Prof. dr. Uroš Ahčan, kirurg

»Vedno te najbolj prizadene, ko si poražen. Ko zmaga bolezen ...«

Že pred desetletji je eno od vodil evropske mreže zdravstvenih urednikov in novinarjev postala teza, da je novinarsko pero lahko tako mogočno kot kirurški skalpel. Točno takšna pa je tudi vaša zadnja knjiga Skalpel, ki predstavlja edinstven preplet vrhunskega vihtenja skalpela na eni in peresa na drugi strani. S popisovanjem svojega kirurškega dela, skorajda nepredstavljivo zahtevnih mikrokiruških posegov, širokega diapazona občutkov, preizkušenj, odpovedovanj in dosežkov, ki so se nanizali v letih in desetletjih profesionalnega brušenja, ste naredili nekaj težko predstavljivega: izzive pri delu kirurga, ki s sledenjem najnovejšim dosežkom sodobne medicine dosega in skorajda presega meje mogočega, ste ubesedili na izjemno poljuden, občuten in vsakomur razumljiv način. In prav tega – razumeti, kakšno odrekanje zahteva vrhunska medicina od dobrega, predanega strokovnjaka, ki mu je dobrobit pacientov glavni imperativ pri delovanju – v današnji družbi boleče primanjkuje. Kako vse to vpliva na vaše delo? 

Skalpel je le eden od zapisov in verjamem, da bi zelo podobno knjigo lahko napisali skoraj vsi moji kolegi, kajti vsi so se na račun svoje službe v življenju veliko odrekali, delali požrtvovalno in pomagali številnim ljudem. To je torej le ena od knjig, ki pa je posvečena vsem kirurgom in kirurginjam ter njihovim družinam – ker se zavedam, koliko odrekanja tiči za tem poslanstvom.

Namen te knjige ni predstavljanje moči posameznika in sodobne medicine, ampak želi v ospredje postaviti pacienta. Omogočiti, da ljudje izvedo, kaj se zgodi s pacientom, ko zboli. Kaj, na primer, čaka žensko, ko zboli za rakom na prsih. Kaj se zgodi pri hudih prometnih nesrečah. Kaj povzroči uporaba pirotehničnih sredstev in kakšne so posledice tega; pri zdravljenju poškodb, nastalih v eksploziji, pokaže tudi omejitve sodobne medicine, ki tu kljub novim tehnologijam lahko ponudi bore malo. 

V ospredje so postavljeni pacienti in delo zdravstvenih timov. Ljudje tako lahko izvedo, kaj vse stoji za zidovi bolnišnic – kot če bi odgrnil zaveso, odprl vrata in iskreno prikazal vse, kar je skritega v ozadju. Kajti ko ljudje slišijo za omembo kirurškega posega, poznajo le vrh ledene gore, ne pa vsega, kar je pod njim – in tam se skriva ogromno zanimivih zgodb.

Vaše strokovno delo je zaznamovano s tem, da ste pripravljeni vztrajati, dokler ne naredite res vsega, kar je mogoče. Zgodbe pacientov, ki ste jim med zdravljenjem, seveda skupaj s timom, pomagali spisati srečni epilog, jih potegnili iz primeža bolezni in jim obenem omogočili nov začetek, so raznovrstne, osupljive, nepredstavljive. Vsaka izmed njih je edinstvena, sleherna prinaša drugačno sporočilo. Katere so pustile poseben pečat v vašem življenju?

Prav vse. Nekatere od njih so uvrščene v knjigo, še mnogo pa je drugih zgodb – in vsaka od njih pušča velik pečat tudi v meni. Te zgodbe me učijo, naredile so me modrejšega, preudarnejšega. Kot vedno rad rečem: ti pacienti so moji največji učitelji. Njihove življenjske zgodbe postajajo del moje življenjske zgodbe, oni postajajo del moje širše družine, ki me sooblikuje, pripomore k moji preudarnosti, umirjenosti in me spodbudi h globalnemu, širšemu in globljemu razmišljanju.

To pripomore k povsem drugačnemu sestavljanju lestvice problemov. Točno se zavedamo, kaj je glavni problem in kje smo nemočni – za vse ostalo pa obstajajo rešitve. Tako je, na primer, neozdravljiva bolezen na lestvici problemov na mestu devet ali deset; če je nerešljiva, je na 10. mestu, vse ostalo pa so problemi, ki so rešljivi. In tega se moramo zavedati vsak dan.

Kakšen je skupni imenovalec vseh teh zgodb, tisti raison d'etre, ki kirurgu vašega kova preprosto ne da miru pri iskanju vedno novih rešitev? 

Vedno obstajajo določene ustaljene poti – in velikokrat se zgodi, da so te preprosto izčrpane. In potem pomagajo le novosti, nova razmišljanja in nove ideje, pri čemer so lahko koristne tudi takšne iz zelo starih knjig – tako je mogoče najti novo, prvenstveno smer, po kateri je v navezi z ostalimi plezalci, pa čeprav morda s pomanjkljivo opremo, mogoče priti neposredno na vrh, od koder je razgled najlepši.

Pri tem pa ne gre zanemariti pojava instant medicine ter vpliva marketinga in multinacionalk na protokole sodobne medicine. Industrija ima pri iskanju rešitev veliko vlogo, pri čemer pa sledi tudi svojemu finančnemu interesu. Zato je mladim zdravnikom treba povedati, da morajo iskati tudi svoje, inovativne rešitve – za vsakega pacienta posebej. Vsak pacient je unikum, ima specifične probleme in telesne danosti, drugačno, sebi lastno družinsko zgodbo, zato je za vsakogar treba poiskati najboljšo rešitev.

V sodobni medicini zdravniki zgolj povemo, katere rešitve poznamo in katere od njih priporočamo, nakar se bolnik sam, skupaj z družinskimi člani, odloči za eno izmed možnosti. K sreči imamo skoraj vedno na voljo več različnih možnosti.

Bi rekli, da imajo danes pacienti dovolj informacij, kako čim uspešneje priti, kot pišete v Skalpelu, od točke B (bolan) do točke Z (zdrav)? 

Informacij je veliko, vedno več, tudi na medmrežju. Nekateri pacienti, ki so izredno izobraženi, namenijo ogromno časa temu, da pridejo do dna svoji bolezni – in morda o določenem problemu, če je ta redek, vedo celo več kot tisti, ki ga obiščejo, da bi jim pomagal. Vedo namreč, kaj se na tem področju dogaja po svetu, kajti ti podatki so danes dostopni. In potem, ko vidiš, da vseh teh možnosti pri nas ni, se lahko pojavi frustracija.

Številne države nas prehitevajo, zlasti po opremljenosti in, jasno, tudi po številu kadra in motivaciji zaposlenih. Zgledujemo se, denimo, po avstrijskem modelu – ne povemo pa, da je v Avstriji v zdravstvu dvakrat več zaposlenih kot pri nas in da so ti dva- do trikrat bolje nagrajeni. Ta del je v primerjavah vedno izpuščen ...

Če želimo karkoli spremeniti, se je smiselno najprej iskreno pogovoriti in potem graditi na realnih temeljih; edino tako lahko še kaj naredimo, da se približamo naprednim državam, ki imajo najboljše možne načine zdravljenja.

Kaj pa vas je v dosedanji klinični praksi najbolj prizadelo in kaj je bilo tisto, kar ste morda doslej najbolj obžalovali?

Vedno te najbolj prizadene, ko si poražen. Ko zmaga bolezen. Zlasti pri, na primer, mladih ljudeh, pa naj do tega pride zaradi hudih poškodb ali zaradi napredovale rakave bolezni. 

Najbolj te prizadene, ko izgubiš pacientko z rakom dojke, ki ima doma majhne otroke. Veš, da je bila njena borba neizmerna – od kemoterapije, obsevanja, večkratnih kirurških posegov, rekonstrukcije do jemanja bioloških zdravil. Telo postane izčrpano, čutijo se vplivi slabih družinskih razmer. Take ženske so junakinje. In ko izgubijo bitko, v njihovih očeh pa se še vedno zrcalita strast do življenja in strah, kaj se bo zgodilo z otroki ... Ko se pogleda ujameta, je zelo zelo hudo. Take zgodbe, ki jih nosimo s seboj, nas ne puščajo imunih.

Jasno je, da se moramo takrat, ko pridemo v operacijsko dvorano, preleviti v »stroje« brez čustev, da svoje delo lahko izvedemo profesionalno in optimalno in tako dosežemo najboljši rezultat. Toda ko pacientke pregledujemo v ambulanti ali ko se srečamo izven bolnišnice, takrat tudi pri nas prevladajo čustva. 

Zato je zlasti za mlade zdravnike zelo pomembno, da ne obvladujejo do potankosti le teoretičnega in praktičnega znanja, ampak da se zavedajo, kaj bolezen in njene specifike v resnici pomenijo za konkretnega človeka in njegovo družino – ali za celotno družbo. Tako se namreč lahko oblikuje empatija ter drugačen, bolj poglobljen pristop pri obravnavi pacienta.

Kakšne so danes ključne pasti, izzivi in nevarnosti, ki spremljajo delo kirurga v skrbi za pacienta? In zakaj je resnično zelo pomembno mesto v prepletu številnih dejavnikov tisto, ki ga človek namenja empatiji?

Dobrega kirurga poleg vseh teoretičnih znanj, ročnih spretnosti in razmišljanja nedvomno naredi sposobnost biti timski igralec, zavedanje, da v kirurgiji ni prostora za super človeka, ampak zgolj za uspešne time, ki mislijo in delajo kot eden ter imajo pred seboj en sam končni cilj: premagati bolezen. 

Odnosi so dvosmerna pot, zato se je treba zavedati, da to, kar daješ, največkrat tudi dobiš. Ko se vse to poveže z dobro kemijo, v dober tim, smo lahko uspešni. In z vsakim uspešno zaključenim posegom pridobivamo na samozavesti, rastemo in smo potem lahko iz dneva v dan boljši. 

Iščemo tudi nove, napredne, drugačne rešitve, v tim morda sprejmemo tudi ljudi, ki niso neposredno vključeni v zdravstvo, ampak imajo druga znanja in drugačna razmišljanja; takšnih je v Sloveniji zelo veliko. Če zgradimo tak širši tim, smo spet lahko korak pred ostalimi – kljub temu, da smo finančno šibkejši, da imamo manj različnih naprav, kajti imamo lahko boljše, večplastne ideje, ki zajemajo več področij .

Kaj je tisto, kar umiri vaše srce in dušo, kaj v redkih trenutkih prostega časa in odklopa umiri tudi vašega raziskovalnega duha, ko si dovolite biti zgolj in samo s svojimi bližnjimi, saj tako tlakujete in negujete tisto, kar je v življenju najdragocenejše in najpomembnejše?

Raziskovalni duh je prirojen in nikoli ne ugasne. Tudi med sprostitvijo, na primer med sprehodom po gozdu, razmišljam, opazujem, analiziram in snujem nove ideje. Enako je med mojim glavnim hobijem, podvodnim ribolovom, med katerim se raziskovanje nikoli ne konča, pa naj gre za obnašanje rib ali za analizo postavitve skalovja na morskem dnu, ki ti pomaga, da uloviš hobotnico ali veliko ribo.

Za lastni napredek ali, nenazadnje, zabavo, je nujno stalno raziskovati, razmišljati ter širiti svoja obzorja na vseh področjih. Kajti življenje je velika priložnost, ki jo je treba na čim boljši način izkoristiti – ob tem pa biti ves čas živ. Na tak način rasteš in pridobivaš.

Po drugi strani pa se danes ogromno ljudi udeležuje različnih psiholoških terapij, izvaja vaje za sproščanje, vaje čuječnosti ... Toda nekdo, ki v vsak nov dan vstopa pripravljen, takih vaj ne potrebuje. Življenje te nauči, da ne porabljaš preveč energije za tiste stvari, na katere nimaš vpliva.

Žal je tako, da imamo danes vse manj vpliva. V globalnem svetu algoritmi multinacionalk, ki so prerasli vodje držav, urejajo svet, ki se potem odvija bolj ali manj po njihovih notah. Zato je zelo pomembno, da uživamo vsak trenutek, ki nam je dan ...

Zakaj je potemtakem tako zelo pomembno, da človek, pa naj bo angažiran v katerikoli profesiji ali naj si na življenjski poti postavi kakršnokoli poslanstvo, dela na tem, da užije vsak dan in da spoštuje to, kar mu je dano?

Življenje je ena velika priložnost. Znan je rek iz balkanskega filma Toma režiserja Dragana Bjelogrlića, ki pravi, da ni pomembno, na kakšno dolžino razvlečeš življenje, ampak je pomembno, koliko življenja daš v vsak dan. Nekateri posamezniki so lahko mladi, pa so že doživeli za tri življenja različnih dogodkov.

Življenje je priložnost – in treba ga je tako razumeti. Vsako minuto, ki nam je dana, lahko izkoristimo na bolj ali manj prijeten način, smo aktivni, se družimo, tkemo prijateljstva, se pogovarjamo, iščemo nove rešitve, iščemo napredek v sebi in svoji okolici, pomagamo drugim ljudem. Pomagamo svojim otrokom, da jih izobrazimo, da bodo lahko postali kritični misleci, ki ne bodo podvrženi najrazličnejšim marketinškim akcijam in algoritmom multinacionalk. To je naša naloga in to je čar življenja. 

Čar življenja je kot bogata rižota, polna različnih sestavin; vsaka je zanimiva na svoj način, vse skupaj pa pripomorejo k prav posebnemu okusu.

Kaj študentom medicine, vašim bodočim strokovnim kolegom, med predavanji polagate na srce? Katera so tista osnovna vodila, ki naj narekujejo njihovo strokovno pot?

Najprej to, da so v osnovi dobri ljudje. Bistvo dobrega zdravnika je, da si dober človek. Da si iskren do sebe in do drugih. Da poveš resnico, ne glede na to, kakšna je. In da razmišljaš širše, globlje, iščeš rešitve – podobno, kot bi naredil zase in za člane svoje družine. Enako velja tudi v kirurgiji. In to je najpomembneje.

Zavedati se morajo, da bodo na strokovni poti delali napake, zato se je treba pogovarjati tudi o tem, iskati nove rešitve. Predvsem pa se morajo zavedati, da so izbrali najlepši poklic, ki obstaja na svetu. Pomagaš lahko nekomu, ki tvojo pomoč najbolj potrebuje, bodisi zaradi bolezni bodisi zaradi poškodbe ter drugih telesnih ali duševnih težav, ki jih je danes ogromno. Dela je ogromno. In če to prepoznaš kot poslanstvo, lahko s tem izpolniš svojo dušo ter ob tem lepo živiš.

Česa si želite v bližajočih se prazničnih dneh – v pričakovanju novega leta in, seveda, tudi vedno novih strokovnih izzivov?

Trenutno malo miru, sproščenosti. Ugasnjen telefon. V glavi pa so že projekti za prihodnje leto, zato bodo že po dnevu ali dveh misli usmerjene v vsebino predavanj na kongresih, v projekte, nove paciente in kompleksnejše izzive, pri katerih bo spet, tudi v dialogu s kolegi iz tujine, treba iskati nove rešitve. Želim si podobno kot v minulih letih: veliko dobrih novih zgodb – upam, da v večjem delu zelo uspešnih. Ob tem pa ohraniti osebno zdravje, kar je vedno težja naloga ...

In vsakič sproti vedno nov izziv, kajne?

Ja. Življenje je vsota oziroma seštevek različnih izzivov – večji ko je izziv, bolj si zadovoljen, če ga uspešno končaš. Zadovoljstvo pa je čar življenja.