Pri odločanju za starševstvo je nadvse pomembno upoštevanje biološke ure, ki pri ženskah, kar se tiče zanositve, po 30. letu starosti tiktaka vse glasneje. Medicina, ki ima tudi na tem področju veliko možnosti za pomoč in ukrepanje, včasih kljub vsemu ostane nemočna – da bi se to zgodilo čim redkeje, so zdravniki, ki so aktivni vpeti v zdravljenje neplodnosti, javno opozorili na ključne momente, ki bi jih morali poznati vsi mladi pari, ki bodo nekoč v prihodnosti želeli imeti družino.
Zdravniki, ki so podrobneje spregovorili o tej temi, še vedno nemalokrat razumljeni kot tabu, so na podlagi dolgoletnih kliničnih izkušenj izpostavili dva pomembna dejavnika, starost in debelost, saj oba pomembno vplivata na plodnost oziroma neplodnost ter na potek in izid nosečnosti.
Strnili so misli, podatke, izkušnje in klinične dosežke, ki naj bi se dotaknili predvsem mladih, ki se danes iz različnih, povsem razumljivih razlogov za ustvarjanje družine oziroma za starševstvo odločajo z vse večjim zamikom, kar pa niti z vidika zdravja niti z antropološkega vidika ni vedno optimalno.
Podrobneje si o tej aktualni problematiki lahko preberete in pogledate v poudarkih in video izjavah strokovnjakov s področja ginekologije in tudi socio-antropologije. Prof. dr. Eda Bokal Vrtačnik, doc. dr. Vida Gavrič Lovrec, prof. dr. Milan Reljič, izr. prof. dr. Helena Ban Frangež, dr. Vesna Šalamun, prof. dr. Vesna Vuk Godina in študent medicine Oto Šolman so izpostavili kar nekaj perečih tem: plodnost, pridružene ginekološke bolezni in potek nosečnosti zlasti pri ženskah v poznem reproduktivnem obdobju – pa tudi soodvisnost med povišano telesno maso in neplodnostjo.
Prof. dr. Eda Bokal Vrtačnik, Ginekološka klinika, UKC Ljubljana
»Zamujenih priložnosti ni mogoče nadoknaditi s postopki zunajtelesne oploditve«
Jajčnik je organ, ki se najhitreje stara. Stara se na dva načina. Najprej doseže reproduktivno staranje, kar pomeni, da po 35. letu starosti začne upadati reproduktivna sposobnost, ki se kaže z zmanjšanjem števila jajčnih celic in slabšanjem njihove kakovosti. Po 50. letu pa se ustavi tudi sinteza spolnih hormonov.
Kaj to pomeni? Narava je dala na voljo še teh 15 let, da žensko drži v dobri kondiciji, da lahko poskrbi za svoje potomce. Ta drugi del lahko zelo dobro prebrodimo s hormonsko terapijo, medtem ko reproduktivnega obdobja ne moremo z ničemer nadomestiti. Zelo zmotno je mnenje, da je to mogoče urediti s postopki zunajtelesne oploditve, zato nemalokrat prihaja do nerazumevanja med temi, ki se ukvarjamo z neplodnostjo, in pari, ki pričakujejo našo pomoč. Toda naša moč je na določeni točki omejena.
Doc. dr. Vida Gavrič Lovrec, UKC Maribor
»Pri ženski, ki zanosi in rodi v poznem reproduktivnem obdobju, je nosečnost bolj zapletena, izidi pa slabši«
Že v začetku 80. let prejšnjega stoletja smo ginekologi uporabljali poimenovanje »stara prvorodka« za ženske, starejše od 35 let. Takrat so v tej starostni dobi ženske praviloma rojevale, če je šlo bodisi za nenačrtovano bodisi za njihovo zadnjo nosečnost.
Toda če pogledamo statistiko slovenskega registra porodov, vidimo, da se je situacija spremenila in da se še vedno dokaj hitro spreminja. V prvem desetletju tega stoletja je bila kar četrtina žensk, ki so rodile, starih od 34 do 39 let, medtem ko je bilo v drugem desetletju (do leta 2022) žensk, ki so rodile v tem starostnem obdobju, že 30 odstotkov, kar 6-odstotni delež pa so predstavljale ženske, starejše od 40 let.
Ali rojevanje v poznem reproduktivnem obdobju predstavlja težavo? Tako naši kot podatki iz svetovne literature kažejo, da razlike so in da so pomembne. Najpogostejši zaplet nosečnosti v poznem reproduktivnem obdobju je spontani splav, ki je posledica naključno nastale kromosomske nepravilnosti. Pri starosti 40 let je verjetnost za spontani splav že 40-odstotna, medtem ko po 45. letu ta delež znaša okoli 75 odstotkov, nakar z leti eksponentno narašča.
Včasih pa nosečnost kljub temu, da gre za kromosomsko nepravilnost, napreduje. Če je pri ženski, stari 20 let, nosečnost napredovala do 12. tedna, je verjetnost, da ima otroka z downovim sindromom kot najpogostejšo kromosomsko nepravilnostjo, približno 1 na 1000; če pa je nosečnica stara 40 let, je ta verjetnost 1 na 67. To pomeni, da smo nosečnicam v poznem reproduktivnem obdobju dolžni zagotoviti učinkovito in varno diagnostiko, ki omogoča ugotavljanje, ali imajo kromosomsko zdravega otroka.
So pri ženskah v poznem reproduktivnem obdobju in njihovih nosečnostih strukturne nepravilnosti pri plodu pogostejše? Podatki sicer kažejo, da so te nepravilnosti pogostejše, vendar niso izolirane, ampak so najverjetneje povezane s kromosomskimi sindromi oziroma kromosomskimi nepravilnostmi.
Ko starejša ženska zanosi, je verjetnost, da ima tudi spremljajoče bolezni, kot so, denimo, arterijska hipertenzija, sladkorna bolezen tipa 1 ali tipa 2, debelost, kronično vnetje ali kronična ledvična bolezen, večja, nosečnost pa lahko poslabša njeno zdravstveno stanje.
Po drugi strani pa vemo, da je pri starejših ženskah med nosečnostjo pogostejša pojavnost gestacijskega diabetesa ali preeklampsije. Pogostejši so prezgodnji porodi, ki so lahko tudi iatrogeni; to pomeni, da zdravniki porod izzovemo zato, ker rešujemo akutni zaplet, ukrepamo zaradi akutne ogroženosti ploda ali matere. Ti porodi so povezani s posledično večjo zbolevnostjo otrok in pogostejšim zdravljenjem v bolnišnici, na oddelkih za intenzivno nego. Pogostejši je tudi zastoj v rasti, verjetno zaradi disfunkcije posteljice. Pogostejša pa je tudi mrtvorojenost; vzroki za to še niso natančno raziskani, pripisujejo pa jih žilnim spremembam, povezanim s starostjo. Zato na splošno velja priporočilo, da se nosečnost v poznem reproduktivnem obdobju pri starejših ženskah aktivno končuje prej kot pri mlajših.
Kar pa se tiče poroda, podatki kažejo, da pri starejših nosečnicah porod traja dlje in da so potrebni višji odmerki oksitocina, kar se pripisuje staranju miometrija (mišičja v steni maternice) oziroma njegovi slabši krčljivosti. Čeprav je pri starejših ženskah carskih rezov več, pa ni dokazano, da bi carski rez sam po sebi pomenil bistveno prednost; vzroki zanj so lahko različni, odvisni tudi od odnosa porodničarja do starejše nosečnice in njenih strahov. Nedvomno pa ima pomembno vlogo tudi to, da se v starejših starostnih skupinah veča delež zanositev, nastalih po postopkih oploditev z biomedicinsko pomočjo, kar je povezano z vsem strahom in skrbjo za te težko pričakovane otroke, zato je odločitev za carski rez pogostejša. Pri starejših porodnicah se porodničarji pogosteje in hitreje odločajo za carski rez ali za katero drugo operacijo.
Neonatalna zbolevnost je pri otrocih mater, ki so zanosile v poznem reproduktivnem obdobju, nekoliko večja, vendar te številke na splošno niso visoke.
Vsak izmed podatkov, ki sem jih nanizala, kaže, da je pri ženski, ki zanosi in rodi v poznem reproduktivnem obdobju, nosečnost bolj zapletena, izidi pa slabši. Vedeti pa je treba, da so vsi ti zapleti razmeroma redki in da zato individualno tveganje pri vsaki posamezni nosečnici ni tako veliko. Zato ne bi bilo prav, če bi ženske strašili zaradi nosečnosti v poznem reproduktivnem obdobju – poznati pa moramo njihovo ogroženost. Imamo možnosti in moramo znati delovati na te dejavnike, da zmanjšamo pogostost zapletov.
Prof. dr. Milan Reljič, UKC Maribor
»Med 20. in 30. letom starosti je neploden vsak deseti par, v starosti 40 let pa se z neplodnostjo sooči že vsak četrti par«
Pri tretjini parov, ki smo jih lani zdravili s postopki zunajtelesne oploditve, je bila ženska stara 40 let ali več. Vedeti moramo, da obstaja omejitev, ki vpliva na uspešnost zdravljenja: s starostjo plodnost močno pada, predvsem pri ženskah.
Znan je podatek, da je neploden vsak šesti oziroma sedmi par, vendar obstajajo pomembne razlike: med 20. in 30. letom starosti (ženske) je neploden vsak deseti par, medtem ko se v starosti 40 let z neplodnostjo sooči že vsak četrti par.
Ti pričakujejo uspešno zdravljenje, vendar jim tega ne moremo vedno zagotoviti. Obstajajo namreč tudi naravne omejitve, ki jih niti s postopki zunajtelesne oploditve ne moremo premagati. Problem je v kakovosti jajčnih celic, ki se s starostjo pomembno zmanjšuje. Jajčna celica namreč pred oploditvijo, v fazi zorenja, izloči polovico kromosomov, da se lahko združi s semenčico in da nastane zarodek, ki ima normalno število kromosomov.
Mehanizem dozorevanja in izločanja kromosomov pa s starostjo slabi in postane neučinkovit. Opažamo, da je v starosti 30 let približno 40 odstotkov jajčnih celic, ki se izločijo ali ki jih pridobimo s postopki zunajtelesne oploditve, kromosomsko neustreznih. V starosti 40 let je takšnih jajčnih celic že od 70 do 80 odstotkov, medtem ko je pri 44 letih delež teh celic že 90-odstoten. Problem je v kromosomski sestavi jajčnih celic; če pride do oploditve, nastane zarodek, ki včasih ima potencial razvoja in se lahko ugnezdi, vendar pogosto pride do zgodnjih spontanih splavov. To je fiziološka omejitev, ki je ni mogoče preseči. Zato je tudi uspešnost postopkov zunajtelesne oploditve zelo odvisna od starosti žensk, ki je najpomembnejši prognostični dejavnik.
Rezultate postopkov zunajtelesne oploditve redno analiziramo in ugotavljamo, da je, na primer, pri starosti 30 do 33 let delež porodov po opravljenem postopku približno 35-odstotni, medtem ko je bil v našem centru delež porodov pri ženskah, starih 40 let, 17-odstotni; pri starosti 41 let je padel na 11 odstotkov, medtem ko je bil pri starosti 42 ali 43 let delež porodov v sklopu postopka zunajtelesne oploditve le 7- do 8-odstotni. V starosti 44 let je delež porodov padel na dva odstotka, pri 45 letih pa je delež le še približno 1-odstoten. Ti rezultati so zelo podobni podatkom ameriškega nacionalnega registra, ki je poznan po dobrih rezultatih in kakovostnem delu.
S tako omejitvijo se soočamo. To pomeni, da bi, na primer, pri 44-letni ženski morali izvesti 50 postopkov zunajtelesne oploditve, da bi lahko z večjo gotovostjo pričakovali uspeh – kar pa je v resnici nemogoče.
Toda pari pričakujejo uspešnost tovrstnega zdravljenja in pogosto niso seznanjeni z omejitvami, zato so, ko jim te podatke predstavimo, dobesedno šokirani. Pričakujejo namreč, da bomo s postopki zunajtelesne oploditve njihove težave lahko rešili veliko učinkoviteje. Mogoče včasih k takšnim pričakovanjem pripomorejo tudi navedbe v rumenem tisku, kjer izpostavljajo, kako so nekatere znane oziroma slavne osebe prišle do otrok v zelo poznem reproduktivnem obdobju, na primer v starosti 50 ali 55 let – pri čemer pa ni navedeno, da se je to zgodilo s pomočjo darovane jajčne celice, kjer pa uspešnost postopka ni odvisna od starosti prejemnice, ampak od starosti darovalke.
Na tak način se ustvarja zmotno mnenje, kako vsemogočni da smo. In zato pari, ki potrebujejo zdravljenje neplodnosti, računajo na rešitev težav, s katerimi se soočajo – in menijo, da lahko odlašajo s porodom ter ustvarjanjem družine.
Izr. prof. dr. Helena Ban Frangež, predstojnica Kliničnega oddelka za reprodukcijo, Ginekološka klinika, UKC Ljubljana
»Možnosti zdravljenja, ki so na voljo, kombiniramo glede na konkretno situacijo določenega para«
Govorimo o zgodnjem in poznem reproduktivnem obdobju, torej o ženskah med 20. letom na eni strani in 45. letom na drugi strani; te so načeloma še vedno mlade in zdrave ter se počutijo dobro, zato je zanje morda presenetljivo, ko jim poskušamo dopovedati, da se že pojavljajo določene spremembe, ki vplivajo na njihovo sposobnost zanositve.
Ko začnemo z diagnostiko neplodnosti, običajno (poleg moškega dejavnika) pogledamo hormonski status žensk, njihov ciklus in opravimo ultrazvočno preiskavo rodil. Že pri hormonskem statusu pa ugotavljamo določene spremembe oziroma prisotnost drugih obolenj.
Naredili smo analizo več kot 700 žensk, ki so leta 2021 prvič prišle k nam na obravnavo zaradi neplodnosti; razdelili smo jih v skupine s 5-letno starostno razliko, mejnik je bila starost 25 let. Pri mladih smo ugotovili, da so bolezni, ki pred tem še niso bile diagnosticirane – na primer obolenje ščitnice ali hiperprolaktinemija (povišana vrednost hormona prolaktina, ki ga izločajo možgani, povzroča motnje v menstrualnem ciklusu in odsotnost ovulacij) – dokaj redke (do 5-odstotni delež), medtem ko je bil pri zadnjem starostnem obdobju (po 40. letu starosti) njihov delež že skoraj 14-odstoten. Pridružena obolenja, ki jih naključno odkrijemo, se s starostjo pacientke zvezno povečujejo.
Za ginekološka organska obolenja, ki jih praviloma odkrijemo z ultrazvokom (benigne spremembe, miomi), je značilno, da njihova pojavnost z leti narašča. Pojavnost endometrioze je skorajda konstantna, izjema je edino endometrioza maternice (adenomioza), ki v teh obdobjih kaže zelo izrazit trend pojavnosti. Z leti se pogosteje pojavljajo tudi benigne ciste, medtem ko sindrom policističnih jajčnikov kaže obraten trend, saj gre za obolenje predvsem mlajših žensk do 30. leta starosti.
Pri teh pregledih vedno ocenimo tudi zalogo jajčnih celic, kar naredimo z ultrazvokom in vrednostmi antimüllerjevega hormona; ta hormon, ki ga proizvajajo reproduktivni organi, je skupaj z označevalci oksidativnega stresa prognostični dejavnik oploditve pri postopku zunajtelesne oploditve. Pri tej analizi smo zelo jasno videli, kako, denimo, antralni folikli, ki jih je v mladosti 12 (na en jajčnik), pri starosti 40 let padejo na štiri. Ta zaloga močno upade pa tudi vrednost antimüllerjevega hormona, ki je pri mlajših 4,5, po 40. letu ne znaša niti ena.
Kadar pa je neplodnost povezana z moškim dejavnikom – slabšim spermiogramom (analizo semena), pa je bil ta faktor pri vseh teh ženskah enako zastopan v vseh starostnih obdobjih. Moški dejavnik je bil pri neplodnosti prisoten v približno 30-odstotnem deležu.
Zdravljenja se lotimo glede na vzrok, ki ga najdemo. Če gre za hormonske težave ali neredni ciklus, se odločimo za zdravljenje z zdravili. Kadar gre za organske spremembe, se lahko odločimo za kirurško zdravljenje. Še vedno pa ostane na voljo tudi oploditev z biomedicinsko pomočjo, ki je prvi izbor, kadar je vzrok za težave pri zanositvi slabša kakovost semena.
Zanimala nas je tudi uspešnost zdravljenja. Kako nam z vsem, kar znamo, uspe doseči zanositev v različnih starostnih obdobjih? Pri mladih je do zanositve prišlo v več kot 90 odstotkih – ne velja pa to tudi za porode, kajti precej nosečnosti se ne konča tako, kot bi si želeli, ker pride do spontanega splava, vendar je pri mlajših ta delež bistveno manjši kot pri starejših.
Uspešnost zanositve je kar dobra, saj skoraj do 40. leta dosega približno 85-odstotni delež; uspešnost zanositve sicer začne upadati že pred 40. letom. V skupini žensk, starejših od 40 let, smo zanositev dosegli le še pri 40 odstotkih, delež porodov pa je izrazito nižji.
Pri mladih pogosto zadostuje že, da z zdravili uredimo ciklus, da pride do ovulacije. Če imajo partnerji dober izvid semena, je smiselno korigirati anatomijo in omogočiti naravno zanositev; uspešnost je 40- do 50-odstotna, seveda pa ženska za to potrebuje nekaj časa.
Če imaš pacientko, staro 37 ali 38 let, se ti zdi škoda izgubljati pol leta ali leto dni zato, da čakaš na naravno zanositev; v teh primerih se pristop kombinira. Bistveno prej se ponudi tudi možnost umetne oploditve. Sama rečem pacientki: 'Gospa, če boste zanosili, vam bo tako ali tako vseeno, kako ste zanosili – bistveno je, da pridete do nosečnosti in do otroka.' Če pa ženska kljub postopku umetne oploditve ne zanosi, ima – če ostale stvari uredimo – možnost, da med enim in drugim postopkom zanosi po naravni poti.
Možnosti, ki so na voljo, kombiniramo glede na konkretno situacijo določenega para – da pridemo do željenega rezultata.
Dr. Vesna Šalamun, Ginekološka klinika, Leonišče, UKC Ljubljana
»Debelost izjemno pomembno vpliva na neplodnost tako pri ženskah kot tudi pri moških«
V naših ambulantah za neplodnost doživljamo pravo epidemijo debelosti. K nam prihaja veliko parov, ki se soočajo bodisi s prekomerno prehranjenostjo bodisi z debelostjo. V Sloveniji ima približno 20 odstotkov odraslih indeks telesne mase 30 ali več, kar pomeni, da imajo diagnozo debelost – in smo nad evropskim povprečjem.
Ko se s pacientkami pogovarjamo o neplodnosti in debelosti kot enem izmed vzrokov zanjo, ponavadi ne verjamejo, da povišana telesna teža lahko pripomore k neplodnosti. Nemalokrat odgovorijo, da poznajo ženske, ki imajo nekaj kilogramov preveč, vendar imajo kljub temu otroke ...
Rada bi poudarila, da debelost izjemno pomembno vpliva na razvoj neplodnosti tako pri ženskah kot tudi pri moških. Ženske z debelostjo imajo v primerjavi z ženskami z normalno telesno težo kar trikrat večje tveganje, da bodo neplodne. Pri njih do spontane zanositve praviloma mine več časa. Osnovni vzrok za to se praviloma skriva na ravni jajčnikov in ovulacij, kajti ženske z višjim indeksom telesne mase nimajo rednih ovulacij oziroma so te nepravilne, kar se kaže kot motnja menstrualnih ciklusov ali kot odsotnost menstruacije, še zlasti pri ženskah s sindromom policističnih jajčnikov.
Razlog za te težave so hormonska neravnovesja, inzulinska rezistenca, maščobne celice proizvajajo določene hormone, ki vplivajo na metabolne poti ... Če imajo naše pacientke težave pri spontani zanositvi, imamo težave tudi mi – pri zunajtelesni zanositvi. Stimulacija jajčnikov je daljša, te pacientke potrebujejo več hormonov, pridobimo manj celic, pogosto se zgodi, da moramo prekiniti stimulacijo, ker ne pride do odziva, kajti jajčniki so slabše dosegljivi in slabše vidni.
Pri ženskah z indeksom telesne mase, višjim od 30 ali celo 40, je stopnja porodov po postopkih zunajtelesne oploditve bistveno nižja kot pri ženskah z normalno telesno maso. Če, na primer, ITM presega 40 kilogramov na kvadratni meter, se možnost za zanositev po postopku zunajtelesne oploditve prepolovi. In to je pomemben dejavnik za neplodnost.
Ko taka pacientka zanosi, smo vsi veseli, vendar se zgodba s tem ne konča, kajti nosečnost v takšnem primeru prinaša večjo možnost za spontan splav in večjo pogostost zapletov, med katerimi so povišan krvni tlak, preeklampsija (zaplet, povezan z visokim krvnim tlakom in proteini v urinu), nosečniška sladkorna bolezen, več je težav med porodom, od carskega reza do možnosti poškodb matere ali novorojenčka.
Ginekologi, ki se ukvarjamo z neplodnostjo, pacientkam svetujemo, naj shujšajo. To je zelo preprosto reči, doseči pa izjemno težko – zlasti pri pacientkah s sindromom policističnih jajčnikov. Zato nas veseli, da so na voljo nova zdravila za vzdrževanje telesne mase, agonisti receptorjev GLP-1. Pred desetimi leti smo na Kliničnem oddelku za reprodukcijo skupaj s Kliničnim oddelkom za endokrinologijo prvi na svetu izvedli pilotno študijo, v sklopu katere nam je naše pacientke uspelo shujšati z učinkovino liraglutid. Dokazali smo, da so rezultati glede zanositve boljši kot pri kontrolni skupini – kot tudi pri kumulativi spontanih nosečnosti, do katerih je prišlo kasneje, če niso zanosile s postopki zunajtelesne oploditve.
Naj ponovim: debelost je zelo pomemben dejavnik tveganja za neplodnost, tako pri ženskah kot pri moških. Dobra novica pa je, da je to eden izmed redkih dejavnikov tveganja, na katerega lahko vplivamo.
Prof. dr. Vesna Vuk Godina, Filozofska fakulteta, Maribor
»Dokler bomo mlade generacije držali v strukturni negotovosti glede preživetja, lahko pozabimo na to, da se bodo odločali za otroke«
Poznam mnoge, ki so danes stari 50 let ali več in ki so bili v času, ki ni bil tako zelo zaostren kot današnji, v znanstvenem sektorju zaposleni kot raziskovalci do 43. ali celo do 45. leta. Otrok si niso mogli privoščiti – če so si jih, pa niso imeli redne zaposlitve.
To je širši družbeni problem, ki ga ne bomo rešili, dokler družba mlajšim generacijam ne bo zagotovila temeljnih preživetvenih sredstev. To zahteva prerazporeditev dobrin – ne od starejših k mlajšim, ampak od bogatejših k revnejšim.
Drugi problem so stanovanja. Vsi vemo, da kadrovskih stanovanj praktično ni. Pred časom, ko smo govorili o stanju v zdravstvu in v šolstvu, sem rekla, da je država tista, ki mora prevzeti odgovornost za to. Na področjih, ki so družbeno nadzirana ali vodena, mora država voditi odgovorno kadrovsko politiko, zagotavljati mora delovna mesta in tudi kadrovska stanovanja. Vendar tega ni več – in če pogledamo mlade, je stanje tragično.
Ko sem zanosila pri 29 letih, so me že obravnavali kot starejšo nosečnico. Danes pri 29 letih skorajda nihče nima službe in stanovanja. To je resen problem. Vendar teh problemov, ki so individualni, ne bomo mogli rešiti na individualni ravni. Nujen bo resen družbeni razmislek, dokler družba ne bo začela razumeti, da tako imenovana naravna reprodukcija očitno ni naravna ...
Kar se tiče debelosti, pa se je treba zavedati, da je debelost sindrom revščine. Dobra, kakovostna hrana je še vedno draga – in vedno dražja bo. Dokler bomo mlade generacije držali v strukturni negotovosti glede preživetja oziroma glede službe in stanovanja (pa tudi kasneje), lahko pozabimo na to, da se bodo odločali za otroke. Pravzaprav je treba postaviti drugačno vprašanje. Bi bilo sploh odgovorno, da se v taki situaciji odločijo za otroke?
S pokojno Anito Ogulin sva bili prijateljici. Veliko sva se pogovarjali tudi o botrstvu, za katerega je treba nameniti 30 evrov na mesec. Med sorodniki imam ljudi, ki spadajo v zgornji srednji sloj, samske ženske, ki ne vedo, kaj bi z denarjem, zato nakupujejo obleke, kozmetiko in ostale neumnosti. Ko jim rečem, naj v sklopu projekta botrstva pomagajo enemu ali dvema otrokoma, tega ne naredijo; kupovale bodo obleke za 300 evrov, ne bodo pa dale 30 evrov za pomoč enemu od teh otrok.
(prof. dr. Vesna Godina se je razpravi pridružila prek zooma)
Oto Šolman, študent 5. letnika medicine, Medicinska fakulteta v Mariboru, vodja odbora za reproduktivno zdravje pri Zvezi študentov medicine Slovenije
»Mladi ne vedo, kako zelo se zmanjša plodnost po 35. letu starosti«
Pri Zvezi študentov medicine Slovenije smo izvedli dokaj obširno akcijo, predvsem prek družbenih omrežij, s čimer smo dosegli približno 35.000 ljudi. V sklopu akcije smo predstavili grafike, ki so prikazale problem neplodnosti in upadanje plodnosti pri ženskah po 35. letu starosti. Številni, ki so se odzvali na anketo, so bili šokirani. Sicer so vedeli, da se pojavnost zapletov po 35. letu poveča, niso pa vedeli, kako zelo se zmanjša plodnost. Ljudje neplodnost praviloma povezujejo s kasnejšim življenjskim obdobjem oziroma mislijo, da sodobna medicina to zna in zmore rešiti.
V anketi je sodelovalo približno 600 mladih, ki smo jih vprašali, če ob študijskih obvezah razmišljajo tudi o načrtovanju družine; približno 70 odstotkov jih je odgovorilo pritrdilno. Ko smo jih vprašali o tem, kaj jih odvrača od uresničitve teh načrtov, pa so med razlogi poleg stanovanjske problematike izpostavili, da še nimajo redne službe, saj večina do 26. ali 27. leta študira, nakar traja kar nekaj časa, da dobijo službo in si uredijo domovanje, saj so se, kot vemo, cene stanovanj dvignile v nebo. Omenjene pogoje udejanjijo enkrat po 30. letu starosti – in pred tem ne razmišljajo o družini.
Anketirani so med drugim izpostavili, da so jih omenjeni podatki prestrašili, nekateri so poudarili, da ne bodo hiteli, saj da še nimajo partnerja, s katerim se nameravajo, ko ga bodo našli, najprej ustaliti in šele potem načrtovati družino. Izpostavili so tudi, da se premalo govori ne le o neplodnosti žensk, ampak tudi o neplodnosti pri moških – in da je prevelik poudarek na »krivdi«, ki nikakor ni le na ženski strani. Izpostavili so tudi, da je danes življenjski slog usmerjen predvsem na kariero in na materialne dobrine, šele kasneje na družino oziroma na načrtovanje družine – kajti eno je imeti otroka, nekaj povsem drugega pa je poskrbeti za otroka in mu zagotoviti pogoje za kakovostno življenje.
Portreti in video poudarki: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
