Z vidika pacientov je zdaj veljavna obveza glede vodenja čakalnih in elektronskih naročilnih knjig v osnovnem (zobo)zdravstvu sistemska abotnost, ki v analitični praksi ni in ne more imeti resne teže – resne pa so lahko posledice, ne le na račun »kraje« časa, namenjenega bolnikom, ki ga je zdaj treba namenjati še za dodatne administrativne zadeve, ampak tudi zaradi neupoštevanja te obveze. Dilem je veliko, razlogov za proteste in pomisleke prav tako. 

Nadzorniki plačnika – zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in zdravstveni inšpektorji namreč na terenu že ugotavljajo nepravilnosti in zaračunavajo globe, medtem ko se (zobo)zdravniki v poplavi nejasnih navodil in vedno novih, nasprotujočih si informacij, preprosto na znajdejo več in kličejo na pomoč. Tovrstne medklice, ki izražajo utemeljena pričakovanja po boljši ureditvi sistema, smo prejeli tudi na zdravstvenem portalu. 

Zdravnike in zobozdravnike vedno nova navodila in pravila ZZZS in ministrstva za zdravje vse bolj silijo v pasiven položaj, v katerem se njihovo stanovsko poslanstvo in profesionalna avtonomija podrejata vedno večjemu naboru administrativnih opravil, zaradi katerih se – kot so v zadnjem času večkrat opozorili in o čemer smo na portalu že podrobneje pisali – počutijo kot birokrati in zavarovalni agenti, posledično pa se vse slabše odzivajo na konkretne težave svojih varovancev.

Kakovost in varnost zdravljenja sta vse pogosteje na preizkušnji

Takšno dogajanje medicino oddaljuje od njenega bistva – lahko se le retorično vprašamo, na čigav račun, kajti odgovor je jasen. Bolniki so tisti, ki občutijo okrnjeno pozornost zdravnika, vse bolj sta na preizkušnji tudi kakovost in varnost zdravljenja, na kar so na zadnji seji skupščine zbornice na podlagi lastnih bolečih izkušenj spregovorili specialisti družinske medicine. In izrazili pričakovanje glede sprememb, ki so nujne; konkretne zahteve glede ukrepanja so naslovili tako na resorno ministrstvo kot na ZZZS.

Do zdaj se ni zgodilo še nič presenetljivega – nič takega, kar bi spremenilo okvire zdravstvenega sistema in njegovo delovanje na vseh ravneh in v vseh fazah obravnave usmerilo v tisto, kar bi moralo biti od nekdaj in za vedno v absolutnem središču delovanja celotnega zdravstveno-varstvenega in zdravstveno-zavarovalnega mehanizma: v pacienta.

Sabina Markoli: »Zdravniki in pacienti nismo roboti!«

Kot opozarja zobozdravnica iz Lenarta v Slovenskih Goricah Sabina Markoli, v prejšnjem mandatu članica izvršilnega odbora zdravniške zbornice, (zobo)zdravniki lahko ob zdaj veljavnih obremenitvah, ki zahtevajo vedno več časa, ki bi moral biti namenjen pacientom, »gledamo samo še v računalnik in klikamo. Vendar ne zdravniki oziroma izvajalci ne pacienti nismo roboti – čeprav se v eni izmed naših bolnišnic obeta robotska delitev hrane bolnikom. Neverjetno.«

Vendar je danes že splošno znano, da je predznak »neverjetno« v našem zdravstvu postal nekaj povsem običajnega in da nas v tem večnem čakanju na reformo sistema, ki je več kot nujna, a je ni od nikoder, pravzaprav ne more prav nič več presenetiti.

Pa vendar, zakaj zamisel in zahteva za vodenje elektronskih čakalnih seznamov tudi v osnovnem zdravstvu in zobozdravstvu?

Čakalne dobe v osnovnem (zobo)zdravstvu so umetno ustvarjene 

Vsakdo med nami mora imeti izbranega zdravnika, zobozdravnika, ženske ginekologa. Za obisk, pregled, preiskavo napotnica ni potrebna oziroma ne obstaja, kar pomeni, da na primarni ravni ni ne osnove za določanje stopnje nujnosti (redno, hitro, zelo hitro) niti osnove za uvrščanje na čakalni seznam. 

»Mirno lahko trdimo, da so čakalne dobe v osnovnem (zobo)zdravstvu ustvarjene umetno. Če bi pritrdili definiciji, po kateri je vse, česar pacientom ne naredimo v 24 urah, čakalna doba, potem to pomeni, da, na primer, na zobozdravstvene storitve čaka 1,5 milijona ljudi oziroma vsi, ki imajo izbranega zobozdravnika,« meni Sabina Markoli.

Ob tem opozarja, da »čakalne dobe«, ki jih ne bi smelo biti, na primarni ravni nastajajo zaradi programov, ki ne zajemajo vseh storitev, in zaradi omejenih finančnih sredstev, s katerimi plačnik (ZZZS in posledično tudi zavarovalnice, pri katerih imamo zavarovanci sklenjeno »prostovoljno« zdravstveno zavarovanje) ovrednoti programe in storitve.

Milijonski zneski za programske hiše in prijava protikorupcijski komisiji

Zato zobozdravnica opozarja: »Če bi bilo financiranje drugačno in bi 'pokrivalo' vse opravljene storitve, zavarovalnice pa bi za narejeno plačevale na podlagi računov, potem čakalnih dob ne bi bilo, nikjer. V tem primeru tudi ne bi potrebovali programskih hiš, ki v zdajšnjih razmerah z navidezno preprostimi prijemi rešujejo nastalo situacijo in 'odpravljajo' probleme tako, da povzročajo le še nove, dodatne zaplete – in s tem zelo dobro zaslužijo.«

Markolijevi ne gre v račun, da so izvajalci ob novostih, ki jih je prinesel zakon o pacientovih pravicah – dodatnemu administrativnemu delu se je pridružilo še obvezno vodenje elektronskih naročilnih knjig in čakalnih knjig – programskim hišam morali plačati milijonske zneske. 

»Povsem razumljiva je odločitev združenja zasebnih izvajalcev, ki so ta problem prijavili državni komisiji za preprečevanje korupcije, zaradi suma korupcije pri sprejemanju zakonodaje. Ta programskim hišam prinaša neposredno finančno korist, izvajalcem in pacientom pa prav nobene koristi, zgolj škodo.«

Kaj torej takšni sistemski prijemi prinašajo (zaposlenim v) zdravstvu, kaj pacientom?

Propad zdravstvenega sistema edina možnost za vzpostavitev boljše ureditve?

»Zdravstveni sistem, kjer zdravnik in tudi drugo zdravstveno osebje opravlja delo zavarovalnega agenta, in kjer je osebje, ki naj bi strokovno in kakovostno poskrbelo za pacienta, obremenjeno z administracijo, je že vnaprej obsojen na propad. V resnici bi bil propad zdravstvenega sistema v Sloveniji edina rešitev za vzpostavitev takega sistema, v katerem bi bila najpomembnejša, ključna točka, ki bi narekovala celotno preostalo dogajanje – kakovostna in varna oskrba pacienta,« je prepričana Sabina Markoli.

Odločevalcem svetuje, naj se vendarle malce ozrejo naokrog, niti ne daleč, samo malo na sever, v Avstrijo, kamor so se iz slovenskega zdravstva doslej zatekli že preštevilni predstavniki strok, ki delujejo na področju zdravstva. »V razvitih, dobro delujočih sistemih je jasno, da mora biti cilj zdravstvenega sistema pravočasna in strokovno ustrezna oskrba pacienta – ne glede na delovno-pravni status izvajalca. Jasno je, da mora biti storitev ustrezno ovrednotena in financirana v skladu s pravicami, ki pritičejo pacientu. Jasno je tudi, da zavarovanje lahko izvaja več zavarovalnic; te morajo zavarovanca oziroma pacienta seznaniti s pravicami, ki jih ima tudi v resnici, ne le na papirju.«

Sabina Markoli je za portal spregovorila v imenu velike večine slovenskih (zobo)zdravnikov, ki jih nevzdržni ukrepi v našem zdravstvu motijo in ovirajo njihovo delo. 

Kje tiči ključni problem?

Smo v Sloveniji za strašno preproste ali za preprosto strašne rešitve?

Zobozdravnica izposatvlja, da so se v tem letu cene zdravstvenih storitev vrnile na vrednost iz leta 2009, medtem ko so bile vmes praktično ves čas nižje, nekaj časa celo za deset odstotkov. »Če primerjamo ovrednotenje zdravstvene storitve, v konkretnem primeru priznane cene v zobozdravstvu odraslih, je ta trenutno na enaki ravni kot januarja 2009 in znaša 2,46 evra. Premija prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, ki je takrat znašala približno 24 evrov, pa je danes že za šest evrov višja. Na tak način bi ceno zdravstvenih storitev lahko primerjali tudi s praktično vsemi cenami materialov, naprav, osnovnega programskega vzdrževanja in še marsičem.«

Po njenem prepričanju imajo politični odločevalci res srečo, da imamo ljudje pogosto zelo kratek spomin, kajti »v tem primeru v resnici ne gre za dodatna sredstva, ampak za dodatno obremenitev izvajalcev, da za enako ali celo manjšo kvoto plačila opravimo več storitev. V tem času se je, na primer, cena osnovnega programskega vzdrževanja zvišala za približno 20 odstotkov, cena premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja se je zvišala za 30 odstotkov, do podobnega dviga cen je prišlo tudi pri večini naprav in materialov, ki jih uporabljamo v zdravstvu. Zavarovalnice, ki izvajajo prostovoljno zdravstveno zavarovanje, pa so po naših izračunih v tem desetletju na račun nižjih cen zdravstvenih storitev na letni ravni ustvarjale 50 milijonov evrov dodatnega dobička!« je neposredna Markolijeva.

Slovensko zdravstvo, ki je vse bolj zaznamovano s pezo povsem neživljenjskih sistemskih rešitev, po njenem prepričanju potrebuje korenite in celovite spremembe – ne le s strokovnega, ampak tudi z zdravorazumskega vidika.

Navsezadnje je, kot dodaja Sabina Markoli, ob hitrem visoko-tehnološkem razvoju medicine težko pričakovati, da bi ob tako nizkih cenah in tako velikih (pre)obremenitvah naša medicina tudi v prihodnje ostala na ustrezno visoki ravni.

»Poglejte infrastrukturo obeh univerzitetnih kliničnih centrov, ljubljanskega in mariborskega, pa tudi ali predvsem prenapolnjene bolniške sobe ... Samo vsem zdravstvenim kadrom se lahko zahvalimo, da se vse skupaj – z izjemo čakalnih dob – odvija brez zastojev in da smo na nekaterih področjih med najboljšimi na svetu.«

Do kdaj še?

Jasno je, da so rešitve nujne – in da morajo biti prave. Toda, kot meni Markolijeva: »Rešitve so lahko strašno preproste ali preprosto strašne. Strašno preproste rešitve izvajalci poznamo, vendar je res, da bi bile te preprosto strašne za nekatere druge akterje v zdravstvenem sistemu – med njimi bi bili tudi največji zaslužkarji: gradbeniki, dobavitelji aparatur, materialov in zdravil, programske hiše, zavarovalnice pa tudi politične stranke. Res pa je, da smo v najslabši možni situaciji že nekaj časa pacienti in neposredni izvajalci. In to je treba spremeniti!«

Vaš komentar?

 facebook.com/zdravstveniportal.si