Že dolgo je bilo jasno, da bo moralo pošteno počiti, kajti daljšajoče se čakalne vrste, vse bolj onemogočana dostopnost do glavnih vrat zdravstva in kadrovske stiske na vseh ravneh zdravstvenega varstva postavljajo slovenskega zavarovanca takrat, ko se znajde v vlogi pacienta oziroma bolnika, v povsem nedopusten položaj. Toda glede na osnovne postulate, ki zaznamujejo institut stavke, se je danes pravzaprav zgodilo nekaj, kar odraža bistvo vsega dosedanjega dogajanja pri (ne)urejanju zdravstva. Stavko so namreč, vsaj verbalno, podprli mnogi, ki bi jih moralo biti sram, da je do takšnega dogajanja sploh moralo priti – tako takšni, ki so v preteklosti imeli v rokah škarje in platno za popravo sistemskih okvirov, kot ti, ki imajo vso možnost, da za dobro pacientov poskrbijo danes. 

Edino, kar je bilo v sklopu tega zgodnjejanuarskega dogajanja predvidljivo, je bilo to, da se bodo zdravniki odrekli za jutri napovedani opozorilni stavki. Sporazum, parafiran v sklopu mediatorstva med resornim ministrstvom in sindikalnimi predstavniki zdravništva, je bil po celodnevnih pogovorih pozno popoldne parafiran, preklic stavke pa obelodanjen v večernih urah. Tako rekoč v zadnjem trenutku, ob deveti uri zvečer, ki je bila opredeljena kot mejnik pri odločanju, stavkati ali ne stavkati.

Lahko rečemo, da je bila to najbolj modra odločitev v danih razmerah, ko v Sloveniji – in ne v kakšni slabo razviti državi – preprosto in vse prepogosto ne moremo verjeti svojim očem. Ko so zavarovanci vseh starosti, zdravi, bolni, ostareli, oslabeli primorani stati v vrstah, da bi prišli do osebnega zdravnika. Do kakovostne, varne, pravočasne, celovite obravnave, kakršno jim jamči ustava, najvišji akt, v katerem so nedvoumno opredeljena načela družbene ureditve. A ta je pri nas na prenekateri ravni ubrala samosvojo pot, ki je ljudi opeharila za marsikaj.

Proti komu je (bila) uperjena stavkovna ost?

Danes smo torej v Sloveniji prvič doživeli stavko pacientov – pod okriljem iniciative Glas ljudstva, ki poudarja: »Velika stavka pacientk in pacientov je stavka za javno zdravstvo – je tudi stavka zdravnic, zdravnikov in vseh zdravstvenih delavk in delavcev, ki še vztrajajo v javnem sistemu in soglašajo, da morajo biti zdravstvene storitve pod enakimi pogoji dostopne vsem.«

S tem se strinja prav vsak med nami. Problem pa je, ker pravzaprav ni jasno, proti komu je (bila) uperjena stavkovna ost, saj so se stavki pridružili tudi mnogi, ki so pripomogli h kulminaciji težav v zdravstveni sferi. 

Začarani krog slovenskega zdravstva

Da zdravstvo niti približno ni urejeno tako, kot bi moralo biti, vemo vsi. Prav tako je vsakomur jasno, da v danih pogojih nemoteno izvajanje ažurne, kakovostne in varne obravnave obolelih preprosto ni mogoče. 

Tega se najbolj boleče zavedajo bolniki. To dobro vedo zdravniki. O tem ni nikakršnega dvoma med medicinskimi sestrami, babicami, patronažnimi sestrami, zdravstvenimi tehniki, bolničarji in prav vsemi drugimi strokovnimi profili, ki delajo v zdravstveni sferi. Tudi na zavarovalnicah zelo dobro vedo, koliko je ura. Na resornem ministrstvu je zaradi tega v pripravi reforma, na katero slovensko zdravstvo čaka že desetletja, a njena priprava in sprejetje doslej nista bila všečna prav nobeni vladni koaliciji. Takšno stanje nadvse spretno izkoriščajo trgovci z medicinskim materialom, ki v aktualnih sistemskih danostih še vedno lahko zahtevajo vrtoglave cene za isti material, za katerega v razvitejših državah od Slovenije, ki imajo izrazito višji standard, plačujejo bistveno manj. Politika bi morala privzeti velikanski del odgovornosti, za vse, česar v preteklosti ni naredila, da bi ugodila številnim interesom in interesnim skupinam – in je izrazila podporo stavkajočim. In še bi lahko naštevali ... 

Med stavkajočimi tudi odgovorni za nastali kaos ...

Ta zdravstveno-politični circulus vitiosus, v katerem posledice vedno znova rojevajo nove vzroke, je najboljši odraz dobil v današnji stavki, s katero so ljudje želeli pokazati, da jim je resnično prekipelo – da imajo dovolj dolgoletne neurejenosti, anomalij, sprenevedanja, kršenja pravic, nemoči, neodgovornosti neodgovornih in posledic vsega tega, ki jih občuti celotna družba.

Ljudje vsa ta nakopičena čustva izražajo na različne načine, uperjajo jih zoper različne posameznike in skupine, nadvse upravičeno; včasih pa jih tudi povsem krivično in žaljivo usmerjajo proti številnim, ki se trudijo obdržati kakovost slovenskega zdravstva in zagotavljati njegovo čim manj moteno delovanje, kljub težavam, ki v praksi nenehno vznikajo in jih je vedno več. V takšnih razmerah se zlahka zgodi, da stavkajo tudi tisti, ki v preteklosti niso imeli prave vizije, ampak so spodbujali in sprejemali slabe zakonodajne, organizacijske, kadrovske in razvojne odločitve – te pa so na današnji podobi javnega zdravstva pustile neizbrisen oziroma težko popravljiv pečat.

Politika ve, da mora ukrepati

Stanje slovenskega zdravstva ni dobro, diagnoza je kompleksna, zdravljenje bo dolgotrajno in le upamo lahko, da bo tudi uspešno. Z nekaterimi ukrepi ne bo mogoče čakati do prihodnjega leta, ko naj bi izvedli v tem letu pripravljeno reformo zdravstva. 

Predsednik vlade, ki stavko razume kot iskanje najširšega družbenega konsenza, kot predstavnik odgovornih zagotavlja, da ukrepi bodo – najprej za ublažitev najbolj nedopustnih aktualnih razmer, temu bo sledila uvedba celovitih sprememb. 

Politiki, čeprav na različnih strankarskih bregovih, v tem trenutku zagotavljajo, da so spremembe nujne in da jih podpirajo oziroma zahtevajo. Tako pravi tudi predsednica države Nataša Pirc Musar, ki si je danes, po vzoru stavkajočih, kot zagovornica vsem enako dostopnega in kakovostnega javnega zdravstva nadela prekrižani obliž. Interpretirala ga je kot odraz nujnosti preprečitve nadaljnjega kršenja pravic vseh državljanov, ki nimajo urejenega dostopa do zdravstvenih storitev oziroma so ostali brez osebnega zdravnika.

Vsi odgovorni se strinjajo z nujnostjo čimprejšnje uvedbe celovite zdravstvene reforme. In s ponovno zagotovitvijo pravic pacientov, ki so danes v marsičem le še črka na papirju, saj pravno-normativni okviri preprosto ne sledijo več realnosti v zdravstvu. 

Mešetarjenje z interesi, pravicami in pravičnostjo

Zato v tem smislu velja spomniti na mnenje dr. Erika Breclja, ki se zaveda, da si za javno zdravstvo ne prizadevajo le bolniki in zaposleni v zdravstvu, ampak tudi vsi, ki se že leta in desetletja okoriščajo na račun neurejenosti sistema. Zato ga prisotnost politikov, nekdanjih in aktualnih, na stavkovno obarvanem protestu preprosto ni prepričala v trditev, da je v resnici šlo za stavko pacientov.

Zagotovo je skrajni čas, da se naredi konec mešetarjenju in kolobarjenju v zdravstvu, saj zaradi koruptivnega dogajanja iz sistema še vedno nenadzorovano in nemoteno odtekajo velike vsote denarja. In doslej je bilo vedno tako, da tisti, ki bi morali ukrepati, takrat, ko bi to lahko naredili, utihnejo in se obrnejo proč. In to je treba preprečiti – s skupnimi močmi, v dobro bolnikov in čim bolj nemoteno delujočega sistema.

Fotografija s protesta: STA; simbolični fotografiji: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.