Zajčjo mrzlico povzroča eden najbolj kužnih mikroorganizmov – bakterija Francisella tularensis. Ta bakterija je najpogosteje prisotna pri zajcih pa tudi pri voluharjih, miših in drugih glodalcih ter pri klopih; slednji so, poleg komarjev in muh, tudi najpomembnejši prenašalci okužbe. Naj spomnimo, da je pred tremi leti do izbruha zajčje mrzlice prišlo v goriški regiji. Pojavnost te bolezni na Gorenjskem praviloma ni visoka – med letoma 2014 in 2023 so namreč v gorenjski regiji zabeležili največ tri primere tularemije na leto, letos pa je slika drugačna: do vključno 16. julija je bilo prijavljenih že devet primerov te okužbe.
Bolezen bolj ogroža posameznike, ki več časa prebijejo v naravi in je možnost za vdihavanje onesnaženih delcev ali aerosola v zraku večja – bodisi zaradi dela (košenje trave, nakladanje sena ali če, denimo, stroj zapelje čez okuženo oziroma poginulo žival) bodisi zaradi rekreacije (pik okuženega komarja, klopa ali muhe, dotik ali ugriz okužene živali ...). Okužba se torej pogosteje pojavlja med kmeti in pohodniki oziroma rekreativnimi športniki pa tudi med lovci, gozdarji in veterinarji, ki prav tako veliko časa prebijejo v naravi oziroma so pogosteje v stiku z živalmi in posledično bolj izpostavljeni morebitnim okužbam.
Med možnostmi za okužbo je tudi pitje onesnažene vode ali zaužitje toplotno premalo obdelanega mesa (divjih živali). Izbruhi tularemije se, kot opozarjajo pri NIJZ, nemalokrat pojavijo v manjših, nenadzorovanih vodovodih; tako voda kot živila se lahko s to bakterijo onesnažijo prek obolelih živali oziroma njihovih izločkov.
Pot (do) okužbe, znaki in posledice
Bakterija F. tularensis si pot v organizem lahko utre prek:
- kože (zadostuje že minimalna, neopazna poškodba),
- prebavil,
- očesne veznice,
- pljuč.
Po okužbi se praviloma v treh do šestih dneh pojavijo bolezenski znaki, najpogosteje (v 80 odstotkih primerov) gre za nenaden pojav ulceroglandularne oblike:
- mrzlica,
- telesna temperatura nad 39 stopinj Celzija,
- glavobol,
- kašelj (redkeje),
- bruhanje,
- driska,
- če je do okužbe prišlo prek ranice na koži, se na tem mestu razvije razjeda z dvignjenimi robovi,
- povečanje področnih bezgavk, ki se lahko tudi zagnojijo.
Možne so tudi drugačne oblike bolezni. Med najtežjimi je pljučna tularemija, poimenovana tudi tifusna tularemija.
Ob znakih okužbe se je treba posvetovati z zdravnikom; pri zdravljenju je praviloma nujna antibiotična terapija, ki prepreči zaplete po okužbi:
- pljučnica,
- okužba možganskih open oziroma meningitis,
- okužba potrebušne mrene oziroma peritonitis.
Okužba je za majhen delež obolelih, pri katerih pride do prej omenjenih zapletov, lahko tudi usodna.
Posamezniki, ki so zajčjo mrzlico že preboleli, pridobijo imunost, ki je praviloma trajna.
Bolezen se s človeka na človeka ne prenaša.
Upoštevanje priporočil lahko prepreči resne zaplete
V trenutnih razmerah, ko se na območju Sorškega polja zajčja mrzlica širi hitreje kot sicer, je priporočeno, da vsi, ki se ukvarjajo s strojnimi kmečkimi opravili, poskrbijo, da so okna in vrata traktorja med delom na njivi oziroma na polju zaprta.
Če oziroma ko z delom nadaljujejo v zaprtih prostorih, kjer prihaja do intenzivnejšega prašenja – še zlasti, če so opazili sledi glodalcev –, pa je priporočljivo dihala zaščititi s kirurško masko.
Za vse, ki se dlje zadržujejo v naravi, velja nasvet za uporabo repelentov, ki tudi sicer zaščitijo pred klopi in komarji – in v tem primeru tudi pred okužbo z bakterijo F. tularensis.
Za vse, ki se dlje zadržujejo v naravi, velja nasvet za uporabo repelentov, ki tudi sicer zaščitijo pred klopi in komarji – in v tem primeru tudi pred okužbo z bakterijo F. tularensis. Pri delu v zaprtih prostorih je priporočljiva uporaba kirurške maske.
Simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
