Organizacija

Vedno večji priliv bolnikov na urgenco je odraz majavih okvirov javnega zdravstva, ki se zrcalijo tudi v oteženem izvajanju najzahtevnejših zdravljenj

Pri vrednotenju uspešnosti saniranja okvirov javno-zdravstvenega sistema prve besede ne bo imela politika, ampak bolniki – in vsi, ki v procesu zdravljenja skrbijo zanje. Dokazov o (ne)učinkovitosti udejanjenih ukrepov nihče ne bo iskal v papirologiji in zakonih, ampak v klinični praksi. O tem, v koliko boljšem ali slabšem stanju bo javno zdravstvo po končanem sistemskem urejanju, bodo največ povedali zelo preprosti kazalniki, ki izdatno vplivajo na kakovost in varnost obravnave pacientov. Eden izmed teh pokazateljev je stanje bolnišničnih prostorov, ki na prenekaterem kliničnem oddelku ne omogočajo ustrezne obravnave posameznega bolnika, zlasti ne z vse pogostejšim zdravljenjem kar na hodnikih bolnišnice, ker v sobah ni dovolj prostora. Drugi je stanje medicinske opreme, ki je v postopkih zdravljenja nepogrešljiva, njena amortiziranost in ponavljajoče se ter nepredvidljivo odpovedovanje med postopki zdravljenja pa sta za obolelega lahko tudi usodna. Tretji dejavnik so kadri, od katerih sta kakovost in učinkovitost procesa zdravljenja – pa tudi ali predvsem doslednost in varnost izvedbe teh postopkov – najbolj odvisni. Zdravstveni timi, ki so vedno bolj okleščeni in vse bolj obremenjeni, kar pa, seveda, ne more biti izgovor ali opravičilo za marsikdaj vse preveč usihajočo empatijo, ki jo, ko pride huda bolezen, potrebuje tako oboleli kot njegovi bližnji.

Organizacija

Urgenca za urgentno medicino

Na zadnji razpis za specializacijo iz urgentne medicine sta se na 20 razpisanih mest prijavila zgolj dva kandidata. Tako majhno zanimanje mladih zdravnikov za to področje medicine vzbuja upravičeno skrb, zlasti zato, ker je zaradi vedno večjega pomanjkanja kadra delo na urgentnih oddelkih po organizacijski in logistični plati vedno bolj ogroženo. To se posledično slejkoprej odrazi tudi v kakovosti in varnosti obravnave ter oskrbe – priliv na urgenco pa se povečuje, nenazadnje tudi na račun slabšajoče se dostopnosti do zdravstvenih storitev in daljšajočih se čakalnih dob za (sprva) nenujna stanja.

Varnost in kakovost

Kar 110 zdravnikov onkološkega inštituta opozarja na nepopravljive posledice zdajšnjega pristopa k »urejanju« razmer v zdravstvu

Nekatere rešitve, ki jih za javno zdravstvo prinašajo predlagane spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti, bi terciarnim zdravstvenim ustanovam, v katerih potekajo tako najzahtevnejša zdravljenja kot tudi raziskovalna in izobraževalna dejavnost, lahko povzročile dolgoročne nepopravljive posledice. Posledice, ki bi jih oziroma jih bodo občutili tudi bolniki. O tem je prepričanih 110 zdravnic in zdravnikov, ki v sklopu Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana skrbijo za bolnike z rakom – in ki se, tako kot njihovi kolegi na onkologiji v mariborskem UKC pri kliničnem delu zdravstvenih timov srečujejo z nevzdržnimi težavami, nastalimi na račun slabo premišljenega oziroma nikoli res dobro domišljenega sistemskega ukrepanja. Zdaj se upravičeno bojijo posledic sistemsko narekovanih zakonodajnih sprememb, saj naj bi te še dodatno okrnile pogoje za delo v klinični praksi ter posledično ošibile zdravstveno-varstveno dejavnost, kajti ti pogoji so že pred časom iz znanih razlogov delo zdravstvenih timov pahnili pod mejo vzdržnosti.

Varnost in kakovost

Kaj se bo zgodilo s slovenskim javnim zdravstvom?

Veliko Slovencev se še vedno spominja skritih interesov, ki so pripeljali do razprodaje naših nekdanjih gospodarskih velikanov pa tudi bank, ki se danes dičijo v rokah tujega zasebnega kapitala. Se tudi javnemu zdravstvu obeta podobna usoda? O tem se v kontekstu aktualnega zdravstveno-sistemskega dogajanja sprašujejo številni, med njimi tudi strokovno združenje zasebnih (zobo)zdravnikov. Če je odgovor na omenjeno retorično vprašanje pritrdilen, si v tem trenutku ne moremo niti predstavljati, kaj to pomeni za slovenskega slehernika, ki bo oziroma ko bo potreboval pot do čim hitrejše diagnoze, kajti to lahko omogočita le sistematična, multidisciplinarna obravnava, kompleksna diagnostika in čim hitrejši začetek celostnega zdravljenja ter rehabilitacije. Ti pristopi pa v našem zdravstvu zaradi povsem neustreznih sistemskih okvirov vse bolj opazno usihajo.

Reforma

Si res želimo takšno javno zdravstvo?

Poglejmo en sam diagnostični primer, ki ga je mogoče razumeti kot nadvse povedno prispodobo morebitne prihodnosti slovenskega javnega zdravstva, v kateri bo za paciente po črnem, vendar zelo realnem scenariju poskrbljeno precej drugače kot danes. Gnojni oziroma septični artritis je hitro napredujoče vnetje sklepa, ki zahteva takojšnje zdravljenje: mehansko izpiranje prizadetega sklepa, kajti kirurška drenaža gnojnega izliva je ključnega pomena za izid zdravljenja, ter intravensko antibiotično terapijo v visokih odmerkih, ki bakterijam prepreči nadaljnje povzročanje škode v organizmu. Če zdravljenje ni pravočasno, so posledice lahko nepopravljive in povzročijo invalidnost ali smrt. Pojavnost septičnega artritisa se v zadnjih desetletjih povečuje, tovrstna (praviloma bakterijska) okužba najpogosteje prizadene starejše in otroke.

Varnost in kakovost

Take stvari se v zdravstvu ne bi smele dogajati, mar ne?

Ob svetovnem dnevu varnosti pacientov lahko, če se zgolj bežno zazremo v naš javno-zdravstveni sistem, ugotovimo, kako izdatno načet je kalup, ki vpliva na njegovo delovanje. Pa ne zaradi stavke zdravnikov, ki zdaj traja že osem mesecev, ampak predvsem zavoljo preživetih sistemskih okvirov, za katere tudi najnovejši zakonodajni predlogi in ukrepi ne prinašajo optimalnih rešitev. Zato hibe sistema, ki na korenito reformo čaka že desetletja, pomagajo sanirati tudi združenja bolnikov, saj z raznovrstnimi programi, ki jih izvajajo, akutno in kronično bolnim zagotovijo pomoč takrat, ko jo najbolj potrebujejo.

Rak

»Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je zagotovljeno edino pri nas in na Nizozemskem – sledenje mladim do 30. leta, ki so se zdravili zaradi limfomov, pa je slovenski unikum«

Rak je neprizanesljiva bolezen. Seznanitev z onkološko diagnozo lahko pobije že odraslega, mu izpije moči, nakar sledi težka, izzivov polna pot okrevanja. Nepredstavljivo pa je, ko takšna bolezen doleti na pragu življenja majhnega otroka ali, denimo, najstnika. Vendar danes onkološka bolezen ni več sinonim za usodno diagnozo; novi pristopi in vse bolj poglobljeni, sofisticirani načini zdravljenja vzbujajo vedno nova upanja – nenazadnje tudi na podlagi vse večjega števila zazdravitev bolezni pa tudi ozdravitev. Tudi mali borci, ki jih je življenje postavilo pred tako hudo preizkušnjo, dokazujejo, da je mogoče bolezen premagati in zaradi nje nenazadnje prestati tudi eno izmed najagresivnejših zdravljenj, kombinacij pristopov, ki ne učinkujejo le na obolele celice, ampak lahko poškodujejo tudi zdrave celice ter sprožijo spremembe v zdravih organih in tkivih. Te se lahko pokažejo po nekaj mesecih, letih ali celo desetletjih.

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver po začasnem zaprtju intenzivne enote kliničnega oddelka za hematologijo: »Pri nas ne razumemo ključne stvari: v medicini je strošek nekakovostno in neopravljeno delo – in ne plača zdravstvenega delavca!«

V Sloveniji je, tudi po mednarodnih primerjavah, dostopnost do terapij za zdravljenje krvnih rakov res dobra. Toda kako dolgo bo še tako? Na Kliničnem oddelku za hematologijo, ki ga v sklopu ljubljanskega UKC vodi prof. dr. Samo Zver, so zaradi kadrovskih težav morali začasno zapreti enoto za intenzivno nego. Že v tem trenutku bi lahko, kot poudarja profesor Zver, zaposlili pet diplomiranih medicinskih sester, osem medicinskih sester s srednješolsko izobrazbo in dva bolničarja, vendar strokovnega kadra ne dobijo. Delajo torej z osebjem, ki po sistemizaciji ustreza zgolj trem četrtinam zahtevane zmogljivosti, medtem ko preostale, vse bolj zevajoče kadrovske vrzeli nikakor ne morejo zapolniti. Kako dolgo bo v takih razmerah še mogoče ohranjati doseženi standard oskrbe pacientov?

Reforma

Fides širi stavkovne zahteve in s tem zaostruje nekonstruktivni dialog z vlado

»Vsem, ki kakorkoli (so)delujejo v zdravstvu in odločajo o zdravstvenem sistemu, bi morali zvoniti vsi alarmi. Nujno je čimprejšnje končanje stavke. Nujna je ugotovitev, kaj je mogoče narediti – predvsem pa se je treba začeti odgovorno obnašati,« je v intervjuju za Zdravstveniportal.si pred natanko šestimi meseci poudaril prim. dr. Aleksander Stepanović, ki v sklopu zdravstvenega doma v Škofji Loki dela kot splošni oziroma družinski zdravnik, je pa tudi direktor te javno-zdravstvene ustanove ter predsednik združenja zdravnikov družinske medicine. Toda stavka še vedno traja. In ni mogoče predvideti, kdaj se bo končala – pravzaprav se v teh dneh še dodatno zaostruje. Zdravstvene reforme ni, posamezne rešitve, vključene v zakonodajo, do izboljšav še niso pripeljale, sindikat Fides pa od vlade pričakuje, da bi po odpravi plačnih nesorazmerij v javnem sektorju zdravnikom – zaradi že v osnovi porušenih plačnih razmerij v javnem zdravstvu pri poklicih, pri katerih študij traja dlje, odgovornost pa je večja – priznala še pet dodatnih plačilnih razredov.

Varnost in kakovost

»Nasilni dogodki v zdravstvu uničujejo zmožnost pomagati,« opozarja Robert Kovačević po pacientovem izbruhu nasilja v stomatološki ordinaciji in grožnji zobozdravnici, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal

Pacient, ki je potreboval stomatološko zdravljenje, je prišel k svoji zobozdravnici na dogovorjeni termin. Do predlagane terapije je bil odklonilen, imel je lastno zamisel, kako naj bi se zdravljenje odvijalo. V pogovoru sta se z zobozdravnico vendarle zedinila, da bo zdravljenje potekalo na način, ki ga je predlagala kot specialistka dentalne medicine. Toda ko je pacient prejel anestetik, je začel pljuvati in odrivati zobozdravnico, jo žaliti, postajal je vse bolj agresiven, grozil ji je, da ji bo razbil zobe. Zobozdravnica je pacientov nasilni izbruh poskušala umiriti s postopki tako imenovane deeskalacije, ki jih tako (zobo)zdravniki kot medicinske sestre uporabljajo v tovrstnih primerih, vendar neuspešno. Zato je pred nasilnim pacientom pobegnila v čakalnico, kjer so ji na pomoč priskočili drugi pacienti. Nasilni pacient ji je, preden je odšel, še zagrozil, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal.