Sepsa, sindrom sistemskega vnetnega odziva na okužbo, je zelo nevarno obolenje, ki se lahko pojavi doma, lahko pa tudi v sklopu bolnišničnega zdravljenja, kot zaplet, ki zahteva izjemno hitro prepoznavo in takojšen začetek zdravljenja. To velja zlasti za meningokokne sepse pri najmlajših, ki lahko komajda rojeno življenje ugasnejo z vrtoglavo hitrostjo, v nekaj urah; te sicer niso zelo pogoste, so pa težko prepoznavne. 

Znaki, ki morajo v primeru sepse sprožiti najglasnejši alarm, so pri otrocih nemalokrat neznačilni – pri čemer pa starši praviloma točno vedo, da z njihovim malčkom nekaj ni v redu, saj se njegovo obnašanje zaradi vnetnega dogajanja v organizmu močno spremeni, zato jim mora z vso resnostjo prisluhniti tudi otrokov zdravnik, se nemudoma odzvati in pospešeno ukrepati. 

Ključnega pomena sta takojšnja hospitalizacija, začetek zdravljenja z antibiotiki in podporno zdravljenje (nadomeščanje tekočine z infuzijami) – ti ukrepi v hitrem sosledju lahko rešijo življenje obolelega v kateremkoli starostnem obdobju. Kako pomembno in, na žalost, pogosto še vedno neuspešno je takšno ukrepanje, potrjuje podatek, da sepsa na globalni ravni vsako leto prizadene do 50 milijonov ljudi, pri čemer po podatkih Svetovne zveze za sepso temu obolenju na letni ravni podleže kar 11 milijonov obolelih.

Pri otrocih do tega obolenja najpogosteje pride v prvih dneh po rojstvu. Pediatri si želijo, da bi večino bakterijskih okužb prepoznali in začeli zdraviti tako hitro, da bi nastanek septičnega stanja preprečili, kajti prepoznava te bolezni pri otrocih, zlasti najmlajših, je res zahtevna. Pri novorojenčkih in dojenčkih v prvih mesecih življenja so znaki resnega, skrb vzbujajočega stanja apatija, zavračanje hrane, težko dihanje, stokanje, medtem ko je povišana telesna temperatura v tej starostni skupini redkeje prisotna. Pri starejših otrocih pa so poleg težko obvladljive povišane telesne temperature, ki narašča z mrzlico, prepoznavni znaki še razdražljivost, apatija ter zavračanje hrane in tekočine.

O tem so v sklopu današnjega svetovnega dneva, posvečenega ozaveščanju o sepsi, podrobneje spregovorili trije strokovnjaki, ki se v svoji stroki srečujejo s tovrstnimi izzivi, pri katerih je nujno takojšnje pravilno ukrepanje: pediatrinja Helena Mole, infektolog in intenzivist prof. dr. Matjaž Jereb ter pediatrinja dr. Anja Radšel.

»Ko opaziš temno rdeče, skorajda vijolične izpuščaje, zazvonijo vsi alarmni zvonci!«

Kot opozarja pediatrinja Helena Mole (Pediatrija Helena Mole), se »pri otrocih bojimo predvsem ekstremno hitrega poteka sepse, ki se od prvih znakov do septičnega šoka odvije dobesedno v nekaj urah. Tak potek je najpogostejši pri novorojenčkih, pri katerih so okužbe (na primer z bakterijo streptococcus skupine B) povezane z dogajanjem med porodom, zlasti s prezgodnjim rojstvom, medtem ko kasneje v otroštvu tak problem predstavlja meningokokna okužba.«

Z meningokokno sepso se je v svoji strokovni praksi srečala enkrat, »pri večjem fantu. Pri njem je bil potek bolezni, hvala bogu, dovolj počasen, da smo posumili, da ne gre za klasično vročinsko obolenje z glavobolom in bruhanjem. Ko je bil že v bolnišnici, so se pojavili prvi, za sepso značilni temno rdeči, že skorajda vijolični izpuščaji – najprej kot drobne spremembe na stopalih. Takrat so mi takoj zazvonili vsi alarmni zvonci – in res je bila kasneje dokazana meningokokna okužba. Takoj po odvzemu kužnin smo jo začeli zdraviti, vsi, ki smo bili z njim v stiku, pa smo dobili antibiotično zaščito. Vse se je dobro končalo.«

Pospešen srčni utrip, hitro dihanje, motnje zavesti, znižan krvni tlak, slabša prekrvavljenost organov ...

Pojavnost sepse je, kot opozarja prof. dr. Matjaž Jereb, vodja Oddelka intenzivne terapije na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja ljubljanskega UKC, v porastu; razlogi za to so različni, imajo pa skupni imenovalec – oslabljen imunski odziv obolelega. Do tega lahko pride zaradi nekritične uporabe antibiotikov, ki povečuje odpornost bakterij proti tem zdravilom, ali zaradi invazivnega zdravljenja (zahtevne operacije, presaditev organov, invazivni diagnostični postopki, kemoterapija in obsevanje pri bolnikih z rakom, zdravljenje na oddelkih za intenzivno terapijo), tovrstnim zapletom pa so bolj izpostavljeni tudi starejši.

»Med odraslimi je pojav sepse najpogostejši po 65. letu starosti, bolj so ji izpostavljeni bolniki z različnimi kroničnimi obolenji – sladkorno boleznijo, pljučnimi in srčnimi obolenji –, pacienti, ki imajo znižano število levkocitov v krvi, bolniki brez vranice in posamezniki, ki se spopadajo z različnimi oblikami hude imunske pomanjkljivosti,« poudarja dr. Jereb, ki opozarja, da imajo oboleli s sepso pospešen srčni utrip, dihajo hitro, lahko pride do motenj zavesti; zaradi znižanja krvnega tlaka se poslabša prekrvavitev organov, kar povzroči okvaro organov, lahko pa tudi odpoved organov in smrt.

Kot pojasnjuje predstojnik oddelka intenzivne terapije na infekcijski kliniki, je sicer s hitrim ukrepanjem mogoče pomembno vplivati na prognozo in na pojavnost dodatnih zapletov ter posledično zmanjševati pogostost usodnega izida, toda kljub napredku medicine je breme sepse še vedno nedopustno veliko. Na oddelku intenzivne terapije infekcijske klinike je bila v zadnjih petih letih umrljivost zaradi sepse in septičnega šoka 27-odstotna, medtem ko se ta v drugih državah giblje v povprečju med 20 in 40 odstotki.

»Najtežje so okužbe z meningokokom skupine B ali s piogenim streptokokom«

»Pri novorojenčkih sepso najpogosteje povzročajo streptokoki skupine B, enterične bakterije pa tudi stafilokoki in nekateri virusi, medtem ko so pri dojenčkih in večjih otrocih pogostejši povzročitelji sepse pnevmokok, meningokok in hemofilus influence tipa B. Sepso, povzročeno z bakterijama hemofilus influence tipa B in pnevmokokom pri otrocih že vrsto let uspešno preprečujemo s cepljenjem, od letos je, denimo, na voljo tudi cepivo proti bakteriji meningokok skupine B, s katerim lahko preprečimo razvoj meningokokne sepse. Ta je k sreči redka, če pa se zgodi, je njen potek praviloma zelo hud in lahko ogrozi življenje malčka,« pojasnjuje dr. Anja Radšel, pediatrinja iz zdravstvenega doma v Medvodah.

Tudi ona opozori, da je »sepsa razlog za takojšnji alarm, kajti določene okužbe lahko zelo zelo hitro privedejo do zelo resnega stanja – takšne so okužbe z meningokokom skupine B ali s piogenim streptokokom. Takega otročka moramo hitro prepeljati v bolnišnico, kjer mu bodo odvzeli kužnine, da bodo poskušali dokazati povzročitelja; takoj bo dobil tudi ustrezni antibiotik in vsa zdravila, ki podprejo delovanje organov, pri katerih pride do motenj v delovanju že v sklopu razvijajoče se sepse.«

Da se tovrstno ukrepanje odvije res pospešeno, morajo zdravniki skrb staršev obravnavati z vso skrbnostjo, kajti, kot dodaja pediatrinja: »Starši kar dobro zaznajo, kdaj njihov otroček ni zdrav. Tudi če ne znajo povedati, kaj točno jim ni všeč, prepoznajo, da z otrokom nekaj ni v redu. Mi pa moramo to sprejeti z vso resnostjo in malčka pregledati, kar mora vključevati tudi ciljano spraševanje glede znakov, ki lahko potrdijo ali ovržejo sum na sepso.«

Ob tem dr. Anja Radšel opozarja, da problem, ki ga v očeh sodobne medicine še vedno predstavlja sepsa, ni le hitro napredovanje tega bolezenskega stanja, ki lahko ugasne življenje, kajti »nemalokrat so tudi potem, ko življenje rešimo, posledice res hude. Pri otrocih tako lahko pride do motenj razvoja zaradi okvare možganov, med posledicami so tudi slepota, gluhost, amputacija prstkov, amputacija udov ... Zato je pri sepsi tako zelo nujno pravočasno in pravilno ukrepanje – seveda pa tudi preprečevanje nastanka okužb.« 

Portreti: Diana Zajec; ostale fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.