Prim. dr. Iztok Tomazin je eden glavnih avtorjev mednarodnih smernic za helikoptersko reševanje, ki jih spoštujejo povsod, le v Sloveniji ne. Kako spodbuditi spremembe v organizaciji helikopterskega reševanja, da se bodo pri, na primer, nesrečah v gorah, izboljšali odzivni časi, ki so pri nas vse prej kot optimalni? To bo namreč pripomoglo k hitrejšemu ukrepanju, posledično pa tudi boljšemu preživetju ponesrečenih oziroma obolelih. Seveda je veliko odvisno tudi od prave opreme in logistike, torej tudi od pravilnega izbora helikopterja. Toda v Sloveniji tak pristop na žalost ni nekaj, kar bi bilo samoumevno.

Glede zapletov pri naročilu in izboru je Iztok Tomazin v sklopu tiskovne konference nanizal kar nekaj dejstev.

V kontekstu aktualnega dogajanja smo s prim. dr. Tomazinom, ki to področje pozna res v srži, v video pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavili ključne momente, ki izbor helikopterskega ponudnika postavljajo pod velik vprašaj.

»Odgovorni na ministrstvu za zdravje naj preberejo mednarodne smernice za helikoptersko reševanje in jih poskušajo čim bolj upoštevati«

Kako komentirate dogajanje, ki pri nas pravzaprav že dobri dve desetletji od reševalnih ekip zahteva improvizacijo pri izvajanju helikopterske nujne medicinske pomoči, in kako gledate na zaplete zaradi izbire helikopterja, ki nima dovolj prostora, da bi se reševalec lahko postavil za glavo obolelega oziroma ponesrečenega in mu ustrezno oskrbel dihalne poti oziroma ga intubiral?

Po eni strani sem zadovoljen, ker je ta vlada – za razliko od večine ali vseh prejšnjih – kljub vsemu sklenila, vsaj pro forma, da bo to področje začela urejati. Je pa res, da za zdaj to počne nekoliko nerodno oziroma neoptimalno. Napredek pomeni že nabava novih helikopterjev, ki pa je, na žalost, precej problematizirana in očitno ne bo optimalna.

Po tej plati sem torej zadovoljen, po drugi strani pa imamo kup nerešenih organizacijskih stvari, za katere ne vemo, če se bodo uredile – od neprimerne lokacije helikopterskih baz na mednarodnih letališčih, predolgih aktivacijskih časov, neustreznih prostorov za posadke pa vse do samega sistema aktiviranja. Skratka, veliko je organizacijskih izzivov, ki jih bo ministrstvo za zdravje moralo še urediti. 

Ob tem bi izpostavil, da je bilo ministrstvo za zdravje doslej čisto preveč pasivno. Pobudo je prepuščalo policiji in vojski, ki pa bi morali v tem segmentu – če že resorno ministrstvo ni sposobno samo zagotoviti civilnega voznega helikopterskega parka in organizacije – res sodelovati zgolj kot prevoznika, kar v resnici tudi sta, in ne kot postavljalca pogojev.

Da bi našli prave rešitve za vse izzive, ki ste jih našteli, bi bilo nujno res celovito, skrbno ukrepanje na podlagi strokovnih in praktičnih izkušenj reševalcev. Ste bili vključeni v to dogajanje, so upoštevali vaše nasvete?

V to dogajanje nisem bil vključen neposredno, sem bil pa, k sreči, že pred leti kot vodilni avtor vključen v pripravo mednarodnih smernic, skupaj s še približno 50 kolegi iz številnih držav z vseh koncev sveta. Ministrstvo za zdravje bi moralo, povsem preprosto, prebrati in upoštevati te mednarodne smernice za helikoptersko reševanje, v katerih so združene neštete, v več desetletjih zbrane izkušnje z vsega sveta.

V tem smislu nam tako ni treba odkrivati tople vode, še manj pa prilagajati dejavnost nujne medicinske pomoči kriterijem policije ali vojske, kar pa se je v preteklosti dogajalo – upam, da bo tega v prihodnje manj.

Kako pa je, denimo, pri izbranem helikopterju, kadar je oziroma bi bilo nujno reševanje z vitlom? Je ustrezno opremljen ali ne? Dilem je veliko, opozoril prav tako.

Točne konfiguracije notranjosti izbranega helikopterja niti še ne poznamo. Če bo prečna, to ne bo optimalno. 

Gre namreč za dve zahtevi, ki se pri določenih modelih helikopterjev lahko razlikujeta oziroma izključujeta. 

Ko pacienta z vitlom dvigneš na nosilih, ga moraš biti tehnično sposoben spraviti v kabino helikopterja – ne tako, kot trenutno delajo v Avstriji, kjer imajo manjše helikopterje, zato morajo pristati, da pacienta lahko naložijo v helikopter. To je ena zahteva.

Druga zahteva pa je, da mora biti potem, ko pacient leži v helikopterju, njegova glava med transportom prosto dostopna v osi telesa – enako, kot je pri vseh naših reševalnih vozilih. Tako lahko zdravnik sedi za pacientovo glavo in izvaja ustrezne posege – na primer intubacijo oziroma oskrbo dihalnih poti med poletom, da ne izgubljamo časa z vmesnim pristajanjem helikopterja.

Bojimo pa se, da, vsaj sodeč po dostopnih podatkih, v izbranem helikopterju to ne bo možno.

Kako bi torej ponazorili razliko pri oskrbi pacienta v helikopterju, ki ga je izbrala razpisna komisija, in v helikopterju, kakršnega si želi in ga potrebuje urgentna medicina in ki je poleg tega tudi cenejši?

Vemo, da je v drugem, cenejšem helikopterju dostop do glave možen, ker to poznamo iz številnih primerov v tujini, poleg tega smo tovrstne helikopterje že videli. 

V tem, ki se ga kupuje, pa to ne bo mogoče, kajti pacient bo v helikopterju ležal prečno. Njegova glava bo zelo blizu vrat oziroma stranic helikopterja, kjer dostop ni možen.

Bomo po vaši oceni v Sloveniji celoviti sistem helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), ki bo omogočal tudi optimalni odzivni čas, res vzpostavili zadnji v EU – ker ni politične oziroma odločevalske pripravljenosti, da bi prisluhnili stroki urgentne medicine, ki dobro ve, o čem govori, ko opozarja na nedoslednosti, ki sva jih že izpostavila?

Nujne bi bile številne organizacijske spremembe oziroma izboljšave.

Dejstvo je, da politika nikoli ni imela prav velikega posluha za zdravstvo, razen, če je za motivacijo tičalo nabiranje točk v javnosti. Drugo dejstvo pa je pasivnost ali nekompetentnost, da ne bom uporabil kakšne hujše besede, ministrstva za zdravje v preteklosti. Trenutno je sicer videti, da se stvari nekoliko izboljšujejo, toda pri nakupu helikopterjev ima še vedno glavno besedo policija, moralo pa bi jo imeti ministrstvo za zdravje – in ne, da samo statira in zdaj poskuša braniti politične in druge odločitve pri nakupu helikopterja.

Dejstvo je, da bi – tako, kot je praktično v vseh razvitih državah – moralo ključno odločevalsko in operativno besedo imeti ministrstvo za zdravje, tako pri vzpostavitvi organizacije, pri izboru helikopterjev in pri vzpostavljanju te dejavnosti. Pri nas temu doslej, žal, ni bilo tako.

Kako torej ocenjujete omenjeni razpis – s povsem strokovnega, seveda pa tudi etičnega vidika? 

Moja izhodiščna misel je, da je dobro, da je prišlo do razpisa. Da je bila sprejeta zaveza o nakupu helikopterjev, ki bosta vsaj po tehnični plati izboljšala možnost reševanja. Dejstvo pa je, kot opozarja tudi medicinska stroka, da ni bil izbran optimalni helikopter. In prav tako drži, da bi – s stališča medicine, s stališča zdravstvene oskrbe pacientov – lahko celo za nižjo ceno dobili primernejši helikopter.

Ob tem moram poudariti, da tudi izbrani helikopter ni slab, ni neprimeren, vendar bi bil po zdajšnjih podatkih neizbrani helikopter primernejši in v končni fazi so take tudi reference iz večine alpskih oziroma razvitih držav, kjer imajo te helikopterje.

Kaj torej kot izkušeni zdravnik in gorski reševalec predlagate? Kakšno ukrepanje bi bilo v tem trenutku najbolj optimalno, da bi bilo oziroma bo poskrbljeno predvsem za čim boljšo oskrbo obolelega oziroma ponesrečenega?

Odgovorni na ministrstvu za zdravje naj preberejo mednarodne smernice za helikoptersko reševanje in jih poskušajo čim bolj upoštevati.

Video pogovor in portreti: Diana Zajec; simbolična fotografija: GRS Jesenice

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.