti do reševalnega prevoza«. 

Odgovori so torej na dlani, čeprav ne povsem nedvoumni – a sklicevanje nanje je posamezniku lahko v pomoč pri iskanju izhoda iz deklarativnega labirinta, ki nam kroji življenje, tudi med epidemijo. Prvi in ključni naslov pri tovrstnih dilemah je torej še vedno osebni zdravnik, ki se bo znal strokovno in tudi etično pravilno odzvati in pomagati svojemu varovancu – pacientu.

Simbolična fotografija in ilustracija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.