Varnost in kakovost

Take stvari se v zdravstvu ne bi smele dogajati, mar ne?

Ob svetovnem dnevu varnosti pacientov lahko, če se zgolj bežno zazremo v naš javno-zdravstveni sistem, ugotovimo, kako izdatno načet je kalup, ki vpliva na njegovo delovanje. Pa ne zaradi stavke zdravnikov, ki zdaj traja že osem mesecev, ampak predvsem zavoljo preživetih sistemskih okvirov, za katere tudi najnovejši zakonodajni predlogi in ukrepi ne prinašajo optimalnih rešitev. Zato hibe sistema, ki na korenito reformo čaka že desetletja, pomagajo sanirati tudi združenja bolnikov, saj z raznovrstnimi programi, ki jih izvajajo, akutno in kronično bolnim zagotovijo pomoč takrat, ko jo najbolj potrebujejo.

Rak

»Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je zagotovljeno edino pri nas in na Nizozemskem – sledenje mladim do 30. leta, ki so se zdravili zaradi limfomov, pa je slovenski unikum«

Rak je neprizanesljiva bolezen. Seznanitev z onkološko diagnozo lahko pobije že odraslega, mu izpije moči, nakar sledi težka, izzivov polna pot okrevanja. Nepredstavljivo pa je, ko takšna bolezen doleti na pragu življenja majhnega otroka ali, denimo, najstnika. Vendar danes onkološka bolezen ni več sinonim za usodno diagnozo; novi pristopi in vse bolj poglobljeni, sofisticirani načini zdravljenja vzbujajo vedno nova upanja – nenazadnje tudi na podlagi vse večjega števila zazdravitev bolezni pa tudi ozdravitev. Tudi mali borci, ki jih je življenje postavilo pred tako hudo preizkušnjo, dokazujejo, da je mogoče bolezen premagati in zaradi nje nenazadnje prestati tudi eno izmed najagresivnejših zdravljenj, kombinacij pristopov, ki ne učinkujejo le na obolele celice, ampak lahko poškodujejo tudi zdrave celice ter sprožijo spremembe v zdravih organih in tkivih. Te se lahko pokažejo po nekaj mesecih, letih ali celo desetletjih.

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver po začasnem zaprtju intenzivne enote kliničnega oddelka za hematologijo: »Pri nas ne razumemo ključne stvari: v medicini je strošek nekakovostno in neopravljeno delo – in ne plača zdravstvenega delavca!«

V Sloveniji je, tudi po mednarodnih primerjavah, dostopnost do terapij za zdravljenje krvnih rakov res dobra. Toda kako dolgo bo še tako? Na Kliničnem oddelku za hematologijo, ki ga v sklopu ljubljanskega UKC vodi prof. dr. Samo Zver, so zaradi kadrovskih težav morali začasno zapreti enoto za intenzivno nego. Že v tem trenutku bi lahko, kot poudarja profesor Zver, zaposlili pet diplomiranih medicinskih sester, osem medicinskih sester s srednješolsko izobrazbo in dva bolničarja, vendar strokovnega kadra ne dobijo. Delajo torej z osebjem, ki po sistemizaciji ustreza zgolj trem četrtinam zahtevane zmogljivosti, medtem ko preostale, vse bolj zevajoče kadrovske vrzeli nikakor ne morejo zapolniti. Kako dolgo bo v takih razmerah še mogoče ohranjati doseženi standard oskrbe pacientov?

Reforma

Fides širi stavkovne zahteve in s tem zaostruje nekonstruktivni dialog z vlado

»Vsem, ki kakorkoli (so)delujejo v zdravstvu in odločajo o zdravstvenem sistemu, bi morali zvoniti vsi alarmi. Nujno je čimprejšnje končanje stavke. Nujna je ugotovitev, kaj je mogoče narediti – predvsem pa se je treba začeti odgovorno obnašati,« je v intervjuju za Zdravstveniportal.si pred natanko šestimi meseci poudaril prim. dr. Aleksander Stepanović, ki v sklopu zdravstvenega doma v Škofji Loki dela kot splošni oziroma družinski zdravnik, je pa tudi direktor te javno-zdravstvene ustanove ter predsednik združenja zdravnikov družinske medicine. Toda stavka še vedno traja. In ni mogoče predvideti, kdaj se bo končala – pravzaprav se v teh dneh še dodatno zaostruje. Zdravstvene reforme ni, posamezne rešitve, vključene v zakonodajo, do izboljšav še niso pripeljale, sindikat Fides pa od vlade pričakuje, da bi po odpravi plačnih nesorazmerij v javnem sektorju zdravnikom – zaradi že v osnovi porušenih plačnih razmerij v javnem zdravstvu pri poklicih, pri katerih študij traja dlje, odgovornost pa je večja – priznala še pet dodatnih plačilnih razredov.

Varnost in kakovost

»Nasilni dogodki v zdravstvu uničujejo zmožnost pomagati,« opozarja Robert Kovačević po pacientovem izbruhu nasilja v stomatološki ordinaciji in grožnji zobozdravnici, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal

Pacient, ki je potreboval stomatološko zdravljenje, je prišel k svoji zobozdravnici na dogovorjeni termin. Do predlagane terapije je bil odklonilen, imel je lastno zamisel, kako naj bi se zdravljenje odvijalo. V pogovoru sta se z zobozdravnico vendarle zedinila, da bo zdravljenje potekalo na način, ki ga je predlagala kot specialistka dentalne medicine. Toda ko je pacient prejel anestetik, je začel pljuvati in odrivati zobozdravnico, jo žaliti, postajal je vse bolj agresiven, grozil ji je, da ji bo razbil zobe. Zobozdravnica je pacientov nasilni izbruh poskušala umiriti s postopki tako imenovane deeskalacije, ki jih tako (zobo)zdravniki kot medicinske sestre uporabljajo v tovrstnih primerih, vendar neuspešno. Zato je pred nasilnim pacientom pobegnila v čakalnico, kjer so ji na pomoč priskočili drugi pacienti. Nasilni pacient ji je, preden je odšel, še zagrozil, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal.

Čakalne dobe

»Glede stavke zdravnikov se bo premier zadnji smejal – a kaže, da se bo smejal sam«

»Bojim se, da je za mediacijo zmanjkalo časa. Zdravniška stavka se bo, skupaj z agonijo, ki jo povzroča, tako ali drugače končala. Kaj pa bo ostalo? Eno veliko nezaupanje,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si že pred petimi meseci opozorila dr. Damjana Pondelek, strokovnjakinja za strateško komuniciranje v kriznih situacijah. Mediacija med vladno in sindikalno stranjo se je kasneje sicer odvila, vendar ni bila uspešna. Stavka zdravnikov in zobozdravnikov – od njenega začetka bo kmalu minilo sedem mesecev – pa še vedno traja. Odvija se delovno – deloma zato, ker je vlada po normativno-zakonodajni plati onemogočila stavkovni protest zdravništva zoper njeno neučinkovitost, deloma pa zaradi tega, ker pravi zdravnik, ki prisega na bit svojega poslanstva, obolelega nikoli ne bi prostodušno prepustil naravnemu poteku bolezni in mu odrekel pomoč.

Revolt

»Zdravstvo so ljudje. Če ni ljudi, ostanejo le stene. Kdo pa bo skrbel za bolnike?«

Ni države, v kateri se zdravstvo ne bi soočalo s pomanjkanjem zdravnikov in medicinskih sester – in vse iščejo rešitve za premoščanje posledičnih sistemskih težav, ki se vse bolj zrcalijo v pešanju kakovosti in varnosti klinične prakse. Med njimi je tudi Velika Britanija, kjer so, denimo, zaradi akutnega pomanjkanja zdravnikov uvedli profil, ki naj bi pomagal premostiti ta kadrovski manko; to je tako imenovani physician associate, v grobem prevodu bi lahko rekli zdravnikov sodelavec. Je ta poteza z vidika pacientov dobra, smiselna, varna? Mnenja so deljena. Največ pa pove konkretni primer. Tak strokovnjak, čigar izobrazba se niti približno ne more primerjati z izobraževanjem zdravnika, ki traja od 11 do 15 let, je angleškemu dekletu s pljučno embolijo postavil diagnozo dolgotrajni COVID, predpisal ji je tudi terapijo z antidepresivi. Pravi zdravnik pacientke ni videl. Dekle je umrlo. Starši, ki so izvedeli za potek diagnostike in zdravljenja, zdaj tožijo državo. Sistem pa ostaja nespremenjen. Je Slovenija na pospešeni poti, da se pridruži državam in vodstvom držav, ki na poenostavljen način poskušajo reševati izjemno kompleksne javno-zdravstvene sistemske težave?

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Če lahko naredim za bolnike vse, čeprav mi zaradi bolezni padajo stvari iz rok, zakaj se tudi regulatorji ne bi bolj angažirali?«

Prof. dr. Samo Zver je človek, za katerega lahko mirno trdimo, da živi za bolnike, ki jih zdravijo na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC. Ta oddelek vodi, vendar nikakor ni zgolj predstojnik. Ostaja predvsem zdravnik. In človek, ki mu je mar. Človek, ki razume. To dokazuje s sleherno pedjo svojega življenja, zato je še vedno pripravljen narediti vse, da bi izboljšal možnosti za ozdravitev najtežje bolnih. Pri tem mu parkinsonova bolezen, s katero se spopada, na pot postavlja številne prepreke, vendar ji ne pusti, da bi ga ustavila. Ne popusti in nadaljuje s premikanjem meja.

Čakalne dobe

V čakanje, ki presega še dopustno čakalno dobo, je trenutno prisiljenih že več kot 153.000 pacientov. Kako to spremeniti, kako izboljšati pogoje za delovanje javnega zdravstva?

Čakajo bolniki. Čakajo zdravniki. Čakajo vsi v zdravstvu zaposleni. Kaj se dogaja z zdravjem našega zdravstva? Vlada je z doseženim zadovoljna, v klinični praksi pa vse glasneje škriplje. V čakanje, ki presega še dopustno čakalno dobo, je trenutno prisiljenih že več kot 153.000 pacientov. Kako to spremeniti, kako omogočiti optimalnejše delovanje javnega zdravstva?

Ukrepi

Politika ukrepe v zdravstvu uvaja kot buldožer brez voznika, ne zanima pa je, kako bodo posledice takšnega brezglavega početja vplivale na bolnike

Bodo ažurne, kakovostne in celovite zdravstvene storitve pri nas v prihodnje res dostopne le še tistim, ki si jih bodo finančno lahko privoščili – ostali pa bodo primorani v dolgotrajno čakanje na strokovno pomoč kadrovsko okleščenih timov? Redki bodo še pripravljeni sodelovati v ekvilibrističnih podvigih, kakršnim smo priča danes; nepremišljene spremembe bodo namreč prevrednotile sliko javno-zdravstvenega sistema, v katerem bodo zaposleni morali privzemati ogromno odgovornost, ki sega onkraj stanovskih meja. Kajti to, kar se že nekaj časa odvija potihoma, kar se snuje in udejanja po uradniški plati in nima kaj dosti skupnega z dobro klinično prakso, h kateri bi bilo treba stremeti v dobro bolnikov, je razlog za alarme, bistveno glasnejše od zdaj že pet mesecev trajajočega stavkovnega protesta sindikata Fides.