Janko Kozel, ki po nenadnem hudem popuščanju srca in zdravljenju s transplantacijo že pet let in pol živi z novim srcem

»Ko ti srce odpoveduje, ko začne pešati, je to trpljenje. Imaš občutek, kot da na svojih ramenih nosiš ves svet. Ne moreš se premakniti – kot da te vežejo verige – in si popolnoma brez moči ...​​​​​​«

Kako globoka, težka, a tudi neprecenljiva je izkušnja nekoga, ki se je primoran posloviti od svojega srca, z darovanim srcem pa dobi novo življenje. Je to sploh mogoče ubesediti?

Vprašanje je popolnoma na mestu, kajti človek v življenju o tem prav gotovo ne razmišlja; razmišljamo o povsem drugačnih stvareh. Ali kdo sploh pomisli na to, da bo moral menjati srce? 

Lahko rečem le, da je ta izkušnja čudovita. Dobiti možnost življenja z novim srcem je nekaj neizmerno lepega. 

Pa lahko morda to svojo izkušnjo delite z nami že od prvih začetkov, ko ste začutili, da se z vašim telesom, srcem nekaj dogaja, da ne morete biti več tako dejavni, aktivni kot prej. Kako je bilo, ko so se preiskave končale in ko ste izvedeli, kakšen način zdravljenja je pred vami?

Pot do preiskav, preden sem tako zelo opešal, je zelo težka. Ko ti srce odpoveduje, ko začne pešati, je to trpljenje. Imaš občutek, kot da na svojih ramenih nosiš ves svet; ne moreš se premakniti – kot da te vežejo verige – in si popolnoma brez moči.

Ko sem prišel v UKC Ljubljana, ko so se začele preiskave in so me uvrstili na seznam čakajočih za presaditev srca, sem bil že zelo slab, vendar sem se počutil zelo varnega. Kar se je dogajalo takrat, se mi je zdelo kot blagoslov, ki je napovedoval rešitev mojega trpljenja.

Že leta in leta nenehno poslušamo opozorila, kaj vse da škriplje v našem zdravstvenem sistemu – po drugi strani pa se vrstijo zelo dobre izkušnje. Lahko rečete, da je tudi vaša ena takšnih?

Tudi moja izkušnja je zelo dobra. In prav gotovo enako velja tudi za desetine in stotine drugih, ki imajo čudovito izkušnjo z zdravljenjem v našem zdravstvu. 

Veste, mogoče smo ljudje pri majhnih stvareh bolj nestrpni, bolj kritični – kar ni dobro. Kajti ko se pri človek pojavi resno bolezensko stanje, ko veš, da se tvoje življenje lahko konča, takrat ne moreš biti kritičen do zdravstva. Ne moreš biti kritičen do nekoga, ki ti želi pomagati. Takrat veš, da moraš z njim sodelovati in mu zaupati.

Želim poudariti, da je moja izkušnja čudovita – in izkušnje mnogih, ki smo ozdraveli, so res dobre. 

Zato zaupajmo slovenskemu zdravstvu. Sistem, ki ga imamo, je neprecenljiv, v svetu prav gotovo ni podobnega.

Kako pa na izkustveni ravni ocenjujete celotni potek obravnave, od diagnostike do hospitalizacije – kajti na ustrezni organ ste čakali precej dolgo – in, seveda, tudi postopke kompleksnega, sofisticiranega zdravljenja s transplantacijo?​​​​​​

Vsak moj stik z osebjem, z ljudmi, ki so skrbeli zame v bolnišnici, je bil čudovit. Srečal sem toliko dobrih, srčnih ljudi ... Niti z enim stavkom ali besedo ne morem nakazati, da karkoli ni bilo v redu. Vse je bilo zaznamovano s skrbjo – zdravnik je nemalokrat prišel v sobo in se pogovarjal z nami, nas tolažil, nam dajal upanje.

Tudi gospe, ki so čistile prostore, so za nas vedno imele spodbudne besede, nam govorile, naj zdržimo in da bo vse v redu. Tudi ta del je pomemben. Lahko rečem, da je za mano neizmerno dobra izkušnja, z vsemi deležniki, s katerimi sem sodeloval.

In zdaj, z novim srcem, živite novo življenje že pet let in pol, kajne? Kakšno je življenje zdaj, ga lahko primerjate z zadnjimi meseci pred transplantacijo?

Iskreno: tega ni mogoče primerjati. Zdaj živim polno življenje. Telesno, psihično, fizično sem aktiven – in to je z nekdanjim stanjem nemogoče primerjati, glede na to, da sem bil tako slab ... Če bi se to nadaljevalo, potem ... 

Včasih rečemo, da je smrt rešitev – in glede na takratno trpljenje bi bilo res tako. Zdaj je življenje lepo, čudovito, aktivno – in sem srečen človek.

Pravzaprav si lahko predstavljamo, da je informacija o tem, da boš potreboval zdravljenje s presaditvijo organa, vse prej kot preprosta, da se je težko soočiti s tem, da se v misli prikradejo bojazni, strahovi, dileme ... Kaj svetujete nekomu oziroma mnogim, ki bodo prej ali slej še prehodili to pot? Kako se spopasti s tem?

Če človeka ujame ta težava – sam lahko govorim le o srčnem popuščanju, ker to poznam in imam to izkušnjo –, je zelo pomembno, da to sprejme. In si reče, da s tem mora živeti. 

Ne se spraševati, 'zakaj prav jaz' – samo sprejeti je treba in s tem začeti živeti, iskati pomoč. Ko gremo k zdravniku in ko se začnejo terapije, priprave na presaditev, je zelo pomembno, da zaupamo. Da zaupamo zdravnikom in drugim ljudem, ki nam želijo pomagati. Zaupanje je prva pot k temu, da se bo vse srečno končalo – in da boš lahko živel.

Živeti s srcem. To je nekaj, kar ima večplastni pomen – še posebno v vašem primeru, ko ste postali srečni prejemnik novega srca, ki vam je omogočilo ponovno zaživetje, polno življenje. In v tem smislu me zanima, kako gledate na pomen, na vlogo donorstva, ki je pri nas še vedno preveč prezrta, še vedno prežeta z dilemami in tudi strahovi, čeprav so ti odveč.

Tako pomembno in tako srčno je, da postanemo darovalci. Nekateri pomislijo, da bodo morda, če se bodo odločili za darovanje po smrti, umrli. Ne, ni tako.

To ni apel, to je le pogovor: postani darovalec in nekomu boš lahko pomagal v življenju. Nekdo bo lahko živel, če se boš odločil postati darovalec; možnost, da boš to udejanjil, je majhna. Vendar imej v mislih in v srcu, da se je tudi nekdo nekje drugje odločil postati darovalec.

On varuje tebe in ti varuješ njega. Kaj ni lepo, da se v življenju lahko zavedaš, da ti bo, karkoli se ti zgodi, nekdo lahko pomagal? Če pa se kaj zgodi meni – tudi to je življenje in vedno moramo biti pripravljeni na to, da se življenje lahko izteče –, pa je nekje drugje nekdo, ki bo potreboval mene.

Ali ni ta simbioza, prepletenost tega zagotavljanja pomoči in varnosti, nekaj najlepšega v življenju? Pomagajmo si.