»Ob tem zakonu se sprašujem, zakaj tako široko odpiranje vrat možnosti, da se bodo bolniki pogosteje odločali za predčasno prekinitev življenja, kajti prihajalo bo do napak. Prihajalo bo do zlorab – in lahko pride tudi do zelo velikih zlorab,« je prepričana asist. dr. Maja Elbert Moltara, ki v sklopu Onkološkega inštituta Ljubljana že leta udejanja pomembne premike na področju paliativne oskrbe. Po njenem prepričanju ima ta problematika bistveno širše razsežnosti, ki zahtevajo predvsem kakovostno paliativno oskrbo, zato »ta zakon ni prava rešitev. Družba mora narediti vse za okrepitev in razvoj paliativne medicine. Kot paliativna zdravnica pa evtanazije zagotovo ne bom opravljala.«
Ob tem izpostavi eno od mnogih izkušenj v skrbi za težko bolne na paliativnem oddelku onkološkega inštituta: »Pacient, ki so ga pripeljali na naš oddelek, je bil v izjemni stiski, prosil je za smrt, ne enkrat. Toda ko smo mu pomagali, ko smo odpravili neznosno bolečino, se je za takšno razmišljanje opravičil; prosil je, naj na njegovo zahtevo pozabimo.« Ob tem doda, da mora družba »ljudem, ki so hudo bolni, omogočiti boljšo kakovost življenja. V Sloveniji vsako leto umre skoraj 23.000 ljudi, ki izgubijo boj z neozdravljivo boleznijo – in prav vsi bi potrebovali dodatno pomoč in podporo ter ustrezno paliativno oskrbo.«
Maja Elbert Moltara si, tudi kot vodja specializiranega paliativnega tima na onkološkem inštitutu, prizadeva za uvedbo čim bolj celovite tovrstne pomoči v družbi, kajti »medicina ima meje in jih bo, žal, vedno imela. Zato je bolnikom, ki so zaradi hude bolezni izpostavljeni trpljenju, nujno treba pomagati. Srečala sem mnoge bolnike, ki so si želeli predčasnega končanja življenja – zaradi hude bolečine, stisk in brezizhodnosti položaja, v katerega jih je pripeljala bolezen. Tudi zaradi tega, ker so se počutili kot breme družini. Poslanstvo družbe je, da tem ljudem zagotovi pomoč – vendar ne z uzakonitvijo evtanazije.«
V Sloveniji vsako leto umre skoraj 23.000 ljudi, ki izgubijo boj z neozdravljivo boleznijo – in prav vsi bi potrebovali dodatno pomoč in podporo ter ustrezno paliativno oskrbo. Ta zakon ni prava rešitev. Družba mora narediti vse za okrepitev in razvoj paliativne medicine. Kot paliativna zdravnica pa evtanazije zagotovo ne bom opravljala.
asist. dr. Maja Elbert Moltara, vodja specializiranega paliativnega tima, Onkološki inštitut Ljubljana
»Da zdravniki nimajo nikakršne možnosti odločanja, je huda napaka tega zakona«
»Nisem prepričan, da so res vsi poslanci prebrali zakon o prostovoljni pomoči pri končanju življenja, o katerem bodo glasovali. Če nekdo, ki si želi prostovoljne pomoči pri končanju življenja, izpolnjuje pogoje, navedene v šestem členu predlaganega zakona, zdravnik nima prav nobene diskrecijske pravice – zato preprosto ne držijo trditve, po katerih naj bi zdravniki imeli kakršnokoli možnost odločanja. In to je huda napaka tega zakona,« je prepričan prof. dr. Zwitter. Ob tem izpostavlja razliko med samousmrtitvijo, pri kateri »ni dvoma o tem, da človek to res želi narediti« in evtanazijo, pri kateri pa je, nasprotno, »pogosto prisotnih precej dvomov«.
Kar se tiče predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, dr. Zwitter tako pri zbiranju podpisov v podporo zakonu kot pri javno-mnenjskih anketah opozarja, da je pojem »seznanjenost z zakonom« praviloma mogoče razumeti le tako, da so ljudje slišali za ta zakon, vendar ga niso prebrali. »Zato se anketirani v siceršnjih raziskavah do možnosti predčasnega končanja življenja opredeljujejo na osnovi želje, da ne bi umirali v trpljenju. Takšnemu mnenju se pridružujemo vsi, vendar je za to treba poskrbeti drugače.«
Nisem prepričan, da so res vsi poslanci prebrali zakon o prostovoljni pomoči pri končanju življenja, o katerem bodo glasovali. Če nekdo, ki si želi prostovoljne pomoči pri končanju življenja, izpolnjuje pogoje, navedene v šestem členu predlaganega zakona, zdravnik nima prav nobene diskrecijske pravice – zato preprosto ne držijo trditve, po katerih naj bi zdravniki imeli kakršnokoli možnost odločanja. In to je huda napaka tega zakona.
prof. dr. Matjaž Zwitter, predstojnik katedre za medicinsko etiko, Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru
Uvid v vsebino predlaganega zakona z raziskavo med bolniki in invalidi
Tako je prof. dr. Zwitter skupaj s študentoma medicine Arnejem Pilejem in Ivom Prelogom zasnoval raziskavo, ki jo izvajajo med člani društev bolnikov in invalidskih združenj, kajti omenjeni predlog zakona se najbolj neposredno nanaša prav na bolnike in na invalide. Vsak anketiranec mora zadostiti pogoju za sodelovanje v raziskavi – poznati mora vsebino predloga zakona o prostovoljni pomoči pri končanju življenja; vseh 333, ki so doslej sodelovali v raziskavi, je prebralo omenjeni dokument. Profesor Zwitter je predstavil preliminarne rezultate raziskave.
Kaj so pokazali preliminarni rezultati raziskave?
1.
Vsebino predloga zakona je dobro poznalo 12 odstotkov anketiranih, velika večina (71 odstotkov) je vedelo za predlog zakona, vendar niso poznali njegove vsebine, medtem ko je 17-odstotni delež anketiranih doslej o zakonu o evtanaziji vedel bodisi malo bodisi nič.
2.
Na vprašanje, kakšno je njihovo mnenje o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je 47 odstotkov vprašanih odgovorilo, da zakon, na katerega nimajo pripomb, podpirajo v celoti; 27 odstotkov vprašanih podpira pravico polnoletne osebe za odločitev o končanju življenja, vendar ob pogoju, da je ta pravica omejena; 26 odstotkov anketiranih pa pomoč pri končanju življenja, skupaj z zakonom, ki naj bi to pravico opredelil, zavrača.
3.
Med anketiranimi, ki podpirajo omejitve pri pravici do pomoči pri končanju življenja, jih 82 odstotkov ocenjuje, da je za evtanazijo nujno soglasje specialista paliativne medicine, 52 odstotkov jih pričakuje soglasje družinskega zdravnika, v 41 odstotkih odgovorov naj bi bilo soglasje pogojeno s pričakovanim preživetjem obolelega (manj kot tri mesece), 28 odstotkov anketiranih pa ocenjuje, da je, kar se tiče omejitev pri udejanjanju predlagane pravice, treba izvzeti vse bolnike z duševnimi boleznimi. Pri tem vprašanju je vsak anketirani lahko izbral več odgovorov.
4.
Tiste, ki ne nasprotujejo uzakonitvi možnosti pomoči pri končanju življenja, so raziskovalci vprašali, h kateri od dveh možnosti se bolj nagibajo: ali velja pri vsakemu posamezniku trpljenje najprej podrobno opredeliti in se šele potem odločiti o pomoči pri končanju življenja, ali ne. Da je najprej treba opredeliti vzrok trpljenja, ker je nekatere od teh vzrokov mogoče ublažiti, je menilo 59 odstotkov anketiranih. Da to ni nujno, ker da ima vsakdo sposobnost in pravico, da sam oceni, ali je njegovo trpljenje neznosno, pa je ocenilo 41 odstotkov anketiranih.
5.
Anketirane, ki ne nasprotujejo pomoči pri končanju življenja, so raziskovalci opozorili na zakonodajno možnost, ki poleg pomoči pri samousmrtitvi predvideva tudi možnost evtanazije – in jih vprašali, ali se jim dodatna možnost evtanazije zdi primerna. Več kot polovica (61 odstotkov) vprašanih se je s tem strinjala, preostali ne.
6.
Raziskovalce je zanimalo, ali bi sprejetje zakona v predlagani obliki vplivalo na položaj invalidov in obolelih v družbi. Dobra polovica (57 odstotkov) vprašanih je to možnost zanikala, medtem ko jih 30 odstotkov meni, da bi zakon lahko vodil do pritiska, naj se bolni in invalidi »umaknejo«; 18 odstotkom vprašanih se zdi verjetno, da bi zakon utegnil narekovati negativni odnos do bolnih in do invalidov, 13 odstotkov pa jih meni, da zakon lahko vodi do omejevanja pravic bolnikov in invalidov.
Zdravniki bodo zakon spoštovali, vendar se bodo večinoma odločali za ugovor vesti
Do predlaganega zakona sta se v imenu zdravniške zbornice, zdravniškega društva in slovenske medicinske akademije opredelila tudi prof. dr. Bojana Beović in prof. dr. Radko Komadina. Po oceni dr. Bojane Beović predlagani zakon v slovensko družbo prinaša ogromne spremembe – v odnosu do življenja in v odnosu do starejših, predvsem pa posega v delo zdravnika, ki bolniku želi pomagati pri ohranjanju, ne pri končanju življenja. »Zdravniki se zavedamo, da gre pri tem zakonu za odločitev družbe, za odločitev poslancev državnega zbora – dolžni pa smo opozoriti na posledice, tudi na to, da vloga zdravnikov v tem zakonu ni ustrezno opredeljena.«
Da evtanazija preprosto ne pritiče zdravniškemu poklicu, pri čemer pa zdravnik mora upoštevati voljo obolelega, če ta iz kakršnegakoli razloga ne želi nadaljevati z zdravljenjem, opozarja tudi dr. Radko Komadina, ki pri tem izpostavlja vodila etične komisije Svetovnega zdravniškega združenja (WMA), obvezujoča tudi za slovenske zdravnike: noben zdravnik ne sme biti prisiljen sodelovati pri evtanaziji ali samomoru z zdravniško pomočjo, prav tako ne sme biti primoran v sprejetje odločitve o takšnem dejanju.
»Najmanj nenavadno je, da omenjeni predlog zakona predvideva uvedbo nekakšne nove storitve, ki bi jo umestili med druge v tako imenovanem seznamu VZS (vrsta zdravstvene storitve, op. a.). Zdravniški poklic takšne vloge ne bo sprejel, sklicevali se bomo na ugovor vesti. Ne bomo pa nasprotovali, če bo to vlogo želela sprejeti katera druga poklicna skupina,« meni Radko Komadina.
Vodila etične komisije Svetovnega zdravniškega združenja (WMA), obvezujoča tudi za slovenske zdravnike: noben zdravnik ne sme biti prisiljen sodelovati pri evtanaziji ali samomoru z zdravniško pomočjo, prav tako ne sme biti primoran v sprejetje odločitve o takšnem dejanju.
Zdravniki so se o tovrstnih spremembah v slovenski družbi, o katerih teče poglobljena javna razprava že nekaj let, po strokovno-etični in tudi pravni plati opredeljevali na številnih srečanjih. Objavljamo nekaj poudarkov z dogodka pred dvema letoma, kjer so kot govorci sodelovali tudi izr. prof. dr. Borut Škodlar (vidik psihiatrije), Peter Golob (medicinsko-pravni vidik) in prof. dr. Matjaž Zwitter (medicinsko-etični vidik).
Simbolične fotografije: iStock; preliminarni rezultati raziskave: študenta medicine Arne Pilej in Ivo Prelog ter predstojnik katedre za medicinsko etiko na mariborski medicinski fakulteti prof. dr. Matjaž Zwitter
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
