Po prepričanju mag. Klemena Grabljevca je Slovenija »nekakšna država v vicah, kjer po eni strani ne bomo nikogar za nobeno ceno pustili umreti – ko pa je treba poskrbeti za dostojnost rešenega življenja, je te zgodbe konec. Grozno mi je, ker je v tej državi tako, kot da ti bolniki sploh ne obstajajo. Nihče se ne ukvarja s tem, ko 30-letnega moškega, ki ostane nepomičen, s tetraparezo, ki ga je treba hraniti po sondi in ima urinski kateter, preprosto pošljemo domov.« Zato se tudi ne kaže čuditi njegovi oceni, da »pri nas kakovost življenja po hudi bolezni ali poškodbi, pa naj bo to možganska ali hrbtenična poškodba ali maligno obolenje, preprosto nima enake teže kot preživetje – in tu smo daleč od etično-socialne države!« 

Zaradi manka optimalnih rešitev, ki, tako kot v javnem zdravstvu, tudi na socialni ravni krepko zaznamujejo raven razvitosti določene države, pa posledice najbolj boleče občuti tisti, ki je v tej zgodbi najbolj ranljiv. Kako to spremeniti? 

Klemen Grabljevec je v naštevanju strokovnih in sistemskih izzivov ter nizanju rešitev zelo neposreden – prav tako pa tudi v oceni razlogov za stavko slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov nima zadržkov, nasprotno: »Tako dolgotrajno izigravanje določene poklicne skupine – skupine, ki ima definicijo strateške poklicne skupine, katere delo vpliva na zdravje, počutje in blagostanje cele države – je žalostno. Če bi bile naše zahteve nerazumljive, nerazumne ali nemogoče, stavke ne bi podpiral.« Vendar jo podpira, v prepričanju, da bi nujno morali resetirati prenekateri segment javnega zdravstva. 

»Če me torej vprašate, kaj bi spremenil, bi spremenil izobraževanje zdravstvenega kadra in bazo, torej družinsko medicino. Ko bo ta imela možnost opravljati svoje delo učinkovito, z dovolj časa, kadra in sredstev, potem se bodo skrajšale čakalne vrste,« je med drugim ocenil v (video) intervjuju, ki ga objavljamo v nadaljevanju in v katerem sogovornik med drugim opozarja: »V Sloveniji imamo čuden, rečem mu sovjetski sistem obnovitvene rehabilitacije, v sklopu katere bolnikom po naključju pripadata dva tedna zdravilišča. Bolnika s kronično nevrološko okvaro, ki bi potreboval kontinuirano tedensko nevrofizioterapevtsko obravnavo ali katerokoli drugo celostno obravnavo, odpravimo z dvema tednoma toplic; usmilimo se ga torej z metodo, ki je tako strokovno kot finančno bedarija.«

Skrb za rehabilitacijo pacientov po nezgodnih poškodbah možganov pa tudi bolnikov z multiplo sklerozo in nevroloških bolnikov predstavlja širok diapazon strokovnega dela, ki zahteva dobro uigrano timsko in multidisciplinarno sodelovanje. Takšno klinično delo daje pečat oddelku, ki ga vodite v sklopu Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča. Ste pa tudi predsednik Evropskega združenja za fizikalno in rehabilitacijsko medicino, zato je jasno, da imate izvrsten uvid v to, kam se na mednarodni ravni primerjalno umeščajo slovenski dosežki v tej veji medicine. Nam lahko predstavite širšo sliko te umestitve?

Naš oddelek ima zelo dolg naziv, saj obravnavamo vse bolezni, okvare in poškodbe možganovine, z izjemo možganske kapi, kajti za to imamo v naši ustanovi poseben oddelek. Oddelek, ki ga vodim, je glede na obravnavo patologij izredno heterogen, s tega vidika pa za nas ni le strokovno, ampak tudi čustveno izredno zahteven. Okvare in bolezni centralnega živčevja so namreč področje medicine, v katerem ni možnosti za konvencionalno zdravljenje, v sklopu katerega bi lahko z zdravili ali operacijami vplivali na popolno izboljšanje ali ozdravitev. Bolezni in poškodbe možganov, maligni in benigni procesi v možganih vedno puščajo posledice – in absolutne ozdravitve na tem področju ni.

Ko obravnavamo bolnika, ne obravnavamo le njega, ampak celotno družino. Težka nezgodna možganska poškodba oziroma huda okvara možganovine sicer res pomeni eno diagnozo, toda bolniki so štirje ali več; poleg obolelega so to še oče, mama, brat, sestra, žena ... Pri teh boleznih gre za prizadetost tako mikrosocialnega okolja (družine) kot širšega socialnega okolja (prijateljev, sodelavcev), navsezadnje pa imajo takšna stanja velik vpliv tudi na širšo družbo – na delodajalca, na plačevanje prispevkov, davkov ... Večina bolnikov po hudih možganskih poškodbah se, žal, ne more vrniti na delovno mesto, kar pomeni, da iz davkoplačevalcev postanejo prejemniki prispevkov.

Z vsem tem se soočamo. Te bolezni so težke, te poškodbe so hude, saj v srži in trajno spremenijo posameznika in njegovo družino. 

To so težke zgodbe, ki pustijo nepredstavljiv odtis ...

To so težke zgodbe, saj gre za hude poškodbe možganov, tumorje v možganih, za hipoksične možganske okvare, ki so, na primer, posledica srčnega zastoja na terenu. Vse to v Sloveniji izvrstno oskrbi urgentna in intenzivna medicina, ki je po mojem mnenju ena najboljših v Evropi. 

K nam pridejo bolniki v zelo težkem kliničnem in funkcionalnem stanju, ki danes preživijo, medtem ko mnogi od njih pred 15 ali 20 leti ne bi ostali živi. Zelo pomembno je dejstvo, ki se premalokrat upošteva: te bolnike sprejmemo takrat, ko so njihovi bližnji v izrazito neugodni fazi žalovanja – to je jeza. Svojci obdobje negotovosti ali sprejemanja preživijo v fazi akutnega zdravljenja, torej v akutni bolnišnici, v kliničnem centru. Potem pa se faza žalovanja pretvori v fazo jeze na okolico, na sistem, na tistega, ki je povzročil prometno nesrečo, na reševalce, ki so prišli prepozno, na zdravnike, ki niso dobro opravili svojega dela ... Svojci postanejo jezni na vse. 

Seveda se zavedamo, da je to naravni proces, sestavni del žalovanja, vendar je naše delo zaradi tega oteženo. Zato je na našem oddelku prvenstvena naloga vzpostavitev zaupanja svojcev in sodelovanja z njimi. Bolnik je namreč pogosto tako zelo kognitivno oškodovan, da, vsaj na začetku, ni naš primarni sogovornik, je pa, seveda, cilj naše obravnave. Primarni sogovornik pri postavljanju ciljev rehabilitacije in pojasnjevanju prognoze so njegovi svojci – in tako se pogovarjamo z jeznimi osebami, jeznimi na ves svet, zato potrebujemo izredno močen, homogen, sodelujoč tim, ki je na področju, ki ga izvajamo, vrhunsko izobražen. Med seboj moramo biti zelo povezani, prijateljski, si zagotavljati medsebojno podporo. In ocenjujem, da nam to dobro uspeva, brez kakršnekoli zunanje pomoči. Nimamo namreč nobene psihološke podpore. Medicinske sestre, žrtve nasilja kognitivno oškodovanih bolnikov, nimajo nobene podpore. Enako velja tudi zame; imam sicer kolege, s katerimi se lahko pogovorim, toda sistemsko ni urejeno, da bi bilo poskrbljeno tudi za tiste, ki delajo z najtežjimi bolniki – pa naj bo to na terenu, kjer ljudje umirajo, v intenzivni negi ali pri nas. V resnici nikomur ni mar, kako to premostimo, kako se s temi težkimi zgodbami spopadamo.

Dejstvo je, da delamo s tragedijami, s težkimi, emotivnimi, tragičnimi zgodbami. Dan za dnem. In člani našega tima – medicinske sestre, fizioterapevti, psihologi, delovni terapevti, logopedi, socialne delavke – to delo opravljamo z nasmeškom. Kajti naša naloga je, da ljudem, ki pridejo k nam, prikažemo svet, ki je drugačen. Jih sprejmemo v ta drugačni svet in jih pripravimo na življenje, ki bo po tej poškodbi drugačno.

Kljub temu, da ste izpostavili, da skrb za zdravje zaposlenih ni sistemsko zagotovljena, pa moram reči, da sem danes, ko sem po dolgem času prišla na inštitut, imela občutek, da je poskrbljeno za umirjenost. Ljudje, obiskovalci in zaposleni, so videti zadovoljni, nobene nejevolje ni bilo moč zaznati – in to kljub temu, da se razmere na tem področju zelo spreminjajo, veliko je kratkih stikov v komunikaciji, tudi izbruhov nasilja. Pravzaprav je neverjetno, da vam to uspeva – tudi glede na sistemske danosti.

Imate prav – in ponosen sem, da je naš inštitut neke vrste oaza dobrih odnosov v Sloveniji ali v slovenskem zdravstvu, pri čemer nikogar ne obsojamo in ne izpostavljamo. Naša ustanova že dolgo slovi po dobrih medkolegialnih odnosih, kar ne nastane samo od sebe, ampak je odvisno od prizadevanj vodstva, ustreznih služb pa tudi vseh nas, ki se zavedamo, da siljenje v konfliktne situacije in polnjenje lastnega ega še nikoli ni prineslo nič dobrega. 

Na prvo mesto postavljamo spoštljivo komunikacijo, sodelovanje in spoštovanje med kolegi. Šele potem, ko se mi dobro razumemo in smo mirni ter zadovoljni, smo lahko ustrezno mirni, zadovoljni in strokovni tudi do bolnikov. Noben nezadovoljni zaposleni ne bo izražal zadovoljstva ali zagotavljal dobrega dela v stiku s strankami – pa naj bo to v gospodarstvu ali v medicini. Najprej morajo biti zadovoljni zaposleni. In ko je tako, bodo dali od sebe 100 ali 200 odstotkov energije za to, da bo proces dela tekel neovirano, uspešno, kakovostno in v zadovoljstvo bolnikov. To je temelj in tega se je treba zavedati. In menim, da se v naši ustanovi tega zavedamo.

Pacientom z najtežjimi bolezenskimi stanji zagotavljate pomoč in podporo in v tem kontekstu bi se vrnila k uvodnemu vprašanju. Kakšni so na tem področju dosežki slovenske medicine v primerjavi s staro celino, z drugimi državami EU?

Trdim in to trditev vedno znova ponavljam: vsak slovenski zavarovanec oziroma bolnik bo, ko bo to potreboval, dobil rehabilitacijsko obravnavo na zavidljivi, vrhunski strokovni ravni, ki jo brez dvoma lahko primerjamo z državami tako imenovane razvitejše, bogate Evrope. Absolutno imamo prednost pred novimi članicami EU ali vzhodnoevropskimi državami – verjemite mi, kajti po teh državah potujem, na kongresih sodelujem tudi s tamkajšnjimi kolegi, vidim različne sisteme. 

Rehabilitacijska medicina, kakršno zagotavljamo na našem inštitutu, je na vrhunski ravni. Naši specializanti se na vsakem evropskem kongresu udeležijo tekmovanja v raziskavah, kajti evropsko združenje za fizikalno in rehabilitacijsko medicino organizira natečaj, v sklopu katerega lahko po en specializant iz vsake države predstavi svoje strokovno delo. Slovenija se vedno uvrsti v vrh oziroma zasede eno od prvih treh stopničk. Že leta in leta smo na podlagi objektivnega, neodvisnega glasovanja članov strokovne žirije v špici Evrope – glasujejo uveljavljeni profesorji, tu ni kuhinje, to ni evrosong. Naši specializanti so očitno v evropskem vrhu, ta vrh pa se kasneje prenaša tudi v njihovo kariero – in na to sem zelo ponosen, kajti imamo res odličen program specializacije.

V določenih segmentih pa obstajajo velike razlike, kajti vprašanje je, ali res lahko z dvema milijonoma prebivalcev in 100 specialisti fiziatrije razviješ vse široke ali pa butične programe rehabilitacije. Jasno je, da manjše število zaposlenih in nenazadnje tudi manjši vložki v rehabilitacijo predstavljajo pomemben razlog za to, da ne moremo na vseh ravneh razviti vrhunske rehabilitacije. Imamo pa področja, za katera trdim, da smo vrhunski. 

Tak je naš oddelek za otroško rehabilitacijo, kamor pripeljejo tudi male bolnike z različnih koncev Evrope. Imamo oddelek za rehabilitacijo oseb po amputaciji, ki zagotavlja vrhunsko amputacijsko rehabilitacijo in izdelavo protez – in naši bolniki takrat, kadar kolegi to priporočijo, dobijo najdražje, najučinkovitejše in tehnološko najbolj dovršene proteze. V času pandemije COVID-19 smo imeli vrhunsko organizirano rehabilitacijo, seveda glede na število postelj, ki so bile na voljo. Za področje rehabilitacije možganskih poškodb in multiple skleroze redno prejemamo prošnje za rehabilitacijo v naši ustanovi. Po možganski kapi je dela v Sloveniji ogromno, naš oddelek za rehabilitacijo pacientov po možganski kapi je premajhen, na tem področju manjka mreža. In k nam so na rehabilitacijo vedno prihajali pacienti po poškodbah hrbtenjače.

V evropskem prostoru smo po strokovnosti definitivno prepozna(v)ni, tako med bolniki kot med strokovnjaki, ki bolnike pošiljajo k nam. Ob tem, da z veseljem pomagamo tudi bolnikom iz tujine, pa se prvenstveno posvečamo slovenskim bolnikom. Ne bom zatajeval, da imamo premajhne zmogljivosti za obravnavo, pri čemer nikoli ne bomo dali prednosti tujcu, ki pride z denarjem, da bi zaslužili, posledično pa slovenski pacient ne bi dobil rehabilitacije. Tega ne delamo. Vse, kar delamo za paciente, ki pridejo v Slovenijo od drugod, delamo izven rednih okvirov. Zaradi tega, ker sprejmemo bolnika iz tujine, ni nihče oškodovan, kar velja tudi za program pomoči in rehabilitacije otrokom in mladostnikom iz Gaze. Pomoč tem otrokom je bilo dejanje humanosti in podpore.

S tega vidika trdim, da imamo področja, ki so vrhunska – eno takšnih je tudi moje ožje strokovno področje: spastičnost. Naš inštitut je referenčni center za celotno vzhodno Evropo za učenje in implementacijo metode zdravljenja generalizirane spastičnosti z metodo implantirane baklofenske črpalke, pri čemer gre pohvala in zahvala tudi sodelovanju z nevrokirurgom doc. dr. Mitjem Benedičičem iz UKC Ljubljana in nevrokirurgom Žigo Samso iz splošne bolnišnice v Celju. Imam krasen tim, s katerim skrbimo za te bolnike, ki jih proporcionalno ni malo. In zato poudarjam, vedno znova: slovenski bolnik s spastičnostjo bo dobil enako obravnavo kot bolnik v Stockholmu, v Luxemburgu, Londonu ali Madridu – in neprimerljivo boljšo, kot v mestih v vzhodni Evropi. In vse krije zavarovalnica iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Bolniki s spastičnostjo v Sloveniji so oskrbljeni na najvišji možni ravni, kar mi je, ker sem nosilec tega programa, res v ponos. To je nekaj, za kar si lahko rečeš: to smo v življenju dobro naredili.

Kateri pa so bistveni znanstveno-raziskovalni in strokovni izzivi, na katere fizikalno-rehabilitacijska medicina išče vedno nove odgovore oziroma poziva k sprejetju čimprejšnjih rešitev? Katere od njih bi izpostavili?

Področje okvar možganov in hrbtenjače je absolutno deseti brat medicine. Tu so ogromne rezerve, tako po svetu kot pri nas. Obstaja velik interes, da bi našli odgovor na vprašanje, kako omogočiti in izboljšati ponovno prevajanje impulzov po poškodovani hrbtenjači. Veliki izzivi so predvsem na področju rehabilitacije po okvari centralnega živčevja, kjer možgani še posebej 'capljajo'. Osnovno pravilo je bilo, da medicina možganov 50 let zaostaja za medicino srca. Vemo, kdaj so prvič transplantirali srce – upam, da možganov ne bomo nikoli, vendar pa se omenjena doba capljanja možganov za srcem podaljšuje. 

Možgani so popolnoma samostojen organ, ki nas vodi – ne vodimo mi možganov. Vsaka oseba je popoln unikum na področju čustvovanja, kognicije, vedenja – in tu nam študije na živalskih ali umetnih modelih ne pomagajo nič. Raziskovanje opičjih, mišjih, pasjih možganov absolutno ne pove kaj dosti o delovanju človeških možganov, razen na celični ravni. Tega, kar ima človek – um, kognicijo, spomin, čustva, razumevanje –, na živalskih modelih nikoli ne bomo raziskali. Zato se vedno in vsakič znova učimo na vsakem bolniku. In to je izziv.

Vedno pa se opiramo na tehnologijo. Steber moderne nevrološke rehabilitacije je robotika oziroma rehabilitacijska robotika, virtualna resničnost, nevromodulacija ali nevrostimulacija. Te tehnološke metode se izrazito hitro razvijajo in z veseljem jih dodajamo v programe rehabilitacije, s čimer dodatno pomagamo bolnikom. Slovenija je na področju robotske rehabilitacije zelo spodobno oskrbljena z najnovejšim, seveda pa vedno obstaja možnost za nakup še kakšne nove naprave. Na milijon prebivalcev imamo ugodno število robotskih naprav, kar je super, saj nam bolnikov zdaj ni treba več pošiljati v tujino na intenzivnejšo robotsko rehabilitacijo, pa tudi stroški so manjši.

Za razvoj virtualne resničnosti, robotike in nevromodulacije skrbimo tudi v naši ustanovi. Imamo fantastičen raziskovalni-razvojni oddelek, ki ga vodi prof. dr. Zlatko Matjačić. V sklopu tega oddelka, ki žene naprej razvoj celotnega inštituta, med drugim patentirajo naprave za trening ravnotežja, ki jih potem kupujejo velike bolnišnice.

Toda na področju nevrološke rehabilitacije obstaja biološki zid, ki je zelo visok in ga še vedno ne znamo preplezati. Poškodbe možganov ne znamo pozdraviti – ne z elektriko ne s kemijo ne z valovanjem. Vse, kar zares pomaga, je intenzivna rehabilitacijska obravnava, kjer dela človek s človekom, terapevt z bolnikom, seveda ob uporabi modernih tehnologij in velikim številom ponovitev. Na tem področju je obravnava še vedno individualna, ena na ena. Tu ni prostora za serijsko 'štancanje' primerov, ni prostora za modele zdravljenja, ni protokolov za zdravljenje po določenih obdobjih. Vsak bolnik je popolnoma drugačen od drugih. 

Dostikrat slišimo: če bi imeli denar, bi ga peljali v tujino, mu omogočili več terapije. Toda žal pri možganih to ne 'vžge'. Tak primer je nesrečni dirkač Michael Schumacher, ki je utrpel možgansko poškodbo, pri čemer okoliščine še vedno niso in verjetno tudi nikoli ne bodo povsem znane – toda pri vsej njegovi dobri podlagi (mlad, zdrav moški, športnik in povrh še izredno bogat) njegovi možgani niso ozdravljeni. Denar tu ne pomaga. In to je nesrečnost zdravljenja možganov: pravzaprav nič zares ne pomaga, dokler možgani sami ne okrevajo. 

Zato nam, ki delamo na tem področju, manjka nagrada, uspeh. Seveda vidimo uspeh pri rehabilitaciji mladega fanta, ki ga sprejmemo popolnoma nepokretnega, nakar potem, ko odide od nas, lahko naredi nekaj korakov s hoduljo, spregovori nekaj besed, morda nese žlico do ust, pije iz kozarca – vendar je ta oseba daleč od tiste pred poškodbo. Mi vidimo uspeh, starši pa so žalostni. Sicer tudi mi slišimo 'hvala', vendar ne tako pogosto kot v drugih vejah medicine, kjer lahko človeka povsem pozdravijo ali zamenjajo ligament v kolenu ... Bolniki, ki so po naši oceni uspešno rehabilitirani, so popolnoma drugačni kot pred poškodbo – in razumem, da svojcem to ne zadostuje. Za nas zunanje nagrade ni – imamo pa notranji občutek, da smo nekaj naredili dobro, imamo medosebno zadovoljstvo. Zato se kolegom, ki so delali z bolnikom, na timskem sestanku vedno zahvalim.

Pri vsakem od pacientov so koraki majhni, vendar vsak od njih šteje. Ni pa mogoče doseči cilja, ki ostaja želja ...

Napredek je vedno. Vprašanje pa je, s kakšnimi vatli ga merimo. Malokrat se zgodi, da ne dosežemo nič; včasih so poškodbe tako hude, da izboljšanja ni, zato bolnika lahko opremimo le s pripomočki za bivanje doma: invalidskim vozičkom, negovalno posteljo, komunikatorjem, ki omogoča sporazumevanje, svojce naučimo, kako negovati takega bolnika. 

Imamo fantastičen negovalni tim, odličen izobraževalni kurikulum za svojce. Ti bolniki so namreč nekaj časa v intenzivni enoti in na kirurškem oddelku, nakar pridejo k nam in potem morajo domov. Potrebujejo pa nego, v bistvu 24-urno, kar je za svojce zelo težko.

V Sloveniji ni ustanove, kamor bi lahko premestil mlado osebo s hudo možgansko poškodbo, da bi ta imela strokovno nego, svojci pa bi jo lahko obiskovali. V Sloveniji to ne obstaja. Imamo dve enoti, v katerih take bolnike sprejemajo – v Stari gori pri Novi Gorici in na Dornavi.

Toda te ustanove so polne, čakalne dobe so dolge, cene pa zelo visoke – svojci plačujejo tudi po več tisoč evrov na mesec, če imajo tam otroka ali drugega bližnjega.

Na tem področju zeva grozljiva institucionalna praznina.

Grozno mi je, ker je v tej državi pravzaprav tako, kot da ti bolniki sploh ne obstajajo. Nihče se ne ukvarja s tem, ko 30-letnega moškega, ki ostane nepomičen, s tetraparezo, ki ga je treba hraniti po sondi in ima urinski kateter, morda tudi rano, v Sloveniji pošljemo domov, kjer zanj skrbi soproga, ki hodi v službo in mora skrbeti tudi za dva šolajoča se otroka. Pošljemo ga domov, ker pri nas ni ustanove, ki bi prevzela skrb za tega bolnika. Si predstavljate, kaj to pomeni? 

Seveda je logično, da so ljudje nesrečni in 'nehvaležni' za to, kar smo naredili. Naša socialna služba se zelo angažira, na oddelku imamo dve krasni socialni delavki, ki včasih delata čudeže – priskrbita bonitete iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja, pomagata zagotoviti osebno asistenco ... Toda bolnik še vedno odide domov. To so tragedije. To so popolnoma spremenjena življenja – ne ene osebe, ampak še najmanj treh ali štirih drugih.

Moti me, ker se zdi, kot da ta problem pri nas sploh ne bi obstajal. Svojci se, seveda, zavedajo, da tako ne bi smelo biti, vendar so utrujeni. Ne bodo pisali pisem bralcev, ne bodo se prerekali na okroglih mizah, ne bodo metali kock v parlament ali protestno kolesarili. Ne bodo, ker 24 ur na dan delajo za svojega bližnjega. Nimajo časa, preutrujeni so in neprespani. Nimajo energije za proteste pred ministrstvi in državnim zborom. Zato so nevidni. Če pa si danes neviden, ne obstajaš. Če nisi v medijih, ne obstajaš. In tako tudi niso skrb nobene vlade.

Oseb, ki potrebujejo takšno pomoč, v Sloveniji ni malo. Stroka opozarja na ta problem, obstajajo predlogi za rešitve, ki pa ostajajo prezrti. Ker ti ljudje ne sitnarijo, se zdi, da ne obstajajo – mi pa ostajamo njihova edina opora, do konca življenja. Kontrolni pregledi, občasni sprejemi na dodatno rehabilitacijo, ukrepi, pripomočki ... Upam, da smo dobra opora; delamo, kar je mogoče. 

Teh bolnikov je vedno več. V Sloveniji vsako leto več kot 100 ljudi utrpi hudo možgansko poškodbo; nekaj jih umre, toda večina jih pride na ta oddelek – in za vedno ostanejo naši bolniki. Število teh pacientov se z leti nabira – in ne moremo vsakomur v vsakem trenutku pomagati tako, kot bi želeli. Toda mreže, ki bi tem ljudem olajšala življenje, ni. Včasih imam občutek, da je sistem narejen zato, da jim otežuje življenje, kar je grozno. Tako hude tragedije doživijo, pogosto ne po svoji krivdi – in tudi ne bom obsojal nikogar, ki se je močno vinjen zaletel v drevo in utrpel hudo možgansko poškodbo – padejo v neozdravljivo stanje, ki traja, kajti ti ljudje ne umrejo, živijo. Težko živijo. Ko bi vedeli, kakšne zgodbe spremljamo ...

Če se morda na klinični vsakdan javnega zdravstva ozreva z vidika obstoječih sistemskih okvirov, je jasno, da dani pogoji v skrb za paciente s težkimi stanji vnašajo nepotrebne dodatne stiske, s katerimi se zdravniki in zdravstveni timi bolj ali manj uspešno spoprijemate. Na kakšen način neoptimalna urejenost javno-zdravstvenega sistema vpliva na ažurnost, kakovost in celovitost obravnave obolelih?

Najprej bom izpostavil nekaj, kar me zelo moti: pri nas kakovost življenja po preboleli hudi bolezni ali poškodbi, pa naj bo to možganska ali hrbtenična poškodba ali maligno obolenje, preprosto nima enake teže kot preživetje – in tu smo daleč od etično-socialne države!

Videl sem precej sveta, najrazvitejše sisteme v Avstraliji, ZDA in Skandinaviji – pa do Kambodže, kjer sem delal volontersko, še kot specializant. 

Države delim na tri sisteme. Imamo države, v katerih je kakovost življenja po bolezni ali poškodbi, četudi je ta huda, enako pomembna kot preživetje; če smo bolniku rešili življenje, smo njemu ni njegovim svojcem dolžni zagotoviti tudi dostojno, človeka vredno življenje. Imamo pa, seveda, tudi države, kjer še vedno niti preživetje ni vredno nič. Verjetno je danes v Kambodži bolje kot pred 20 leti, ko sem bil tam, kajti takrat je nekdo, če ga je pičila kača, umrl, ker ni bilo protistrupa; če ga je podrlo drevo v gozdu, je prav tako umrl. Tam z rehabilitacijo niso imeli težav, ker ni bilo preživelih po hudih poškodbah. Potem pa imamo še srednji segment teh naših polbogatih in polrevnih držav, kjer se – in prav je tako – vse vlaga v preživetje, kajti po ustavi je človeško življenje neprecenljivo. 

Dokler se rešuje življenje, ni pomanjkanja sredstev. Imamo zdravila, vredna milijone evrov, obravnave v intenzivnih enotah, ovrednotene s tisoči evrov na dan, lahko pripeljemo kirurga iz Amerike, da pomaga našim ... Tisti trenutek pa, ko človek, ki mu uspe preživeti, zapusti bolnišnico, se problematizira cena invalidskega vozička, negovalne postelje, pomoči na domu, števila plenic ... Vse se začne problematizirati. To je ta meni ogabna neetičnost do preživelih. Če smo nekomu rešili življenje in ga za pete potegnili iz nebes, ali mu nismo moralno dolžni zagotoviti tudi dostojnega, nebolečega življenja?

Kje smo mi? Smo država v vicah, kjer po eni strani ne bomo nikogar za nobeno ceno pustili umreti – ko pa je treba poskrbeti za dostojnost tega življenja, je te zgodbe konec. Danes se pogovarjamo o dostojnosti umiranja. Kdaj pa se bomo pogovarjali o dostojnosti življenja oseb po hudi poškodbi ali bolezni?!? To me zanima. In ko govoriva o tem, kaj narediti, kako zgraditi sistem za te bolnike, je jasno, da bo treba priznati, da preživeli bolniki stanejo. Ne more se strošek reševanja življenj – na primer operacije velikih tumorjev v možganih, ki je vrhunski poseg, ne morete verjeti, kaj znajo in zmorejo naši nevrokirurgi – zbanalizirati na problem stroška bergle, invalidskega vozička, opornice ali števila fizioterapij na leto.

V Sloveniji imamo tudi čuden sistem, ki mu rečem sovjetski sistem obnovitvene rehabilitacije, v sklopu katere bolnikom po naključju pripadata dva tedna zdravilišča. Pri nas bolnika s kronično nevrološko okvaro, ki bi potreboval kontinuirano tedensko nevrofizioterapevtsko obravnavo ali katerokoli drugo celostno obravnavo, odpravimo z dvema tednoma toplic, ki niso niti nevrorehabilitacijske ustanove. To so zasebne ustanove, ki imajo pogodbo z ZZZS, bolnika sprejmejo, storitve obračunajo in ga odpustijo; nihče ne meri, kaj ima bolnik od tega, da je tam. Je pa res, da gredo ljudje radi v toplice, imajo vsaj brezplačen dopust. To je sovjetski, kompenzatorni sistem, v smislu: saj si res revež, ker si invalid, toda vsako leto te bomo za dva tedna spustili v toplice, kjer se boš imel lepo.

V bistvu je to na nek način tudi sprevržen pogled na stanje človeka. Namesto da bi mu pomagali pri vračanju v življenje ...

... se ga vsako leto usmilimo za dva tedna z metodo, ki je strokovno in finančno bedarija. To sem že ničkolikokrat povedal, objavil – vprašanje pa je, kdo to bere, koga to gane in kakšni so pravzaprav sploh interesi, da bi se to spremenilo. Toda s strokovnega in finančnega vidika je tak način obnovitvene kvazirehabilitacije nonsens.

Pa se morda ozriva še na stavko zdravnikov in zobozdravnikov, ki s tovrstno obliko protesta izpostavljajo posledice več desetletij trajajočih, skrb vzbujajočih kratkih stikov v delovanju javnega zdravstva. Posledic takšnega stanja danes ne občutijo oziroma občutite le zaposleni, ampak tudi oboleli – na zelo neželene in nedobrodošle načine. Tudi tako, da včasih kateremu od pacientov ni mogoče pomagati pravočasno in učinkovito, v skladu s strokovnimi standardi in zmogljivostmi sodobne medicine. Kako na osebni in na profesionalni ravni ocenjujete takšno stanje? Se vam zdi, da so zadnje zakonodajne spremembe in interventni ukrepi pripomogli k olajšanju oziroma izboljšanju delovanja javnega zdravstva, v sklopu katerega deluje tudi rehabilitacijski inštitut Soča?

Jasno je, da nihče, ampak res nihče od zdravstvenih delavcev ne bo naredil ničesar, s čimer bi zavestno ali hoté škodil svojemu bolniku. To je ultimativna trditev. In kako daleč te mora prignati situacija, da greš zavestno v stavko, s katero lahko potencialno škodiš bolnikom? Kaj se mora zgoditi, da te sprovocira v to? Nekaj, kar je verjetno zelo boleče.

Slovenija je dolga leta jahala na valovih stare slave dobrega zdravstvenega sistema, ki je morda lahko funkcioniral v drugačnem političnem in drugačnem finančnem sistemu. Nisem pa prepričan, da se je naš zdravstveni sistem prilagodil svetu okoli nas. Nočem začeti ali končati z denarjem, toda dejstvo je, da je danes medicina, predvsem vrhunska, izredno draga. In medicina, ki je podplačana ali slabo plačana – tako kot delavci, ki so slabo plačani ali podplačani –, ne more zagotavljati vrhunskih storitev. 

Na inštitutu za rehabilitacijo delamo s specifično populacijo. Stavkali smo v izredno omejenem obsegu. Določeni pregledi so bili odpovedani in prestavljeni, pri čemer pa smo vedno pri vsakomur upoštevali možnost poslabšanja zdravstvenega stanja. 

O tem, kaj stavka je ali bo prinesla, je najbolje vprašati sindikat, ki stavko organizira in katerega član sem. Po moji oceni tudi stavka kot zadnje orodje za komunikacijo še vedno zahteva dva partnerja v pogovoru. Toda ali imamo na drugi strani partnerja, ki bi se držal dogovorjenih in podpisanih dokumentov? Mislim, da mi na to retorično vprašanje ni treba odgovarjati, kajti če bi ga imeli, bi bilo verjetno stavke že zdavnaj konec. 

Tako dolgotrajno izigravanje določene poklicne skupine – skupine, ki ima definicijo strateške poklicne skupine, katere delo vpliva na zdravje, počutje in blagostanje cele države – je žalostno. Če bi bile naše zahteve nerazumljive, nerazumne ali nemogoče, stavke ne bi podpiral. Toda če so bili dogovori podpisani in njihova uresničitev obljubljena, vendar se to ignorira, potem je jasno, da to sproži reakcijo, ki je večja, daljša in intenzivnejša, kot bi morda lahko bila. Računam na dogovore, na razumevanje, na zdravo pamet tudi pogajalcev na vladni strani – da bo na koncu prišlo do sporazuma, ki bo zadovoljil obe strani, kar je tudi smisel in interes vsakega pogajanja.

Pravzaprav bi bil ta korak v prihodnje ne le nujen, narejen bi moral biti že včeraj, kajti zdi se mi, da nas vse najbolj zabolijo sporočila predanih zdravnikov, da je bilo zaradi pomanjkanja kadra in morda tudi drugih logističnih težav treba, pa čeprav zgolj začasno, ukiniti določeno dejavnost. Nekaj je v tem našem javno-zdravstvenem sistemu očitno zelo narobe – zato se zdi neverjetno, da politika še vedno in vztrajno krivdo za to pripisuje zdravništvu. Toda zdravniki zagotovo niso oziroma niste krivi za to, da so, denimo, kot je tudi v pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC prof. dr. Samo Zver, na njihovem oddelku morali zaradi pomanjkanja kadra začasno zapreti tamkajšnjo enoto za intenzivno nego ...

V medicini je varnost obravnave vedno na prvem mestu. Program, delovanje intenzivne enote ali operacijo verjetno lahko izpelješ z minimalnim kadrom – toda to je nevarno. Če boš kot vodja oddelka, predstojnik ali operater pristal na to, da boš postopek 'zvozil' z ekipo, ki je pomanjkljiva ter s tem povečal možnost napake oziroma nevarnosti, boš prevzel tudi odgovornost za to napako. In v določenem trenutku se zdravniki, predstojniki oddelkov ali direktorji bolnišnic odločimo, da te odgovornosti ne bomo nosili. Program bomo raje prekinili, kot da bi ga izvajali z verjetnostjo, da pride do napake, za katero bomo nosili izključno odgovornost. 

Odgovornost za pomanjkanje kadra pa ni na strani zdravništva ali zdravstva, ampak na strani politike in odločevalcev, ki morajo zagotoviti take pogoje dela, da bo kader v zdravstvu ostajal, da bomo imeli stabilen bazen zdravstvenega kadra, od strežnic do vrhunskih profesorjev, ki nam ne bo bežal ali v tujino ali v trgovine ali pa v bolniški stalež zaradi izgorelosti. Saj poznate začarani krog odhajanj zaradi preobremenjenosti: manj je zaposlenih, večji so pritiski, večji ko so pritiski, več je izgorelosti in posledično še manj zaposlenih ... V nekem trenutku je treba potegniti črto in reči: od tu naprej tega ne bomo delali.

Ob tem nemalokrat spomnim na letalsko industrijo. Vsak tip letala ima zapovedano sestavo in število posadke – in če manjka zadnja stevardesa, letalo ne bo vzletelo. Pika, amen. Pri nas pa delamo, dokler gre. Dokler se kaj ne zgodi. Potem pa imamo afere, novice, preganjanja, tožbe zdravnikov. Obsojanje po forumih. Toda v kakšnih okoliščinah je prišlo do te napake? In kdo je vzpostavil to okoliščino, ki je povzročila, da je prišlo do napake? Zato določenega dne zapremo oddelek in se zahvalimo ter rečemo, da se tega ne gremo več. Nekdo, ki je za to odgovoren, naj uredi, da bodo bolniki imeli varno obravnavo – če ne tu, pa v Gradcu, Vidmu ali Münchnu. 

Pilot ne bo vzletel, če ne bo imel na krovu vseh stevardes. Kot predstojnik oddelka pa delam z bolniki ne glede na to, ali so danes prišle v službo vse medicinske sestre ali pa jih je v službi le polovica.

Problem je, ker so okoliščine, pogoji za delo, ki se kaskadno poslabšujejo že dobri dve desetletji, le določen čas aktualni v očeh vsakokratne vladne strukture, ki pa se na splošno na to stanje ne ozira kaj dosti. Zgodba se ponovi vsaka štiri leta – pravih, celovitih in res učinkovitih ukrepov pa ni. Kakšen bi bil vaš recept? Kaj je treba narediti, da bi se javno zdravstvo optimiziralo in da bi slovenska medicina, ki je dobra, lahko delala ažurno, kakovostno in za pacienta varno?

Mislim, da bi morali na prenekaterem segmentu stvari resetirati. Vse se začne pri osnovi – študiju medicine, ki je v Sloveniji dober. Zgrozil sem se ob ideji o ustanovitvi tretje medicinske fakultete v okolju, za katerega nisem prepričan, da je ustrezno za študij medicine – namesto da bi krepili in širili zmogljivosti obstoječih zelo dobrih fakultet v Ljubljani in v Mariboru. Kot da bi nekdo želel slabiti poziciji obeh fakultet, kot da bi si nekdo želel imeti šibke, nepopolne, majhne fakultete namesto odličnih. 

Enako velja za študij medicinskih sester. Koliko višjih šol in fakultet potrebujemo za študij medicinskih sester, kakšen kader dobivamo, če ima tovrstni študij zagotovljeno že vsako manjše mesto? Ob inflaciji teh šol in fakultet za medicinske sestre pa se soočamo s pomanjkanjem sester. Naj mi nekdo razloži to logiko. Odpirajo se nove in nove fakultete za zdravstveno nego, mi pa smo brez medicinskih sester. Kaj in za koga proizvajajo te šole, ne vem.

Predvsem pa je treba sistem osnovnega zdravstva oziroma družinske medicine postaviti na temelje, ki bodo predstavljali bazo zdravljenja. V Sloveniji vsak dan 90 odstotkov vseh bolnikov, ki potrebujejo zdravnika, obišče družinskega zdravnika. Sicer je lepo, da se kitimo z vrhunskimi, čudežnimi operacijami na področju kardiologije ali plastične kirurgije za nekaj bolnikov na leto, toda kako bomo obravnavali 90 odstotkov danes bolnih ljudi, ki pridejo v ambulante družinske medicine? 

Treba je podpreti bazo. Kajti družinska medicina, ki bo lahko učinkovito opravljala svoje delo, bo prva, ki bo razbremenila specialistično raven in čakalne vrste. Ne vem, komu to ni jasno. Čakalnih vrst ne bomo skrajševali z ločevanjem javnega in zasebnega, s prepovedjo 'dvoživkarstva', z zniževanjem cen storitev. Čakalne vrste bomo skrajševali z učinkovitim primarnim zdravstvenim sistemom, z družinsko medicino, kjer se medicina začne in konča. Ali to delamo? Ne vem, treba bo vprašati kolege s področja družinske medicine, kako vidijo svojo situacijo. Toda to, da se na razpis za specializacijo iz družinske medicine vsako leto prijavi le nekaj kandidatov, je očitno signal, da nekaj ni v redu. 

Če me torej vprašate, kaj bi spremenil, bi spremenil izobraževanje zdravstvenega kadra in bazo, torej družinsko medicino. Ko bo ta imela možnost opravljati svoje delo učinkovito, z dovolj časa, z dovolj kadra in sredstev, potem se bodo skrajšale čakalne vrste. In res upam, da še kdo razmišlja tako. Kajti če spoštujem katero medicino, je to družinska medicina; to je edina prava, holistična medicina, ki ji sledi rehabilitacija. Vse ostalo je segmentna medicina, ki je, seveda, pomembna – toda dokler ne bomo vzpostavili primarne mreže, se bosta utapljali tudi sekundarna in terciarna raven. In od tega ne morem odstopiti.

Video intervju in portreti Klemena Grabljevca: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.