Poseg, ki so ga v UKC Ljubljana – pod vodstvom prof. dr. Uroša Golobiča Ahčana, predstojnika Kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline ter prim. Vojka Didanoviča s Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo Kirurške klinike – izvedli prvi na svetu, je še eden od nedvoumnih dokazov, kako vrhunska je (lahko) slovenska medicina. Dosežek v strokovnih krogih po svetu odmeva že nekaj časa, s predstavitvijo slovenski javnosti pa so počakali pol leta po zadnjih posegih, s katerimi so pacientki podarili tako rekoč novo življenje.

Gospa, ki so ji diagnozo ploščatocelični karcinom, zaradi katere so ji morali nos odstraniti v celoti, postavili pred štirimi leti, je prestala vse prej kot preproste postopke zdravljenja, ki so se po uvodnih pripravah in preiskavah nadaljevali v dveh fazah popolne rekonstrukcije. Ti sta trajali osem in devet ur, nakar so sledili manjši kirurški korektivni posegi, ki so se zaključili aprila. 

Pol leta kasneje je pacientkino stanje stabilno, zapletov ne pričakujejo.

Diagnoza, postavljena pred štirimi leti, je zahtevala popolno amputacijo nosu

Ko je pacientka izvedela za diagnozo, je sledila noč brez spanja, tej pa odločitev, da bo naredila res vse, da se pozdravi. Pot, ki jo je začrtala, je bila jasna, vendar vse prej kot preprosta in nikakor ne brez ovinkov. 

Najprej so ji bili v pomoč in oporo obiski pri psihologu, kasneje je potrebovala psihiatra, kajti padla je v depresijo. Da je bil ta ovinek na poti do ozdravitve pravzaprav neizogiben, si glede na to, kar je prestala, ni težko predstavljati.

Epiteza (estetska proteza za pokrivanje vidnega, površinskega manka na obrazu), ki jo je morala nositi po odstranitvi nosu, se je, kot pojasnjuje, zelo hitro odlepila, zlasti poleti, ko je vroče ali ko je človek v gibanju. Težko je bilo tudi pozimi, ko je bila proteza hladna; pod epitezo ni bilo dovolj zraka, pogosti so bili glavoboli, lepilo za pritrjevanje je dražilo kožo. Zato doma epiteze včasih sploh ni uporabljala ...

Začela je iskati nove možnosti, nove rešitve, novo upanje – in pravzaprav tudi možnost za novo zaživetje. In ji je uspelo. 

Prišla je na posvet in po nasvet k prof. dr. Urošu Ahčanu, ki je v strokovnih krogih pustil pomemben pečat s še enim inovativnim posegom – rekonstrukcijo dojk iz pacientkinega lastnega tkiva, ki ga po zdravljenju raka na prsih, ko je potrebna odstranitev obolelega tkiva in nadomestitev z novim, pacientki vzamejo s trebuha, z uporabo tridimenzionalnega modela pa omogočijo, da je na novo narejena dojka povsem enaka kot zdrava. 

»Takrat sta do mene prišla dva pacienta, starejši moški in ženska srednjih let. Oba sta si želela dobiti nov nos, vendar to ni preprosta operacija, gre za enega najzahtevnejših posegov, pred katerim se je treba celovito pogovoriti o zahtevnosti in poteku operacije, o možnih izidih, o neželenih učinkih tovrstnega zdravljenja,« pojasnjuje prof. Uroš Golobič Ahčan, ko se spominja prvega srečanja s pacientko.

Gospa, ki si je želela rešitve iz težke življenjske situacije, je tedaj začutila novo upanje.

Želja se je začela uresničevati, v postopku večfaznega in na svetovni ravni pionirskega zdravljenja

Najprej je bilo treba pripraviti natančne načrte, ki jim je sledilo tridimenzionalno slikanje in tiskanje modela obrazne okvare ter različnih plasti in struktur nosu. Ti so se morali popolnoma ujemati z resničnim stanjem, nakar so kost, vezno tkivo in kožo iz podlahti oblikovali v nov nos. Njegovo kostno ogrodje in notranja obloga, ki je replika epiteze, sta bila na podlahti 30 dni – tako dolgo, da sta se zacelila. Dokumentarne fotografije UKC Ljubljana si lahko ogledate v galeriji na koncu članka.

Ob tem prim. Vojko Didanovič opozarja, da nos ni le najbolj eminentna, ampak tudi najbolj zapletena struktura na obrazu, kjer rekonstrukcija po popolni amputaciji predstavlja enega najzahtevnejših posegov, kajti zunanji epitelij (koža) novega nosu mora biti čim bolj podobna koži na obrazu. »Ko so bila tkiva pripravljena na prenos s podlahti na obraz, smo lahko izvedli prenos novega nosu – kostnega ogrodja in dobro oživčenega in oživljenega mehkega tkiva, ki smo ga na obraz pritrdili z mikro ploščicami in vijaki iz titana. Po teh zahtevni operaciji, rekonstrukciji nosu, pa so bili potrebni le še manjši korektivni posegi.«

Pacientki so med drugim raztegnili kožo na čelu, zato danes na obrazu sploh nima vidnih brazgotin.

Po zaslugi tovrstnega inovativnega multidisciplinarnega posega, pionirskega na svetovni ravni, sta bila krajša tako bolnišnično zdravljenje kot rehabilitacija. »Predvsem pa je izjemno, ker smo 2500 let znanja o nosni rekonstrukciji združili z najsodobnejšimi dognanji in virtualnimi tehnikami, ki smo jih uporabili za pripravo tkiv,« dodaja prim. Didanovič. 

Zanimivo je, da je prva opisana metoda rekonstrukcije nosu s čelnim režnjem res stara dve tisočletji in pol, izvira iz stare Indije, iz obdobja, ko so ljudem zaradi storjenih prekrškov rezali nosove, to pa je spodbudilo razvoj medicine –  takrat še brez vsakršne anestezije ...

Tak poseg bi pri nas potrebovalo še 20 bolnikov

S predstavitvijo tega resnično izjemnega dosežka slovenske vrhunske medicine so v UKC želeli počakati pol leta, da bi se prepričali, da je pacientkino stanje stabilno, in javnosti povedali, da je multidisciplinarnemu strokovnemu timu omenjene terciarne institucije spet uspelo narediti nekaj dobrega – v konkretnem primeru prvič, ne pa tudi zadnjič. 

V Sloveniji je namreč po zdajšnjih ocenah zagotovo še 20 bolnikov, ki potrebujejo tovrstno zdravljenje – to so pacienti po zdravljenju malignih bolezni, po poškodbah ali vnetnih boleznih.

Pacientka: »Če bi bilo treba, bi še enkrat prestala vse to!«

In kaj je ugotavljala pacientka, že v kratkem času po operaciji? »Odkar so mi odstranili tampone iz nosu, lahko diham – normalno. Intenzivneje voham, intenzivneje okušam. To je nekaj neverjetnega. Tkivo je tvoje, to si ti. Iz svoje roke dobiš svoj nos. Poseben občutek je, ko nekako obnoviš samega sebe – kot bi se človek zlil s svojo celoto ali se na novo rodil. In če bi bilo treba, bi še enkrat prestala vse to!«

»Nazadnje sem gledal le še pacientkine oči, nič več nosu, kajti njihova sporočilnost je najbolj nedvoumna – v njih je bil nov žar, novo življenje,« poudarja Uroš Ahčan, ki želi opozoriti, kako nepogrešljiva pri zdravljenju, tako kompleksnem, pa tudi nasploh, je povezanost celotne ekipe, prav vseh, ki sodelujejo pri operaciji. 

»Ko po tako uspešnem zdravljenju ekipa prejema čestitke, pogosto pozabimo na pacienta, vendar ne sme biti tako. Pacientka, ki smo jo zdravili, se je na poseg res izvrstno pripravila – uspešnost zdravljenja pa je brez dvoma odvisna tudi od tega,« meni Ahčan.

Nasploh pa bi po njegovem prepričanju vrhunska medicina, ki smo ji priča v konkretnem primeru, »morala biti v ponos Sloveniji – s pametnimi idejami, najboljšimi možnimi rešitvami in, seveda, s požrtvovalnim delom. V UKC Ljubljana premikamo meje, tudi v svetovnem merilu – in upamo, da bomo imeli pogoje, da to delamo še naprej.«

Pomembno vlogo v procesu zdravljenja ima tudi zdravstvena nega, o čemer je spregovorila Nataša Žakelj, glavna sestra na kliničnem oddelku za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline. Povedala je, da medicinske sestre po takem posegu stalno preverjajo stanje pacienta, spremljajo morebitne zaplete, predvsem pa zagotavljajo psihično podporo, ki je v takem stanju še kako pomembna.

Prednosti tovrstnega posega: manj operacij, hitrejše celjenje, krajša rehabilitacija

Gospa, ki so ji z danes predstavljenim sklopom operacij omogočili zaživetje na povsem novih temeljih, čuti, kot da bi odprla novo poglavje v življenju, kot da bi iz teme prišla v svetlobo. 

Zato vsem nadaljnjim kandidatom, ki bodo potrebovali tovrstno strokovno pomoč in pri sprejemanju te vse prej kot preproste odločitve nihali zaradi tveganj, ki jih utegne prinesti tako zahteven poseg, sporoča: »Ko se boste odločali in zbirali pogum za takšen način zdravljenja, predvsem zaupajte zdravnikom – in uspeh bo 100-odstoten!«

Prednost te operacije pred podobnimi posegi, ki so jih po svetu že izvajali, vendar ne tako uspešno in ne na tak način, je, kot pojasnjujeta prof. Ahčan in prim. Didanovič, tudi v tem, da je po rekonstrukciji nosu, ki je »izdelan« iz lastnih tkiv, potrebnih manj operacij, celjenje je hitrejše, rehabilitacija pa krajša. Poseg, ki odmeva doma in po svetu, je pacientki zagotovil dobro funkcionalnost novega organa.

Poseg, ki mu doslej še ni para na svetu

Čestitk za izjemni dosežek, ki mu doslej še ni para na svetu, je bilo veliko, tudi ali predvsem onkraj slovenskih meja.

Posebni priznanji je včeraj prof. Ahčanu in prim. Didanoviču izročil generalni direktor UKC Aleš Šabeder, ki je skupaj s strokovno direktorico prof. dr. Jadranko Buturović Ponikvar, glavno medicinsko sestro mag. Zdenko Mrak in novinarji prisluhnil poglobljeni predstavitvi dosežka.

S pisno čestitko se je odzval tudi minister za zdravje Samo Fakin, ki ta vrhunski mednarodni dosežek razume kot dokaz, da slovenska medicina res spada v svetovni vrh.

Uroš Ahčan: »Uspešnost države se ne meri samo z BDP, ampak tudi z dosežki njenih prebivalcev«

Prof. dr. Uroš Golobič Ahčan je sicer v kontekstu aktualnega dogajanja v slovenski medicini, ki ne zagotavlja optimalnih možnosti za razvoj medicine in za doseganje vrhunskih dosežkih, poudaril, da se uspešnost države ne meri samo z bruto domačim proizvodom, ampak tudi z dosežki njenih prebivalcev.

Konkretna inovacija je po njegovem prepričanju dokaz, da v ljubljanskem UKC domuje vrhunska medicina, ki je sposobna uspešno reševati najbolj zapletene primere.

»Neurejenost sistema kompenziramo z dobrimi idejami, tudi s pomočjo zunanjih partnerjev, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru«. V podjetju, denimo, ki je bilo pripravljeno priskočiti na pomoč, se ekipa ukvarja s 3D modeliranjem in tudi s tridimenzionalnim tiskanjem – in dr. Ahčan se jim je danes priporočil za nadaljnje sodelovanje, saj imajo že novo pacientko, ki bo potrebovala takšno zdravljenje.