Pravzaprav utegne imeti sprejetje predlaganih novosti povsem nasproten učinek od napovedovanega in obljubljanega, kajti številni zdravstveni domovi (med drugim v Kranju, Gornji Radgoni, Lendavi, Ljutomeru in Postojni) določene specialistične storitve pa tudi dežurstva, pa naj bo to ponoči ali med vikendom, danes lahko zagotovijo zgolj z angažiranjem strokovnjakov iz drugih zdravstvenih ustanov. Kot opozarjajo zdravniki in kot zelo dobro vedo tudi bolniki, je podobno tudi na drugih ravneh zdravstvenega varstva – in utegne se zgoditi, da določene dejavnosti sčasoma sploh ne bodo več dostopne v institucijah, ki delujejo v sklopu javnega zdravstva.

»Kljub trditvam politike, da bo novelirani zakon okrepil javno zdravstvo, tega niso potrdile ne analize ne simulacije, ki bi jih pred sprejetjem takšne zakonodaje verjetno upravičeno pričakovali. Kdo bo sprejel odgovornost, ko bo obravnav vse manj – in vedno več nepotrebnih, lahko tudi tragičnih zdravstvenih posledic za paciente?« (se) v pismu oziroma apelu poslancem retorično sprašujejo slovenski zdravniki in zobozdravniki.

Ob tem izpostavljajo po njihovi presoji nadvse utemeljeno skrb, po kateri bi po zaslugi sprejetja sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti številne specialnosti – dermatologija, oftalmologija, plastična in rekonstruktivna kirurgija, maksilofacialna kirurgija, gastroenterologija, ortopedija in druge – v javnih zdravstvenih zavodih postale še bolj osiromašene, kot so že danes. Ali pa jih preprosto ne bo več. Pri nekaterih strokah je namreč tako, da v sklopu javne zdravstvene mreže sploh ni mogoče izvajati vseh storitev, ki v to stroko spadajo. Strokovnjaki, ki delajo na teh področjih, so angažirani pri različnih izvajalcih, tako v sklopu javne mreže kot izven nje.

»To jim omogoča, da lahko izvajajo širši nabor storitev in strokovno napredujejo, kar je dobro tudi za njihovo delo v javnem zavodu. Prepoved takega načina dela pa bo pomenila strokovno degradacijo in bo izjemno zmanjšala motivacijo teh strokovnjakov, da bi ostali zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih. Od enajstih specialistov maksilofacialne kirurgije in devetih specialistov plastične in rekonstruktivne medicine v največji slovenski bolnišnici jih je polovica že danes prepričanih, da bodo ob uveljavitvi novele zakona zapustili javni zavod. Na enem od večjih dermatoloških oddelkov je svoj odhod po sprejetju novele zakona o zdravstveni dejavnosti napovedalo vsaj šest specialistov; v eni izmed regijskih bolnišnic je ta oddelek že zdaj tik pred zaprtjem, saj imajo le še dva specialista za celotno ustanovo, oddelek za očesno patologijo pa so zaradi pomanjkanja kadra že zaprli. Svoj odhod iz ene izmed regijskih bolnišnic so napovedali vsi plastični kirurgi, iz druge skoraj polovica specialistov, v enem od univerzitetnih kliničnih centrov pa tretjina,« poslance pred sprejetjem ne dovolj domišljenih ukrepov svari zdravništvo. 

Izboljševanje ali omejevanje delovanja javnega zdravstva?

Sicer pa zdravniki v pismu, naslovljenem na poslance, tem izdatno trkajo na vest tudi z navajanjem zelo konkretnih in skrb vzbujajočih posledic: »Verjetno se strinjate, da si zdravstveni sistem ne more privoščiti, da zaradi pomanjkanja specialistov storitve vseh teh specialnosti sploh ne bi bile več dostopne v javnih zavodih, zato bi bili pacienti primorani pomoč iskati v tujini ali pa bi bili podvrženi dodatnim operacijam. Na primer zato, ker sočasna rekonstrukcija dojk ob onkološkem posegu ne bi bila več mogoča. Ali zaradi tega, ker v bolnišnici ne bo več maksilofacialnega kirurga, ki zna operirati shize (prirojene razvojne nepravilnosti obraza in ustne votline, na primer zajčja ustnica ali volčje žrelo, op. a.) pri otroku.«

V sklopu apela poslancem zdravniki še opozarjajo: »Kljub temu, da je v uvodu predloga zakona na več mestih poudarjeno, da naj bi zaposlene v javnih zavodih spodbujali oziroma motivirali za delo pri lastnem delodajalcu, pa predlog ne vsebuje praktično nobenega konkretnega ukrepa, ki bi povečal privlačnost zaposlitve in dela v javnih zdravstvenih zavodih. V besedilu predloga zakona namreč ni mogoče zaslediti določb, ki bi neposredno po sprejetju zakona zagotovile omenjeno. Prav tako ni predviden noben sistemski ukrep za izboljšanje delovanja in pogojev dela v javnih zavodih.«

V prihodnje naj bi bilo namreč delo zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, zaposlenih v javnih zavodih, v bistveno večji meri omejeno na njihovo matično ustanovo in pogojeno z odločitvami osnovnega delodajalca – pri čemer »pa sploh ni nujno, da ima ta zadostne zmogljivosti (prostore, opremo in predvsem kadre), ki bi mu omogočile organiziranje izvedbe večjega števila obravnav in posegov.«

• povezava na pismo poslankam in poslancem

»Če bo zakon sprejet v nespremenjeni obliki, se bo okrepil zasebni sektor«

»Zdravniki se čutimo dolžne opozoriti na posledice novele zakona o zdravstveni dejavnosti, če bo ta sprejeta v nespremenjeni obliki. Zelo verjetno je, da bo posledično prišlo do pomembnega zmanjšanja zdravstvenih storitev, kajti slovenski zdravstveni sistem je v veliki meri odvisen od dodatnega dela zdravnikov. Pacienti bodo zaradi dolgih čakalnih dob prisiljeni iskati pomoč pri zasebnikih,« je danes v imenu več kot 4000 (zobo)zdravnic in (zobo)zdravnikov, podpisnikov apela, opozorila prof. dr. Bojana Beović, predsednica zdravniške zbornice.

Za tovrstnim pozivom stoji približno polovica aktivnega zdravništva, ki na podlagi kliničnih izkušenj in pogojev, v katerih se v javnem zdravstvu že zdaj odvija (in zatika) celostna obravnava, svarijo, da se bo delovanje prenekatere specialnosti zalomilo, če že ne prekinilo. 

»Problem so zlasti manjše stroke, v katerih že zdaj dela majhno število zdravnikov, pa naj bo to maksilofacialna kirurgija, dermatologija ali plastična in rekonstruktivna kirurgija. Če bo novela zakona o zdravstveni dejavnosti sprejeta v nespremenjeni obliki, se bo posledično okrepil zasebni sektor,« poudarja predsednica zdravniške zbornice.

Tak scenarij pa je znan, zgodil se je v državah nekdanje Jugoslavije in posledice niso dobre za nikogar, še najmanj za bolnike, ki so na lastni koži spoznali, kakšen uničujoč vpliv so tovrstne spremembe imele na dostopnost, pravočasnost, kakovost in varnost zdravljenja.

Po anketi med zdravniki, izvedeni lani jeseni, približno 40 odstotkov zdravnikov poleg dela v matični ustanovi opravlja tudi delo pri drugem izvajalcu; že takrat jih je 15 odstotkov ocenilo, da bodo po sprejetju predlagane različice novele primorani prenehati z delom v javnem zdravstvenem zavodu, kar bo javno zdravstvo, o tem preprosto ni dvoma, pahnilo v bistveno večje težave, s kakršnimi se sooča že zdaj.

Ob tem prof. dr. Bojana Beović še dodaja, da odzivnost odločevalcev ni takšna, da bi spodbujala ohranitev javnega zdravstva. Po njeni oceni nabor prepovedi in omejitev izrazito presega drugi pol, v katerem naj bi udejanjili ukrepe za izboljšanje organizacije in pogojev za delo z bolniki. Kar se tiče predlaganih sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti, pa še izpostavi, da je tudi državnozborska pravna služba opozorila na ustavno spornost nekaterih rešitev.

Kako bodo odločali poslanci

Zdravniki sicer verjamejo, da bodo poslanci »kot odgovorni predstavniki ljudstva prisluhnili strokovni javnosti, upoštevali dejstva in sprejeli odločitve, ki bodo koristile vsem – tako pacientom kot zdravstvenim delavcem«. Pa bo tudi v resnici tako?

Pričakovati je mogoče vse, tudi ponovitev izida odločanja o tem dokumentu, ki je v sklopu matičnega odbora za zdravstvo dobil zeleno luč. In če bo v resnici tako, pravzaprav ne bo kaj dosti drugače, kot se je v zadnjem času dogajalo na številnih ravneh, pri prenekateri potezi, ki bo zaznamovala tako potek razvoja slovenske medicine kot tudi dolžino zdravstveno-varstvene poti pri skrbi za obolele ter izvajanju celostne obravnave.

Kdaj bo v zdravstvu konec interesnih oziroma političnih kupčkanj?

Vse predobro že poznamo prakso, po kateri politična kupčkanja vedno dobijo dobro zaslombo pri odločevalcih – in obratno, seveda, pa naj bo to na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni. 

Kaj to v zdravstveni sferi pomeni za bolnike, pa, žal, prav tako dobro vemo. 

Zato je res skrajni čas, da poslanci odločitve, ki res ne smejo biti politično ali interesno narekovane, dosledno sprejemajo v skrbi za najranljivejše. V konkretnem primeru naj imajo pred očmi posledice, ki bodo v prihodnje vplivale na potek obravnave bolnikov, ki si zaslužijo to, kar je že dolgo zgolj zapisano v ustavi, medtem ko se je praksa od teh okvirov močno oddaljila.

Je politično krpanje sistemskih lukenj javnega zdravstva namenoma tako zelo robustno, da vsakokratno saniranje povzroča le še nove luknje v sistemu?

Na zdravstvenem portalu (Zdravstveniportal.si) smo v številnih člankih in pogovorih poglobljeno razgrinjali vzročno-posledično sosledje težav javno-zdravstvenega sistema, ki jih na koncu najbolj občutijo bolniki, pa naj gre za nevzdržno dolgo čakanje na diagnostiko in začetek zdravljenja, ali za stiske, ki jih povzroča pomanjkanje strokovnega kadra ter posledično dogajanje – po eni strani zapiranje vitalno pomembnih ambulant, kliničnih enot in ukinjanje delovanja posameznih specialnosti, po drugi strani pa »krpanje« kadrovskega manka s strokovnjaki iz drugih zdravstvenih ustanov. 

Ključno je vprašanje, zakaj in v čigavem interesu so sistemski okviri javnega zdravstva vedno znova (vz)postavljeni tako, da ne pripomorejo k izboljšanju njegovega delovanja, ampak vedno znova prihaja do nepojasnjenega odliva denarja iz javno-zdravstvenih okvirov.

Vsem, ki so danes brez zdravnika, je boleče jasno, kako lahko začne ugašati delovanje zdravstveno-varstvenih storitev, kadar sistem predolgo ostaja neurejen oziroma ko se ukrepi, ki napovedujejo pomembne spremembe, sprejemajo brez poglobljenega, tehtnega in na preverjenih pristopih temelječega razmisleka.

»Se sploh zavedamo, kam drvimo? In da bi bilo treba nekaj ukreniti, da to drvenje ustavimo? Tega, žal, zdravstveni delavci ne moremo narediti sami. Lahko le izražamo svoje nestrinjanje – in to počnemo s to stavko!«

Povezava na intervju

Poudarki iz pogovora s prim. doc. dr. Neno Kopčavar Guček, družinsko zdravnico, predavateljico na katedri za družinsko medicino in vodjo ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja:

»Pogosto se uporablja izraz demonizacija zdravnikov. Ne vemo, zakaj in kako smo si to zaslužili. Vsak dan se trudimo enako, kot smo se takrat, ko smo se za ta poklic odločili – pri tem mislim na večino zdravnikov, seveda pa so tudi pri nas izjeme, kot v kateremkoli drugem poklicu.

Na manko zdravnikov smo na podlagi projekcij začeli opozarjati že pred 15 leti. Takrat je bila pri ministrstvu za zdravje ustanovljena celo delovna skupina; naredili smo načrt, koliko zdravnikov na leto bi moralo diplomirati in stopiti na poklicno pot. Ob tem bi še enkrat rada povedala to, za kar verjamem, da je marsikomu že znano: po gimnazijski maturi traja najmanj deset let, da lahko nekdo kot zdravnik dela povsem samostojno in brez nadzora.

Sicer pa vse kritične posameznike, ki v družbenih medijih v zaščiti plašča anonimnosti izjemno kritično pišejo o posameznih zdravnikih z imenom in priimkom, vabim, naj, če imajo voljo in čas, sami poskusijo končati študij medicine in postanejo zdravniki. Dobrodošli, kajti nas je premalo ...

Če bi, denimo, kot ministrica, ki bi prihajala iz drugega poklica – in bi bila, na primer, kemijska inženirka –, želela, da ginekologi začnejo delati na drugačen način, ni dovolj, da napišem nove smernice. O tem se je treba posvetovati s tistimi, ki to delajo na klinični ravni, jih vprašati, ali so spremembe sploh uresničljive. Zdaj to, ali so normativi in predpisi sploh izvedljivi, nikogar ne zanima, slabe volje pa je ob tem zelo veliko.«

Prof. dr. Samo Zver po začasnem zaprtju intenzivne enote kliničnega oddelka za hematologijo: »Pri nas ne razumemo ključne stvari: v medicini je strošek nekakovostno in neopravljeno delo – in ne plača zdravstvenega delavca!«

Povezava na intervju

Poudarki iz pogovora s prof. dr. Samom Zverom, predstojnikom Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana:

»Pri nas ne razumemo ključne stvari: v medicini je strošek nekakovostno in neopravljeno delo – in ne plača zdravstvenega delavca! Če določenega kadra ni, bi mu torej morali zagotoviti dodatni bonus, da se bo odločil za to delo. Res ne vem, kaj pri tem ni jasno.

Kajti pri nas res bijemo plat zvona. Okužba, ki se – zaradi pomanjkanja medicinskih sester – prenese z bolnika A na bolnika B, stane toliko, kot plača za vse medicinske sestre na celotnem kliničnem oddelku. Nihče ne razmišlja tako – vendar je točno tako!

Kar se tiče krvnih rakov, je sicer težav cel kup. Ovirajo nas javna naročila, saj ne dobimo naročene in tudi že plačane opreme. V sistemu je ogromno improvizacije, osebnih povezav ... Za vsakega bolnika in njegovo dobro smo se primorani boriti. Za zdaj nam uspeva, stvari tečejo, vendar ni lahko. In problemi bodo vedno večji.

Eno takšnih težav predstavlja pomanjkanje kadra. Za naše bolnike imamo vrhunsko intenzivno terapijo – nimamo pa kadra. Manjka nam 15 medicinskih sester, zato intenzivna nega ne more teči tako, kot bi morala. Trenutno smo jo bili primorani zapreti. Kako je to sploh mogoče?«

»Če smo nekomu rešili življenje in ga za pete potegnili iz nebes, ali mu nismo moralno dolžni zagotoviti tudi dostojnega, nebolečega življenja?«

Povezava na intervju

Poudarki iz pogovora z mag. Klemenom Grabljevcem, predstojnikom Oddelka za rehabilitacijo pacientov po nezgodni poškodbi možganov, z multiplo sklerozo in nevrološkimi obolenji Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča:

»V Sloveniji ni ustanove, kamor bi lahko premestil mlado osebo s hudo možgansko poškodbo, da bi ta imela strokovno nego, svojci pa bi jo lahko obiskovali. Imamo dve enoti, v katerih take bolnike sprejemajo – v Stari gori pri Novi Gorici in na Dornavi. Toda čakalne dobe so dolge, cene pa zelo visoke – svojci plačujejo tudi po več tisoč evrov na mesec.

Grozno mi je, ker je v tej državi pravzaprav tako, kot da ti bolniki sploh ne obstajajo ... Svojci se zavedajo, da tako ne bi smelo biti, vendar so utrujeni. Ne bodo pisali pisem bralcev, ne bodo se prerekali na okroglih mizah, ne bodo metali kock v parlament ali protestno kolesarili. Ne bodo, ker 24 ur na dan delajo za svojega bližnjega. Nimajo časa, preutrujeni so in neprespani. Nimajo energije za proteste pred ministrstvi in državnim zborom. Zato so nevidni. Če pa si danes neviden, ne obstajaš. In tako tudi niso skrb nobene vlade.

Dokler se rešuje življenje, ni pomanjkanja sredstev. Imamo zdravila, vredna milijone evrov, obravnave v intenzivnih enotah, ovrednotene s tisoči evrov na dan, lahko pripeljemo kirurga iz Amerike, da pomaga našim ... Tisti trenutek pa, ko človek, ki mu uspe preživeti, zapusti bolnišnico, se problematizira cena invalidskega vozička, negovalne postelje, pomoči na domu, števila plenic ... To je ta meni ogabna neetičnost do preživelih.

Dejstvo je, da je Slovenija dolga leta jahala na valovih stare slave dobrega zdravstvenega sistema, ki je morda lahko funkcioniral v drugačnem političnem in drugačnem finančnem sistemu. Nisem pa prepričan, da se je naš zdravstveni sistem prilagodil svetu okoli nas.«

»Bolniki na svoji koži občutijo, kako se 'krepi' javno zdravstvo«

Povezava na intervju

Poudarki iz pogovora z Rokom Ravnikarjem, družinskim zdravnikom in predsednikom odbora za osnovno zdravstvo pri zdravniški zbornici, ki se je po dobrem letu dni odrekel članstvu v strateškem svetu za zdravstvo:

»Če izhajam iz lastne izkušnje, ki temelji na 12-letnih prizadevanjih za izboljšanje razmer v družinski medicini, lahko rečem, da so trendi nedvoumni in neizprosni. V Sloveniji se najbolj šibí javno zdravstvo in njegov najpomembnejši del – osnovno zdravstvo. Primerjamo lahko vse sisteme na svetu, vendar ni dvoma, da so najučinkovitejši tisti, ki z najmanj kadra in najmanj stroškov naredijo največ za zdravje prebivalstva, pri tem pa ostajajo dostopni – in to so sistemi, ki imajo v okviru javnega zdravstva urejeno in močno osnovno zdravstvo. Pri nas pa sta ta dva ključna elementa, ki naj bi ju država zagotavljala svojemu prebivalstvu, zelo ogrožena. In stanje se le še poslabšuje ... 

Vemo, kje smo – in žal vemo, kam bomo prišli, če ne bo ustreznih ukrepov. Če bo res tako, bomo v prihodnosti imeli javno zdravstvo, ki bo tako finančno kot kadrovsko zelo šibko, in vzporedni zasebni, samoplačniški sistem, kakršen se je razvil v vseh državah, v katerih so porušili javno zdravstvo. Za večino prebivalcev bo tak sistem slabše dostopen, saj bo dražji. Tega pa si zdravniki ne želimo – ne kot delavci in ne kot (bodoči) bolniki, prav tako si tega ne želimo za svoje bližnje. Dejstvo je, da smo zdravniki, ki se te nevarnosti zavedamo, najglasnejši. Očitno smo edini, ki nas skrbi.«

»Ta stavka je škodljiva za vse – za bolnike, za zdravstveni sistem, nenazadnje tudi za zaposlene v zdravstvu. Poglablja se nezaupanje do zdravnikov, izgubljamo pa prav vsi!«

Povezava na intervju

Poudarki iz pogovora s prim. dr. Aleksandrom Stepanovićem, splošnim oziroma družinskim zdravnikom, direktorjem zdravstvenega doma in predsednikom združenja zdravnikov družinske medicine:

»V zdravstvu sem že tako dolgo, da sem se udeležil velikega števila sestankov v sejni sobi ministrstva, kjer je lani zmanjkalo prostora za slike ministrov, zato so jih morali prestaviti na hodnik ministrstva ... Skratka, pogoste menjave ministrov zagotovo ne pripomorejo k odgovornemu reševanju problemov, ampak se to prestavlja na naslednji mandat, na prihodnjega ministra. Določene izboljšave so, strategije pa ni. 

Ni razvoja, ki bi pripomogel k odpravi vzrokov. Posledica tega pa so dolge čakalne dobe. Posledica tega so ljudje brez izbranega zdravnika. Posledica so socialno ali demografsko ali pa geografsko deprivilegirani ljudje. Posledica so sramotno nizke plače srednjega zdravstvenega kadra in administrativno-tehničnega kadra, zaposlenega v zdravstvu. Posledica so odhodi zdravnikov, bodisi v tujino bodisi v zasebno prakso. In zagotovo za vse to niso odgovorni samo zdravniki ali zaposleni v zdravstvu, odgovornost je širša – seveda pa smo mi najbolj 'priročni' dežurni krivec, tako za javnost kot tudi za medije.

Stvari so se nabirale, dolgo – in s stavko je vse privrelo na plano. Osnovni namen te stavke je po mojem globokem prepričanju ohranitev javnega zdravstva, kakršnega imamo in ki še kolikor toliko dobro deluje, čeprav smo priča postopnemu razkrajanju sistema.

Ulica je najmanj primeren prostor za ohranjanje javnega zdravstva. Pozivi z ulice h kaznovanju, k sankcioniranju, k neplačevanju vodijo le še v dodatno nezadovoljstvo in nezaupanje – in pravzaprav samo pospešujejo razkroj javnega zdravstva.«

Si res želimo takšno javno zdravstvo?

Povezava na komentirani članek

Težko je razumeti, zakaj pri ključnih zadevah, ki bodo imele dolgotrajen vpliv na dobrobit celotnega prebivalstva, ne pride do tvornega dialoga, v sklopu katerega bi v sistemske rešitve vtkali najboljše predloge – take, ki bodo že v izhodišču imeli možnost, da zaživijo tudi v klinični praksi. Take, na katere že leta opozarjajo zaposleni v zdravstvu, institucije, ki jih predstavljajo, predvsem pa bolniki, ki jim ni lahko. 

Na področju urologije, denimo, so čakalne dobe za malignome nedopustno dolge, posledično pa je zdravljenje benignih obolenj skoraj zastalo. Mar bolniki, ki so leta in leta primorani uporabljati urinske katetre, niso zadostno opozorilo, da javno-zdravstveni sistem ne deluje tako, kot bi moral, ampak izdatno peša po organizacijski, kadrovski, logistični in posledično tudi izvedbeni plati?

Kam plove zdravstveni titanik?

Povezava na komentirani članek

Fasada javnega zdravstva, kakršno si vztrajno prizadeva naslikati aktualna vlada, ne odseva vsakodnevnega kliničnega dogajanja. Da bi človek dobil pravo predstavo, si mora sistemsko sliko ogledati z zornega kota obolelih – pa tudi v zdravstvu zaposlenih. In ta je, če strnem nedavne vtise iz čakalnice ene izmed terciarnih klinik, žalostna, predvsem pa aktualnemu času povsem neprimerna. Prostori se zdijo kot prizori, ki bi jih našli v propadajočih socialnih stavbah tam nekje v drugi polovici 19. stoletja. Vzdušje, v katerem bolniki čakajo na pogovor z zdravnikom, je vse prej kot spodbudno, močno načeti interier stavbe vzbuja slabe občutke, ki se le še stopnjujejo v ordinaciji, v kateri ni dolgo pričakovanega pogovora z izkušenim specialistom – kajti večina njih se je odločila za zaposlitev drugje, kjer je okolje tako za bolnike kot za zdravnike in zdravstvene time spodbudnejše. 

Kaj se bo torej v bližnji prihodnosti dogajalo in zgodilo z našim zdravstvom? Vlada ga, kot pravi, rešuje – v resnici pa se javno zdravstvo, če človek pogleda z vidika zaposlenih in uporabnikov, pogreza v sistemski živi pesek, iz katerega ga bo zelo težko rešiti.

Simbolične fotografije: iStock; portret Bojane Beović: posnetek zaslona/prenos STA

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.