»Bolniki po končanem zdravljenju v bolnišnici potrebujejo stalen nadzor vitalnih parametrov. In v tem smislu pri uporabi telemedicine ne gre za nikakršen nadstandard, ampak za učinkovito pomoč pri vodenju bolnikov s hudim srčnim popuščanjem, kajti pri vsakršnem odstopanju, ki ga zaznamo, smo lahko takoj v stiku z bolnikom in nemudoma korigiramo terapijo. Ta je ključna za dober izid zdravljenja in za preprečitev ponovnih hospitalizacij, obenem pa omogoča tudi odkrivanje drugih, pridruženih bolezni. Lahko povem, da smo s pomočjo telemedicine dosegli bistveno znižanje stopnje ponovnih hospitalizacij, preživetje bolnikov s srčnim popuščanjem pa se je izboljšalo,« poudarja prim. Cirila Slemenik Pušnik, ki kot specialistka kardiologije, vaskularne in interne medicine skrbi za obolele s srčnim popuščanjem v splošni bolnišnici v Slovenj Gradcu, kjer tovrstno telemedicinsko storitev izvajajo že osem let.

»Telemedicina ni nadstandard, ampak učinkovita pomoč pri vodenju bolnikov s hudim srčnim popuščanjem«

»Medtem ko nepoznavalci vztrajajo v prepričanju, da telemedicina bolnika in zdravnika odtujuje, je resnica drugačna: takšna oblika podpore nas povezuje, saj omogoča pogostejše stike. Sproti lahko spremljamo krvni tlak, srčni utrip, saturacijo kisika v krvi, telesno težo in telesno aktivnost, pri čemer so v to telemedicinsko storitev vključeni bolniki z na novo odkritim hudim srčnim popuščanjem – predvsem mlajši pacienti in tisti posamezniki, ki pogosto potrebujejo zdravljenje v bolnišnici,« pojasnjuje zdravnica. 

Prim. Cirila Slemenik Pušnik je prepričana, da bi možnost tovrstne strokovne pomoči in podpore tudi pri nas morala dobiti sistemske okvire in postati dostopna tudi drugim bolnikom s srčnim popuščanjem, ki živijo na različnih območjih Slovenije.

V Avstraliji, Novi Zelandiji in Kanadi so, na primer, tovrstne storitve že zagotovljene in, kot poudarja Cirila Slemenik Pušnik: »Želimo si, da bi bilo enako tudi v Sloveniji: da bi bila telemedicinska storitev, v katero je bilo pri nas vključenih že več kot 200 bolnikov, finančno ovrednotena, da bi se uredila sistemizacija in da bi obolelim omogočili boljšo dostopnost do te storitve, ki jo bolniki s srčnim popuščanjem potrebujejo.«

Vse razsežnosti prepoznave in obravnave srčnega popuščanja

Srčno popuščanje je vse pogostejši klinični sindrom, ki lahko nastane zaradi kateregakoli srčno-žilnega obolenja. 

Potek bolezenskega stanja, pri katerem srce preprosto ne zmore več črpati dovolj krvi, da bi lahko zadostilo potrebam ostalih organov in tkiv, je dokaj raznolik, kajti pri nekaterih posameznikih povzroča hudo, vse teže obvladljivo breme, številni oboleli zaradi zapletov pogosto potrebujejo zdravljenje v bolnišnici. Oskrba bolnika s srčnim popuščanjem mora biti celovita, obravnava celostna; na strokovni ravni imata ključno vlogo splošni oziroma družinski zdravnik in kardiolog.

Težavam, ki nakazujejo možnost, da gre za srčno popuščanje, bi morala slediti čim zgodnejša postavitev diagnoze, sočasno pa tudi ukrepi ter napotila, kako odstraniti ali vsaj čim bolje obvladovati vzroke, ki so botrovali nastanku tega kliničnega sindroma. Uvedba zdravil pomaga pri lajšanju simptomov, vendar mora biti obravnava celostna, v smislu čim zgodnejše prepoznave tistih bolnikov, ki potrebujejo specifične posege oziroma invazivnejše zdravljenje. 

»Pot od suma do ukrepanja naj bo čim krajša«

Tudi prof. dr. Marija Petek Šter, specialistka družinske medicine, poudarja, da je »že pri sumu, da bi nekdo lahko imel težave zaradi srčnega popuščanja, nujno hitro ukrepanje, diagnosticiranje in celostna obravnava obolelega, ki vključuje tudi umiritev bolezenskih simptomov«. 

Toda kako doseči umiritev simptomov pri srčnem popuščanju? Prijemi so podobni kot pri nasvetih za ohranjanje zdravega načina življenja: omejiti je treba uporabo soli pri pripravi jedi in zmanjšati uživanje sladkih pijač in slaščic, se izogibati mastnim in predelanim mesnim jedem, pri kuhi uporabljati kakovostno olje, na primer hladno stiskano olivno olje – in tako poskrbeti za ustrezne ravni krvnega sladkorja in krvnega tlaka, pri bolnikih z aterosklerozo pa je treba urediti tudi vrednost lipidov v krvi.

»Predpisati pa je treba tudi zdravila, ki izboljšajo kakovost življenja obolelega, dolgoročno izboljšajo delovanje ledvic, pripomorejo k zmanjšanju pogostosti hospitalizacij in izboljšajo možnosti za preživetje,« pojasnjuje prof. dr. Marija Petek Šter, pri čemer opozarja, kako zelo pomembna je vloga družinskega zdravnika že prej, preden se sploh razvije srčno popuščanje.

»Ključnega pomena je zgodnja prepoznava tistih pacientov, pri katerih je verjetnost, da bodo zboleli za srčnim popuščanjem, velika. Z obvladovanjem dejavnikov tveganja je mogoče bolezen preprečiti ali pa njen nastanek vsaj zamakniti v čim kasnejše življenjsko obdobje,« poudarja družinska zdravnica in dodaja, da ima skorajda vsak osebni zdravnik poleg anamneze, kliničnega pregleda in ehokardiografije na voljo tudi določanje označevalca srčnega popuščanja NT-proBNP.

Nabor teh preiskav izrazito olajša postavitev diagnoze srčno popuščanje – za dodatno potrditev te diagnoze pa je smiselno opraviti še ultrazvok srca, saj ta omogoči tudi oceno delovanja srca.

Nujno je dolgotrajno spremljanje bolnikov; v tem procesu že pri sumu, da bi lahko šlo za srčno popuščanje, pomembno vlogo odigra kardiolog.

»Ehokardiogram pogosto pokaže vzrok za nastanek srčnega popuščanja«

Prof. dr. Borut Jug, ki kot specialist kardiologije in vaskularne medicine dela na Kliničnem oddelku (KO) za žilne bolezni ljubljanskega UKC, poudarja, da je pri pacientu, pri katerem obstaja resen sum, da ima težave zaradi srčnega popuščanja, treba opraviti preiskave srca, med katerimi je najpogostejša ehokardiogram (EKG). S pomočjo te preiskave je diagnozo mogoče potrditi ali ovreči, poleg tega pa se da na osnovi ehokardiograma pri srčnem popuščanju pogosto ugotoviti tudi vzrok za nastanek tega resnega bolezenskega stanja.

»Po postavitvi diagnoze je treba narediti celovito oceno ogroženosti bolnika, presoditi, ali je treba opraviti dodatne preiskave in predlagati najustreznejši način zdravljenja z zdravili. Predvsem pa je bolnika treba seznaniti s ključnimi prijemi za obvladovanje simptomov te bolezni,« opozarja prof. dr. Borut Jug. Ob tem dodaja, da je obolelega treba poučiti tudi o ukrepih, ki lahko upočasnijo napredovanje srčnega popuščanja – ter pojasniti, kako prepoznati poslabšanje bolezni in na kakšen način se čim hitreje odzvati, če oziroma ko se stanje poslabša.

»Vloga združenj bolnikov je vse prej kot zanemarljiva«

Prim. Matija Cevc, predsednik Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije, ki kot zdravnik prav tako dela v sklopu KO za žilne bolezni, poudarja, da pri kompleksnem zdravljenju srčnega popuščanja, ki vključuje večje število zdravil, lahko pride do neželenega (so)učinkovanja zdravil, tudi tistih, ki jih bolnik jemlje zaradi morebitnih drugih bolezni. Tako lahko, na primer, pride do pretiranega znižanja krvnega tlaka ali slabšega delovanja ledvic.

Kompleksno ni le bolezensko stanje, ki ga povzroči srčno popuščanje, ampak so takšne tudi posledice tega kliničnega sindroma, na različnih ravneh. Zdravljenje je kompleksno in zahtevno, tako časovno kot logistično. 

Zato je, kot izpostavlja Matija Cevc, tako zelo pomembna tudi vloga združenj bolnikov; ta obolelim pomagajo pri izmenjavi ključnih informacij, ki olajšajo sobivanje z boleznijo, mu pomagajo pri ažurni prepoznavi zapletov, istočasno pa opravljajo tudi vlogo zagovorništva. Tako lahko v dialogu z medicinsko oziroma zdravstveno stroko ter odločevalci pripomorejo ne le k boljši ozaveščenosti o bremenu določene bolezni, ampak tudi k  »izboljšanju dostopnosti do kakovostne in varne oskrbe, boljše dostopnosti do zdravil in medicinskih tehničnih pripomočkov ter k nadgradnji zdravstvene infrastrukture.«

Portreti zdravnikov: posnetki zaslona/virtualna okrogla miza; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.