Kakšna ironija: medtem ko pri nas zobozdravniki že leta opozarjajo, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) kot plačnik ne prizna dovolj programov, da bi lahko zagotovili pravočasno stomatološko oskrbo, si njihovi kolegi čez mejo na ta račun manejo roke. Zakaj? Zato, ker jim je ZZZS pravzaprav dal bianco menico za zdravljenje slovenskih pacientov. Ti doma zaradi absolutno nedopustno dolgih čakalnih vrst ne morejo, na primer, k zobozdravniku, ortodontu ali endodontu, ki dela zgolj samoplačniško, če bi potem, ko so za storitev plačali iz lastnega žepa, želeli za opravljeno storitev dobiti povrnjen denar. Več kot zanimivo pa je, da se lahko odpravijo čez mejo in pri hrvaškem stomatologu ali endodontu plačajo za opravljeni pregled ali zdravljenje, na katerega jim ni treba čakati dlje kot nekaj dni, nakar jim ZZZS ta denar povrne. Po novem pa so hrvaške klinike, kot je danes javno opozoril zobozdravnik Krištof Zevnik, slovenskim (zobo)zdravnikom začele ponujati 10-odstotni delež stroška zdravljenja za slehernega pacienta, ki bi ga ti iz naših čakalnih vrst v skladu z EU direktivo preusmerili čez mejo.

Zobozdravnik Krištof Zevnik je član skupine zdravstvo.si, ki že leta opozarja, da je slovensko zdravstvo zabredlo tako globoko, da ga bo le s težavo mogoče potegniti iz živega peska, v katerega ga je po prepričanju članov te skupine – med njimi je bil sprva tudi zdajšnji predsednik strateškega sveta za zdravstvo pri vladi dr. Erik Brecelj – pahnila povsem zgrešena politika. Tovrstne kritike se ne nanašajo le na aktualno vlado, ampak na dolgoletni pristop, s katerim se v tako imenovanem državnem (ne javnem) zdravstvu že desetletja ohranjajo monopoli ter privilegiji dobaviteljev v simbiozi s političnimi interesi, kot so prepričani zdravniki iz skupine zdravstvo.si, ki si prizadeva za javno zdravstvo v korist bolnika: Matej Beltram, Matija Kališnik, Janez Koprivec, Marko Noč, Samo Vesel, Andrej Vranič in Krištof Zevnik.

Kako obvladati nepredvidljive tokove, ki vplivajo na »plovbo« posameznika skozi sistem?

Naj spomnimo na eno samo epizodo, ki je potrdila tovrstne domneve in trditve: pred 13 leti sta zdravnika dr. Blaž Mrevlje in prof. dr. Marko Noč razkrila, kako nerazumno in nerazumljivo Slovenija v sklopu javnega zdravstva preplačuje žilne opornice. Kakšne so bile posledice tega odkritja? Omenjena zdravnika jih beležita v diskreditacijah, medtem ko za kazniva dejanja doslej ni odgovarjal prav nihče.

Problemi v javnem zdravstvu in z javnim zdravstvom se zdijo nepregledni, nekako tako, kot oceansko dno – naj krmarji sistema (od vlade in ministrstva za zdravje naprej) še tako verodostojno in prepričujoče zagotavljajo, da imajo pregled nad celotno situacijo, je resnica taka, da preprosto ne morejo vedeti, kaj se dogaja z ladjo, ki jo tako vehementno usmerjajo, ne meneč se kaj dosti za klice na pomoč, ki prihajajo tako od potnikov, torej tistih, ki so plačali za to, da ladja sploh lahko pluje proti skupnemu cilju (pacientov), kot tudi od članov posadke (zaposlenih v zdravstvu). 

Zdi se, da so (vsaj pri nas) pogledi na to, kako obvladati nepredvidljive tokove, ki vplivajo na »plovbo« posameznika skozi sistem, zelo zelo raznoliki. Pravzaprav so si tako vsaksebi, da se zdravniki in z njimi celotno zdravstveno osebje danes počutijo kot zadnji nebodigatreba, ki so ga odločevalci z nekaj rokohitrskimi manevri pripravljeni potisniti ob zid, nanj naščuvati tisti del javnosti, v katerem se je neznanokam izgubil tudi zadnji kanec razumevanja, empatije in logike, in ga potem kot marioneto vrteti v sinhronem taktu z novimi pravili, sprejetimi bolj ali manj zgolj zato, da se je pot k cilju – ureditvi razmer v javnem zdravstvu – približala vsaj na papirju. 

Zdravstveni sistem, ki človeka ne postavlja ne prvo mesto

In kje v tej sistemski mineštri ostajajo pacienti? V čakalnih vrstah, dokler še zmorejo čakati. Med čakanjem pa poslušajo obljube in zagotovila, kaj vse da se bo izboljšalo. Pa poglejmo. Kaj in koliko se je v resnici izboljšalo v zadnjem obdobju? Veliko ali nič?

»Imamo zdravstveni sistem, ki na prvo mesto ne postavlja človeka – pacienta in izvajalca –, ampak skrbi za obstoj ZZZS in državnih zavodov ter za dobičke dobaviteljev,« je prepričana zobozdravnica iz Lenarta v Slovenskih Goricah Sabina Markoli, ki je tudi sama prejela na začetku omenjeno nespodobno ponudbo hrvaških zasebnih zdravstvenih institucij.

»Zdravniki in zobozdravniki že več kot 20 let političnim odločevalcem predstavljamo in pojasnjujemo enostavne rešitve za naš zdravstveni sistem – za dostopnost do storitve, ki jo in ko jo človek potrebuje. Vendar tega ne slišijo. Nasprotno: politika denar, ki ga zberemo z obveznimi prispevki, skupaj z ljudmi, s pacienti usmerja v tujino. Tam so tega veseli; da bi dobili še več, so začeli s takimi nespodobnimi ponudbami,« poudarja Sabina Markoli, pri čemer izpostavi večplastno nelogičen pristop: »Pri nas z novo zakonodajo zaposlenim v državnih zavodih prepovedujemo dodatno delo in na vse načine poskušamo onemogočiti izvajanje zasebne zdravstvene dejavnosti – v isti sapi pa ZZZS v tujino, predvsem na Hrvaško, izplačuje milijone zasebnim zdravstvenim izvajalcem.«

Iskanje koristi in pozabljeni bolniki

Po drugi strani pa, tako Sabina Markoli, državni zdravstveni zavodi, skupaj z ZZZS, ostajajo trdno v državnem upravljanju, s skoraj šestimi milijardami evrov. »Od naložb v te zavode, torej od dobaviteljev aparatur in materialov za javne zavode, imajo največ koristi zasebni gospodarski subjekti – z enormnimi dobički, od katerih nekaj roma k vsem političnim strankam,« trdi zobozdravnica, pri čemer se sklicuje na primer, v katerem da je bil »kvadratni meter nadzidave državnega zavoda narejen za 3800 evrov«. In takih primerov je ničkoliko.

Bolniki na Slovenskem pa tako ali tako prenesejo že skorajda vse, kajne? Očitno se na to zanašajo tudi ti, ki so se domislili aktualnih poskusov krajšanja čakalnih vrst – vendar ne doma, ampak čez mejo ...

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.