Do prenosa te okužbe na človeka najpogosteje pride z ugrizom okuženega klopa ali s stikom z okuženo živaljo pa tudi z vdihavanjem onesnaženih delcev v zraku oziroma aerosola. Vir okužbe je lahko tudi (pitna) voda, onesnažena bodisi z okuženimi iztrebki bodisi s trupli okuženih živalih, človek pa lahko zboli tudi zaradi zaužitja okuženega mesa, ki ni bilo dovolj toplotno obdelano. Bakterija torej v človeško telo pride na različne načine: prek prebavil, pljuč, očesne veznice ali kože. Štirinajst od v tem letu skupno 27 okuženih z bakterijo, ki povzroča zajčjo mrzlico (tularemijo), je potrebovalo bolnišnično zdravljenje.
Letos so prvič doslej pri nas potrdili prisotnost bakterije F. tularensis v pitni vodi treh zasebnih vodovodov, namenjeni lastni oskrbi s pitno vodo, ki pa niso imeli zagotovljene ustrezne priprave vode pa tudi za primerno vzdrževanje ni bilo poskrbljeno – in prav to je praviloma najpogostejši vzrok za širjenje zajčje mrzlice.
Območje širjenja zajčje mrzlice
Izsledki epidemioloških poizvedovanj Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) v severno-primorski regiji so pokazali, da je do letošnjih okužb z zajčjo mrzlico najverjetneje prišlo v naseljih:
- Ustje, Višnje, Podkraj (občina Ajdovščina)
- Plužna, Soča (občina Bovec)
- Idrsko (občina Kobarid)
- Trnovo, Vitovlje, Nova Gorica (občina Nova Gorica)
- Tolminske Ravne, Tolmin, Zadlaz – Čadrg, Zadlaz – Žabče, Podbrdo, Hudajužna (občina Tolmin)
Bolezen se praviloma pojavi v obdobju od tri do šest dni po okužbi, a v preteklosti so bili zabeleženi tudi primeri, ko je okuženi zbolel že dan po okužbi ali pa tudi šele tri tedne po okužbi; do te najpogosteje pride med rekreacijo ali med opravljanjem različnih opravil v naravi: pri košenju trave, nakladanju sena, urejanju krajine.
Pojavnost tularemije je pogostejša med (starejšimi) moškimi, ki delajo v poklicih, povezanih z večjim tveganjem za izpostavljenost okužbi (lovci, gozdarji, veterinarji, kmetje ...).
Najpogostejši gostitelji bakterije F. tularensis:
- zajci, kunci, voluharji, pižmovke, bobri, miši, klopi
Prenašalci bakterije F. tularensis:
- klopi, komarji, muhe
Najpogostejša pojavnost izbruhov tularemije:
- manjši, nenadzorovani vodovodi, v katerih ni dovolj dobro poskrbljeno za ustrezno pripravo vode
Okužba lahko povzroči različne oblike zajčje mrzlice, potek bolezni pa je odvisen od tega, kako oziroma kje je prišlo do okužbe. Najpogostejša oblika tularemije je ulceroglandularna, najtežja pa je pljučna tularemija.
Štiri oblike tularemije:
- glandularna (otečejo bezgavke, razjede ne nastanejo, zato naj bi bil v tem primeru vir okužbe zaužita bakterija);
- okuloglandularna (oko postane rdeče in oteklo, otečejo tudi bezgavke; nastane najverjetneje takrat, ko se z okuženim prstom dotaknemo očesa);
- ulceroglandularna (najpogostejša, pojavi se v približno 80 odstotkih primerov; pojavijo se razjede na prstih in rokah, na prizadeti strani telesa otečejo bezgavke);
- pljučna (najtežja oblika, poimenovana tudi tifusna tularemija, za katero se značilne visoka telesna temperatura, bolečine v trebuhu in izrazita prizadetost bolnika, lahko tudi delirij).
Ulceroglandularna tularemija – najpogostejša oblika zajčje mrzlice oziroma vročice:
- začetek bolezni je brez napovednih znakov, nenaden, pokaže se v obliki mrzlice in povišane telesne temperature (nad 39 stopinj Celzija) ter z glavobolom;
- redkeje se pojavijo kašelj, bolečine v mišicah in v trebuhu, bruhanje ter driska;
- izrazita izčrpanost;
- na mestu, kjer je bakterija vstopila v telo (pljuča, koža, očesna veznica ali prebavila), nastane razjeda z dvignjenimi robovi;
- na prizadetem območju (v obsegu približno deset centimetrov) se bezgavke povečajo, lahko se tudi zagnojijo.
Ob pojavu omenjenih znakov in sumu na okužbo je nujno takojšnje posvetovanje z zdravnikom, kajti pri tej akutni vročinski bolezni je nujno zdravljenje z antibiotiki, ki jih bolnik dobiva od pet do sedem dni. Na razjede je treba polagati vlažne obkladke in jih pogosto menjati; tako preprečujemo širitev okužbe in otekanje bezgavk. Pri očesni tularemiji pomagajo tople obloge, ki jih je treba dajati na prizadeto oko, priporočena je uporaba očal z zatemnjenimi stekli.
Za bolnike, ki jih po postavitvi diagnoze zdravijo, bolezen praviloma ni usodna; po preboleli tularemiji človek pridobi imunost, ki je praviloma trajna. Šest odstotkov okuženih z bakterijo F. tularensis, ki ne pridejo do zdravnika in tako ostanejo brez diagnoze in brez terapijo, pa zaradi zapletov po okužbi (pljučnica, okužba možganskih open oziroma meningitis, okužba potrebušne mrene oziroma peritonitis) umre.
Preprečevanje okužbe z bakterijo F. tularensis:
Simbolične ilustracije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
