Predstavljajmo si obupane starše otroka, pri katerem se pojavijo znaki septičnega artritisa, nima pa še prave diagnoze, kajti tudi številna druga bolezenska stanja imajo podobne simptome: oteklina in bolečina v sklepu, omejena gibljivost, pogosto sta prisotna tudi povišana telesna temperatura vročina in mrazenje. Kaj storiti, kako otroku čim hitreje pomagati?

Postopek je utečen: ko danes otroka z domnevnim septičnim artritisom pripeljejo na infekcijsko urgenco, se infektolog po opravljenih preiskavah in diagnostičnih postopkih dogovori s kirurgom za izpiranje sklepa. Septični artritis je namreč bolezen, ki lahko v 24 urah uniči hrustanec. Postopki stečejo, zdravljenje se začne.

Infektolog David Zupančič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja ljubljanskega UKC pa je v luči predlagane novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bo pred začetkom zakonodajnega postopka še mesec dni v javni razpravi, omenjeno situacijo – prihod matere z otrokom s septičnim artritisom na urgenco – prikazal v luči situacije v javnem zdravstvu, ki naj bi jo povzročile predlagane spremembe in vodile v poslabšanje razmer, ki že dolgo niso več optimalne. V tej (k sreči za zdaj še fiktivni) situaciji bi bil na voljo en sam ortoped, ki pa ne bi utegnil pravočasno opraviti urgentnega posega, saj bi operiral drugega pacienta ... 

»In potem bom jaz tisti, ki bo mami moral povedati: spiranje sklepa je nujno, da otrok ne postane invalid, vendar to trenutno, žal, ni mogoče. Če se bomo šli tako medicino, je tudi sam ne želim več opravljati. Zdravnik želim biti, dokler bom lahko delal po strokovnih smernicah. Kot zdravnik imam privilegij, da odidem – pacient pa tega ne more narediti,« opozarja David Zupančič in dodaja, da ga prihodnost javnega zdravstva – pri čemer se je treba zavedati, da »javni sektor ni in ne more biti konkurenčen zasebnemu« – utemeljeno skrbi, kajti »medicina je ekipni šport«.

Medicina kot vrhunski »šport«, ki marsikdaj meji na nemogoče, izgublja – in s tem izgubljamo vsi

In ta na prenekateri ravni resnično, nepredstavljivo in nedopovedljivo vrhunski »šport«, ki marsikdaj meji na nemogoče, danes izgublja. In z njim izgubljamo vsi. 

Politiziranje, ki se v povezavi s »skrbjo« za javno zdravstvo zdi tako všečno, je povsem neučinkovito, predvsem pa ni dobronamerno. Kajti, kot izpostavlja doc. dr. Leon Meglič z Ginekološke klinike ljubljanskega UKC: »V vseh letih, odkar sem predstojnik, prav nihče ni sredi delovnega časa odšel delati k zasebniku. Menim, da je takih primerov zelo malo, vendar politika te primere izkoristi kot možnost za napihovanje in kot priložnost za obsojanje vseh zdravnikov – zaradi nekaj gnilih jabolk v sistemski gajbi.« Sam je, denimo, 100-odstotno zaposlen v javnem zavodu, 20-odstotno pa v zasebni ustanovi, vendar pa, glede na zakonodajne spremembe, ugotavlja, da bo »treba izbrati smer, za katero verjamemo, da bo omogočila boljši razvoj. Tudi meni bo manjkalo delo v javnem sektorju, če bo novela sprejeta in bom moral oditi.«

Trpele bodo zlasti prihodnje generacije

Med zdravniki – tudi na področjih, kjer je že zdaj kadrovsko pomanjkanje najizrazitejše, pa naj gre za plastično ali maksilofacialno kirurgijo, za dermatovenerologijo, oftalmologijo, ortopedijo ali katerokoli drugo vejo medicine – so tovrstni pomisleki in razmisleki vse resnejši. O tem so v zadnjih dneh spregovorili predstojniki in predstavniki posameznih enot in ključnih institucij. 

In to, kar se napoveduje, ni dobro. Trpele bodo zlasti prihodnje generacije. Med drugim tudi zato, ker bi morebitni odhod v vrhunskih strokovnjakov v zasebno prakso tem v prihodnje onemogočil izvajanje kliničnega poučevanja, ki ga zdaj opravljajo na podlagi sklenjenih pogodb; takih zdravnikov je več kot 300.

Sicer pa tudi prof. dr. Dimitrij Kuhelj, predstojnik Kliničnega inštituta za radiologijo ljubljanskega UKC, priznava, da se že zadnjih nekaj let sprašuje, kdo bo skrbel za njegovo zdravljenje, ko ga bo potreboval. »Bolniki bodo zagotovo potegnili najkrajšo. Čakalne dobe se bodo podaljšale. Kompleksnih storitev, ki jih zdaj zagotavlja javni sektor, zasebni sektor ne bo mogel ponuditi. Kot je pred kratkim dejal dr. Erik Brecelj: pacient bo brez čakalne vrste prišel na magnetno resonanco kolena. Toda ko bo imel prometno nesrečo, morda ne bo nikogar, ki bi mu sredi noči ustavil krvavitev – in bo izkrvavel.«

Številne interesne skupine in posamezniki poskušajo krivdo za razmere v javnem zdravstvu zvaliti na zdravnike in zdravstvene time, češ da niso pripravljeni bolj izkoristiti naprav, ki so na voljo, uporabiti operacijskih dvoran, kadar te samevajo, delati tudi v popoldanskem času ali med vikendi. Vendar taki predlogi niso nič drugega kot, pa naj se sliši še tako banalno, računica brez krčmarja. 

Dimitrij Kuhelj poudarja, da praktično nihče od zdravnikov ne bi delal pri zasebniku ali pri koncesionarju, če bi to delo lahko opravil v ustanovi, v kateri je zaposlen. »Tako pri nas kot v drugih bolnišnicah velik problem predstavlja zastarela oprema. Magnetni resonanci v glavni stavbi kliničnega centra sta stari 18 in 24 let, v pogonu sta od 7. ure zjutraj do 9. ure zvečer, ponoči pa sta v uporabi za nujno medicinsko pomoč. Ne predstavljam si, da bi te naprave še dodatno obremenili – predvsem pa nimamo kadrovskih zmogljivosti, da bi to sploh lahko naredili,« opisuje razmere za klinično delo v javnem sektorju v terciarni zdravstveni ustanovi.

V urologiji je zdravljenje benignih obolenj skoraj zastalo

Podobna so opozorila doc. dr. Simona Hawline s Kliničnega oddelka za urologijo ljubljanskega UKC: »Ni dovolj operacijskih dvoran in postelj. Zaradi težkih delovnih pogojev odhajajo medicinske sestre – minuli teden sta naš oddelek zapustili dve, v zadnjem letu sedem. Kljub temu na našem urološkem oddelku nismo ogroženi, saj je kadrovska zasedba, kar se tiče zdravnikov, dokaj dobra. Rekel pa bi, da bodo skoraj zagotovo propadli urološki oddelki v splošnih bolnišnicah v Izoli, Slovenj Gradcu, na Jesenicah – pa tudi v UKC Maribor, kjer zaradi pomanjkanja medicinskih sester že štiri leta delujejo s polovičnimi zmogljivostmi. Polovica oddelka je zaprta, deluje pa zgolj ena operacijska dvorana, kar je za univerzitetni klinični center nesprejemljivo.«

Veliko takih zgodb se je zvrstilo v minulih letih in še več jih bo, če ne bo prišlo do tvornega sodelovanja med glavnimi akterji v zdravstveni sferi – v konkretnem primeru med odločevalci in strokovnjaki z izkustvi v klinični praksi. Ti imajo namreč najboljši uvid v bistvene sistemske komponente, ki onemogočajo udejanjanje strokovnih imperativov v optimalni, ažurni, kakovostni in varni skrbi za obolele. 

Težko je razumeti, zakaj pri tako ključnih zadevah, ki bodo imele dolgotrajen vpliv na dobrobit celotnega prebivalstva, ne pride do tvornega dialoga, v sklopu katerega bi v sistemske rešitve vtkali najboljše predloge – take, ki bodo že v izhodišču imeli možnost, da zaživijo tudi v klinični praksi. Take, na katere že leta opozarjajo zaposleni v zdravstvu, institucije, ki jih predstavljajo, predvsem pa bolniki, ki jim ni lahko. 

Na področju urologije, denimo, so čakalne dobe za malignome nedopustno dolge, posledično pa je zdravljenje benignih obolenj skoraj zastalo. Mar bolniki, ki so leta in leta primorani uporabljati urinske katetre, niso zadostno opozorilo, da javno-zdravstveni sistem ne deluje tako, kot bi moral, ampak izdatno peša po organizacijski, kadrovski, logistični in posledično tudi izvedbeni plati?

O kliničnem delu, predstojništvu, podjemništvu, poštenosti in človečnosti

Na vse to opozarjajo tako stavkajoči zdravniki kot tudi preostali, ki se za stavko niso odločili, jo pa (v veliki večini) podpirajo. Zato, ker je razmere v javnem zdravstvu treba urediti – ne le sistemsko, ampak tudi na osebnostni oziroma osebni ravni. O tem je boleče iskreno v svoji maniri spregovoril prof. dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC, ki je javno priznal, da tudi sam spada med »izkušene podjemnike«.

Poleg tega, da dela v javnem zdravstvu, je na podlagi podjemne pogodbe delal v splošni bolnišnici v Izoli, kjer je kot izkušen klinik pomagal pri vzpostavljanju hematološke ambulantne dejavnosti. Zdaj pa, skupaj s kolegi s kliničnega oddelka, ki ga vodi, skrbi za hematološko ambulanto v novomeški splošni bolnišnici, kjer se je, kot pojasnjuje, »hematologija sesula«. Ko gre v Novo mesto, vzame dopust, tja in nazaj se odpelje z vlakom, ker mu zdravila, ki jih jemlje zaradi parkinsonove bolezni, ne omogočajo več, da bi vozil sam, saj bi med vožnjo zaradi delovanja zdravil lahko zaspal. Za delo v Novem mestu prejme 210 evrov na mesec. 

»Ko odštejem vse stroške, mi od tega zneska ostane le še za burek,« prostodušno priznava prof. dr. Samo Zver, ki enkrat na 14 dni dela tudi pri koncesionarju – za bolnike, ki si želijo priti do drugega mnenja pa tudi za obolele, ki v Slovenijo po strokovno (po)svetovanje pridejo od drugod. »In to delam zato, ker mislim, da je tako prav. Takšno možnost potrebujemo, razumeti moramo človeško stisko, kajti za marsikoga je neprecenljivo, če mu na odgovore ni treba čakati v nedogled. Pri koncesionarju pregledam približno 250 pacientov na leto in s tem tudi nekoliko skrajšam čakalno dobo. Javno zdravstvo absolutno podpiram, čeprav je v njem vse narobe. Na oddelku, ki ga vodim, imam krasno intenzivno enoto, ki pa je trenutno zaprta, ker nimamo dovolj medicinskih sester. Zato je skrajni čas, da si v javnem zdravstvu nalijemo čistega vina, kot družba pa se moramo vprašati, v kaj smo se v zadnjih 30 letih razvili. Treba se bo potruditi, da spet postanemo – ljudje.«

Enosmerni ventil za udušitev motorja javnega zdravstva?

Tudi predstojnik urgentnega centra v mariborskem UKC dr. Gregor Prosen je prepričan, da bo predlagana novela zakona zaustavila razvoj celotnega zdravstvenega sistema. »To posredno vpliva tudi na našo stroko, čeprav smo zdravniki, ki delujemo v urgentni medicini oziroma v strokah, ki zagotavljajo oskrbo hudo bolnih in poškodovanih pacientov, po definiciji vezani na javni zdravstveni sistem in se na prvi pogled zdi, da nimamo dileme med javnim in zasebnim zdravstvom. Toda če bodo kadrovsko podhranjene druge specialnosti in stroke, ne bo mogoče zagotavljati celotne obravnave naših kritično bolnih in poškodovanih pacientov.«

Zato poziva politiko, naj bo poštena in naj prizna, da gre pri tokratnih zakonodajnih novostih za vzpostavljanje enosmernega ventila, ki pa motorju javnega zdravstva ne bo dal zagona, ampak bo le še bolj udušil njegovo delovanje.

Ob tem bi si vsakdo med nami moral zastaviti eno samo vprašanje. Si res želimo takšno javno zdravstvo? 

Gre pri tokratnih zakonodajnih novostih res za vzpostavljanje enosmernega ventila, ki motorju javnega zdravstva ne bo dal zagona, ampak bo le še bolj udušil njegovo delovanje? Si res želimo takšno javno zdravstvo?  

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.