Transplantacijska dejavnost pri nas deluje izvrstno. To potrjujejo številne osebne zgodbe bolnikov, ki danes, če ne bi obstajala ta možnost zdravljenja, ne bi več živeli. Zato Tia Grbić, prelestno dekle, ki iz prve roke ve, kako je, če ti življenje začne polzeti iz rok, izraža tudi neizmerno hvaležnost vsakomur in vsem, ki se odločijo za darovanje organov post mortem pa tudi za darovanje krvi. »Vsakomur, ki koleba pri tej odločitvi, lahko zgolj priporočim razmislek o tem, koliko življenj je mogoče rešiti z enim samim darovanjem organov,« pravi dekle, ki ji je presaditev jeter dobesedno podarila novo življenje, kajti »z odločitvijo za darovanje organov po smrti mi je nekdo omogočil, da še vedno živim«.

Od kroničnega vnetja jeter do hudih zapletov, ki jih je bilo mogoče rešiti le s presaditvijo

Za Zdravstveniportal.si je Tia Grbić podrobneje spregovorila o svoji izkušnji, ki se je pravzaprav začela v zgodnjem otroštvu, ko so ji pri treh letih ugotovili kronično vnetje jeter in postavili diagnozo avtoimunski hepatitis. »Med osnovno šolo sem morala jemati zdravila, vsake tri mesece sem morala na pregled na pediatrično kliniko v Ljubljani. Počutila sem se dobro, trenirala sem balet in karate, obiskovala glasbeno šolo. V srednji šoli pa se je stanje začelo slabšati. Vnetje se je širilo, koža je postajala vse bolj rumena, prav tako oči. Zastajati mi je začela voda v trebuhu in gležnjih, izvidi so se zelo poslabšali,« pripoveduje.

Potem so ji odpovedala jetra, kmalu za njimi tudi ledvica. »Kakovost mojega življenja se je zelo poslabšala. Bila sem v tretjem letniku gimnazije in kljub temu, da se je takrat, med epidemijo, pouk odvijal od doma, sem morala šolanje začasno prekiniti, saj nisem zmogla nikakršnih naporov.« Tio Grbić so junija 2020 uvrstili na seznam čakajočih na presaditev jeter, aprila 2021 je prejela darovana jetra.

Težka, zapletov polna osebna zgodba se je končala srečno

Nekaj časa pred transplantacijo je bila še doma, v bolnišnico je moral hoditi na punkcije. Ker se ji je kri že zastrupljala, so jo morali dva meseca pred posegom hospitalizirati. Mesec dni pred operacijo je dobila še sepso, zato je potrebovala intenzivno nego. Tik pred transplantacijo jeter pa so ji odpovedala še pljuča ...

A težka, zapletov polna zgodba se je končala srečno. »Že takoj, ko sem se po operaciji zbudila, sem se počutila bistveno bolje. Vse je potekalo odlično. Po petih dneh sem že hodila, po 14 dneh sem odšla domov. In počasi, sprva res počasi, sem se začela vračati v življenje. Na začetku sem morala zelo paziti na brazgotino, na higieno, se navaditi na nova zdravila, pri katerih je po presaditvi nujno res dosledno jemanje. Ko je od operacije minilo leto dni, sem se vrnila v aktivno življenje. Kolesarim, tečem na smučeh, spet hodim v šolo. In kakovost mojega življenja – lahko rečem, da mi je darovani organ podaril povsem novo življenje – se je bistveno izboljšala.«

Zdravljenje, ki rešuje življenja v vseh starostnih obdobjih

Takih osebnih zgodb je veliko. Republiški javni zavod za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant, ki v tej samostojni organizacijski obliki deluje že 21 let, donorske in transplantacijske centre povezuje v dobro delujočo mrežo, v sklopu katere so rešili številna življenja oziroma bolnikom z zamenjavo najmanj enega odpovedujočega organa podarili tako rekoč novo, bistveno kakovostnejše in bolj polno življenje. V tem kontekstu velja omeniti tudi na novo sklenjeno pogodbo o sodelovanju med Nacionalnim centrom za presaditve v Italiji, Eurotransplantom in Slovenija-transplantom, ki bo izboljšala možnosti za izvajanje presaditev organov pri majhnih otrocih.

Lani so obolelim v transplantacijskem centru, ki deluje v sklopu UKC Ljubljana, pomagali s presaditvami 109 organov, 122-krat pa so izvedli transplantacijo roženice. V pravkar objavljenih podatkih, ki predstavljajo inventuro minulega leta na področju transplantacijske dejavnosti, izstopata še dva podatka.

Glede števila dejanskih darovalcev organov in tkiv post mortem na milijon prebivalcev se je Slovenija prvič doslej v primerjavi z drugimi državami uvrstila visoko; na primerjalni lestvici med članicami Eurotransplanta je zasedla 3. mesto. Izrazito pa se je povišalo tudi število opredelitev glede posmrtnega darovanja organov in tkiv – od lani 2011 na novo opredeljenih se jih je 54 izreklo proti darovanju, vsi ostali pa za darovanje. Tako je zdaj v nacionalnem registru vpisanih 13.581 oseb – 83 se jih je izreklo proti, 13.498 pa za darovanje organov po smrti, pri čemer velja ponoviti, da omenjeni podatek pooblaščene osebe lahko vidijo šele po klinično ugotovljeni oziroma potrjeni smrti posameznika.

Na zdravljenje s presaditvijo enega ali več organov čaka 161 bolnikov

Lani so v Centru za transplantacijsko dejavnost UKC Ljubljana presadili 109 podarjenih organov preminulih darovalcev – 51 ledvic, 29 src, 18 jeter, deset pljuč in eno trebušno slinavko. 

Trenutno je zaradi napredujoče bolezni in odpovedovanja organa, ki ga ni več mogoče zaustaviti z nobeno drugo obliko zdravljenja, pri nas na čakalnem seznamu za presaditev 161 pacientov, pri čemer v zavodu Slovenija-transplant opozarjajo, da podatki odražajo stanje na zadnji dan minulega leta, kar pomeni, da je število čakajočih v tem trenutku po vsej verjetnosti še nekoliko večje.

Po zadnjih dostopnih podatkih na presaditev ledvice čaka 82 pacientov (dva v kombinaciji s trebušno slinavko, dva v kombinaciji z jetri, eden v kombinaciji s srcem); povprečna čakalna doba je 350 dni. Na novo srce čaka 60 srčnih bolnikov, med njimi eden čaka na transplantacijo v kombinaciji z ledvico; povprečna čakalna doba za presaditev srca je 240 dni. Na presaditev jeter čaka 16 obolelih, med njimi dva v kombinaciji z ledvico; na presaditev jeter mora oboleli v povprečju čakati 108 dni. Pet bolnikov čaka na presaditev pljuč, kjer čakalna doba v povprečju traja 179 dni, medtem ko trije oboleli čakajo na presaditev trebušne slinavke (dvema bodo presadili tako trebušno slinavko kot jetra).

Tiina zgodba je utrinek iz množice podobnih zgodb

Tii Grbić, ki je po transplantaciji jeter lahko zaživela polno življenje, so v srednji šoli, ko se je njeno zdravstveno stanje začelo poslabševati, pojasnili, da bo presaditev jeter nekoč v prihodnosti verjetno neizogibna. A do tega je prišlo prej, kot so pričakovali, »toda prav zaradi omenjenega pojasnila mi tako izrazito in nenadno poslabšanje stanja ni predstavljalo tolikšnega šoka, kot bi ga lahko sicer. Zavedala sem se namreč, da v primeru, če transplantacije ne bo, tudi mene ne bo več.«

Tiina zgodba je utrinek iz množice podobnih izkušenj posameznikov, ki jim je darovani organ potem, ko so zboleli – in do odpovedi organa zaradi bolezni lahko pride kadarkoli v življenju – omogočil vrnitev v življenjski vsakdan in jim podaril ponovno zaživetje, ki zajema številne aktivnosti, izzive in pričakovanja. In vsi ti posamezniki so izjemno hvaležni, da ima sodobna medicina toliko znanja in sodobna znanost toliko védenja, da jim je bilo, rešenim bremena neozdravljive bolezni, dano živeti naprej in ustvarjati, upati in bogatiti svoje bližnje in celotno družbo.

Simbolični fotografiji: iStock; portret Tie Grbić: osebni arhiv

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani