Ena od osnovnih pravic v zdravstvu, pravica do izbire osebnega zdravnika, je torej danes kršena – ne posamično, ampak množično. Delovanje slovenskega osnovnega zdravstva, ki je bilo pregovorno eno izmed najbolj zgledno delujočih, vzorčnih kliničnih praks, pa se seseda pod pezo sistemskih nedoslednosti in nedorečenosti, ki so vodile v skorajda popolno pomanjkanje zanimanja za specializacijo iz družinske medicine. Ta danes velja za eno izmed najbolj obremenjenih specialnosti, tudi ali predvsem na račun administrativnih opravil, zaradi katerih zdravnikom zmanjkuje časa za bolnike. Bo k presekanju gordijskega vozla v družinski medicini pripomogel današnji apel, naslovljen na vlado in na družinske zdravnike, naj s skupnimi prizadevanji vendarle odpravijo ustavno-pravno, mednarodno-pravno in človeško nevzdržno stanje, v katerem se znatnemu deležu prebivalstva odreka pravica do izbire osebnega zdravnika?

»Pacienti brez izbranega zdravnika pomenijo povsem drugačno krizno stanje kot vsi drugi problemi, ki tarejo slovensko zdravstveno varstvo: pomenijo, da je država zatajila pri izpolnjevanju svoje dolžnosti, zapisane v ustavi in direktivah EU,« opozarjajo podpisniki apela iz Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo (Forum za demokracijo, Alternativna akademija, Gibanje za družbeno odgovornost): Rado Bohinc, Lucija Čok, Božidar Flajšman, Spomenka Hribar, Polona Jamnik, Maca Jogan, Dušan Keber, Mateja Kožuh, Matevž Krivic, Ljubica Marjanovič Umek, Vlado Miheljak, Vesna Mikolič, David Neubauer, Boris A. Novak, Stane Pejovnik, Dragan Petrovec, Emil Milan Pintar, Jože Pirjevec, Danijel Rebolj, Božo Repe, Rado Riha, Rudi Rizman, Blaž Rozman, Renata Salecl, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Slavko Splichal, Ivan Svetlik, Darko Štrajn, Niko Toš, Vito Turk, Tamara Lah Turnšek in Boris Vezjak.

Podpisniki javnega poziva so prepričani, da »so bili dosedanji poskusi reševanja tega problema nezadostni in se prvenstveno ukvarjajo s položajem zdravnikov, medtem ko njihovi bolniki nimajo svojega glasu.« Po njihovi oceni bi z analitičnim vpogledom v podatke o posameznikih brez osebnega zdravnika oziroma o tako imenovanih izbrisanih pacientih – teh naj bi bilo, glede na različne vire, od 75.000 do 130.000 – lahko hitro ugotovili, da nesorazmerno visok delež predstavljajo posamezniki iz ranljivih družbenih skupin, kar je še toliko bolj skrb vzbujajoče.

Bo nevzdržno in nedopustno stanje pomagala reševati tudi zveza organizacij pacientov?

Pred petimi meseci ustanovljena krovna Zveza organizacij pacientov Slovenije (ZOPS) je v tem kontekstu zagotovo eden izmed ključnih institutov, ki bi oziroma bo moral poseči tudi v urejanje tega področja, kajti tudi ti državljani, ki jih podpisniki apela imenujejo izbrisani pacienti oziroma izbrisani zavarovanci, niso imuni na bolezen. So pa »dobesedno izbrisani s seznama uporabnikov zdravstvenega varstva, kajti pravica do osebnega zdravnika predstavlja temeljno pravico v okviru osnovne zdravstvene dejavnosti, hkrati pa se tudi ostale pravice (napotitvene ali pa povsem upravno-pravne) primarno uresničujejo prek osebnega zdravnika; pacientom brez osebnega zdravnika je tako nasploh preprečen dostop do zdravstvenega varstva (z izjemo nujne pomoči).«

Da je takšno stanje nevzdržno in nedopustno, je jasno vsakomur med nami. A kljub temu se ne zgodi nič. Zato (se) predstavniki Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo javno sprašujejo, ali je ob tako očitni kršitvi ustavnih in širših konvencijskih pravic vse prej kot zanemarljivega dela prebivalstva, sploh (sistemsko) izpolnjena korelativna dolžnost države, ki izhaja tako iz ustave kot tudi iz sodb evropskega sodišča za človekove pravice: dolžnost, da zagotovi ustrezno zdravstveno oskrbo slehernemu državljanu.

Iskanje formule za povrnitev pravice do vstopa v zdravstveni sistem

»Zavedamo se, da je število zdravnikov v Sloveniji med najnižjimi v EU, vendar je njihovo nenadno izrazito pomanjkanje posledica zmanjšanja delovnih normativov, ki so jih zdravniki izborili v sindikalnem boju pred nekaj leti. To pa ne more predstavljati opravičljivega razloga, da je državljanom odvzeta pravica do vstopa v zdravstveni sistem, enako kot ne bi bilo sprejemljivo, če bi ob zmanjšanih normativih v šolstvu ostal brez možnosti šolanja bodisi znaten delež osnovnošolskih otrok bodisi en sam med njimi. Pripad pacientov enemu osebnemu zdravniku ne more biti pogojevan z normativom, temveč s številom državljanov, ki potrebujejo zdravnika, in številom zdravnikov,« trdijo avtorji apela. Ob tem izpostavljajo Veliko Britanijo, kjer se je število družinskih zdravnikov v desetih letih zmanjšalo za 15 odstotkov – v enakem deležu pa se je, kot navajajo predstavniki omenjenega zavezništva, povečal pripad pacientov enemu zdravniku.

Kako to udejanjiti v Sloveniji, kjer družinski zdravniki ne navajajo fiktivnih preobremenitev, ampak so, nasprotno, nemalokrat izpostavljeni takšni praksi, ko zaradi pomanjkanja kadra ne skrbijo le za svoje paciente, ampak tudi za paciente zdravnika, ki ga nadomeščajo, istočasno pa opravljajo še urgentno službo? Je povečanje obremenitev sploh dopustno, če se na to ozremo z vidika zagotavljanja kakovostne in varne obravnave slehernega pacienta?

Predlogi vladi in družinskim zdravnikom

»Verjamemo trditvam slovenskih družinskih zdravnikov o preobremenjenosti, vendar pa bi morali rešitev zanjo iskati v vsebinskih in organizacijskih dejavnikih in ne v odklanjanju bolnikov. To nevzdržno stanje je treba odpraviti takoj, ni ga mogoče odlagati leto ali dve ali celo v čas, ko bomo imeli dovolj družinskih zdravnikov. Trdimo, da mora socialna država v vsakršnih okoliščinah svojim državljanom nuditi enake možnosti dostopa do storitev zdravstvenega varstva,« so si edini podpisniki apela.

Po njihovi oceni ne bi bilo pretirano predlagati povečanja normativa za pet do deset odstotkov, zato v tem kontekstu vlado pozivajo, naj »s spremembo posameznih zakonskih in podzakonskih določil družinske zdravnike razbremeni administrativnih zadolžitev, ki bi jih lahko opravljali drugi, in s tem omogoči, da bi se zdravniki lahko v večjem deležu svojega časa posvečali bolnikom. Družinske zdravnike pa pozivamo, da v skladu z etičnimi načeli in poslanstvom svojega poklica ponovno omogočijo, da bo vsak pacient imel svojega izbranega zdravnika.«

Problemi in pacienti, ki na rešitve ne morejo čakati dolgo

Da so celovite sistemske spremembe tako na področju družinske medicine kot tudi javnega zdravstva nasploh nujne, ni nekaj novega. Opozorila o posledicah, ki jih bo imelo neukrepanje, se vrstijo že leta in desetletja – in danes se soočamo s posledicami, ker opozorila doslej nikoli niso zalegla, kljub resnim projekcijam in neovrgljivim napovedim. 

Tokratna vlada obljublja spremembe, ki da bodo skrbno domišljene, celovite in usmerjene v dobro pacientov. A tako je bilo pravzaprav tudi v preteklosti. V resnici pa je pomembno zgolj to, kar se zgodi v praksi – ne tisto, kar ostaja zapisano na papirju, kajti papir prenese vse, človek pač ne. 

Zdravstvena reforma naj bi, kot kažejo aktualne napovedi ministra za zdravje, zaživela šele čez dve leti. Že zdaj pa si lahko predstavljamo, kako se bo do tedaj odvijalo reševanje aktualnih in akutnih problemov, med drugim tudi statusa izbrisanih pacientov – problemov oziroma posameznikov, ki na rešitve ne morejo čakati tako dolgo.

Simbolični fotografiji: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.