»Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti,« poudarja prof. dr. Marija Petek Šter v pogovoru za zdravstveni portal o evtanaziji pa tudi o drugih izzivih na področju družinske medicine

»Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti,« poudarja prof. dr. Marija Petek Šter v pogovoru za zdravstveni portal o evtanaziji pa tudi o drugih izzivih na področju družinske medicine

V državah, kjer so postopki za prostovoljno končanje življenja s pomočjo evtanazije legalizirani, v povprečju tri do štiri odstotke ljudi, ki se zaradi kronične, napredujoče, neozdravljive bolezni, pa naj bo to rak, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), srčno popuščanje, multipla skleroza ali amiotrofična lateralna skleroza (ALS) znajdejo v tako rekoč brezizhodni situaciji, prosi za pomoč pri končanju življenja. Pri nas vprašanje evtanazije ni niti dorečeno niti zakonodajno urejeno. Pripravljen je sicer osnutek zakona, oblikovan v sklopu civilne družbe, ki pa mu zdravniki – zlasti družinski zdravniki, ki bi jih uzakonitev predlaganih rešitev spravila v nezavidljiv in z njihovega zornega kota povsem nesprejemljiv položaj – nasprotujejo. Zavedajo se, da je ureditev tega področja nujna, vendar po drugačni poti, s širšim družbenim konsenzom in v dialogu s stroko.

»Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti,« poudarja prof. dr. Marija Petek Šter v pogovoru za zdravstveni portal o evtanaziji pa tudi o drugih izzivih na področju družinske medicine
Marija Petek Šter (Foto: Diana Zajec)

»Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti avtorji osnutka zakona o pravici do pomoči pri prostovoljni prekinitvi življenja. Ne sprejemamo vloge tistega, ki bi bil dolžan sodelovati pri izpeljavi postopkov, ki vodijo v smrt bolnika, za katerega smo pred tem skrbeli leta in desetletja,« poudarja prof. dr. Marija Petek Šter, specialistka družinske medicine in predstojnica Katedre za družinsko medicino. Pogovarjali pa se nisva le o evtanaziji, ampak tudi o številnih drugih aktualnih izzivih v sferi družinske medicine.

V državah, kjer je evtanazija legalizirana, v povprečju tri do štiri odstotke ljudi, ki se zaradi kronične, napredujoče, neozdravljive bolezni, pa naj bo to rak, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), srčno popuščanje, multipla skleroza ali amiotrofična lateralna skleroza (ALS) znajdejo v tako rekoč brezizhodni situaciji, prosi za pomoč pri končanju življenja.

Zagotoviti strokovno pomoč pri prostovoljnem prenehanju življenja ali ne zagotoviti strokovne pomoči pri prostovoljnem prenehanju življenja nikakor ni novo vprašanje, povezano z evtanazijo, vendar ga še vedno spremljajo številne dileme, ki zahtevajo nedvoumne etične in empatične odgovore. Zanima me, kolikokrat se s tovrstnimi dilemami, s tovrstnimi težavami, ki jih pri marsikaterem pacientu lahko povzročijo težka, neozdravljiva bolezen in bolečine, ki spremljajo njeno napredovanje, soočite v vaši strokovni praksi.

Marija Petek Šter

Zdravnik družinske medicine v povprečju skrbi za 1500 do 2000 pacientov. Vsako leto približno 20 bolnikov konča svoje življenje; nekateri od njih umirajo doma, drugi v bolnišnici. Seveda pri vseh ne gre za kronično neozdravljivo napredujočo bolezen. Pri nekaterih se, žal, smrt zgodi nenadoma, nepričakovano – a danes beseda teče o tistih, ki se spopadajo s kronično neozdravljivo boleznijo. Od pet do deset bolnikov na leto je takih, s katerimi v zadnjem obdobju življenja razpravljamo tudi o tej temi. Toda v svoji kar bogati klinični karieri se še nisem srečala s prošnjo, naj bolniku pomagam pri zaključku življenja.

Vemo, da je z dobrim podpornim zdravljenjem, predvsem pa s paliativno medicino, ki omogoča, da kronična neozdravljiva bolezen ne pomeni kroničnega trpljenja bolnika, mogoče narediti veliko – in verjamem, da se bomo posledično z vprašanjem pomoči pri končanju življenju srečevali redkeje. Zavedam se, da je v sodobni družbi to vprašanje treba izpostaviti, kajti avtonomija bolnika je pomemben vidik – a po drugi strani ne smemo pozabiti na avtonomijo zdravnika.

Od pet do deset bolnikov na leto je takih, s katerimi v zadnjem obdobju življenja razpravljamo tudi o tej temi, toda osebno se še nisem srečala s prošnjo, naj bolniku pomagam pri zaključku življenja.

Kar se tiče zdravnika – predvsem zdravnika družinske medicine, osebnega, izbranega zdravnika človeka, ki ga je zdravil ne le leta, ampak praviloma desetletja, z njim premagoval ovire in mu pomagal, da je ohranjal zdravje in mu zagotavljal pomoč, ko se je bolezen začela približevati končni fazi –, se pri tem vprašanju pojavi konflikt. Konflikt med avtonomijo bolnika na eni strani in na drugi strani avtonomijo zdravnika, ki si želi ohranjati življenje in, seveda, bolniku pomagati, da njegovo življenje ohranja kakovost do naravnega konca.

V luči predloga zakona o pravici do pomoči pri prostovoljni prekinitvi življenja se družinski zdravniki absolutno ne moremo strinjati z vlogo, ki nam jo zakon želi dodeliti. Kot nekdo, ki skrbi za svojega bolnika, zelo težko sprejemamo, da bi svojemu bolniku morali pomagati z apliciranjem zdravila in potem s spremljanjem njegovega zaključka življenja ob taki pomoči. Družinski zdravniki svoje paciente in njihovo družino – svojci prav tako potrebujejo precej naše pomoči, saj s hudo bolnim živijo in trpijo, ga podpirajo in lahko zelo dobro pomagajo v vseh fazah, ki spremljajo umiranje – res dobro poznamo. In prav zato je naša vloga edinstvena in posebna, tudi z vidika koncepta našega delovanja, ki vključuje skrb za člane ožje, dostikrat pa tudi širše družine. 

V luči predloga zakona o pravici do pomoči pri prostovoljni prekinitvi življenja se družinski zdravniki absolutno ne moremo strinjati z vlogo, ki nam jo zakon želi dodeliti.

Seveda se zavedamo, da se bo pravica bolnika do pomoči pri prostovoljni prekinitvi življenja v določeni obliki v prihodnje udejanjila tudi pri nas – a vloga družinskega zdravnika je v svetovanju, pogovoru, sodelovanju v timu. Ne želimo pristati v vlogi nekoga, ki bi po eni strani bolnika zdravil, po drugi strani pa bi mu pomagal, da svoje življenje konča z našo pomočjo. Tu smo naleteli na precejšnji odpor, pa ne le v družinski medicini, ki je sicer v zakonu zelo izpostavljena v smislu sodelovanja pri postopkih za končanje življenja.

Zavedamo se, da družba zori in da prihaja val sprememb – toda te stvari za zdaj niso domišljene in dorečene do te mere, da bi jih lahko sprejeli v predlagani obliki. Vsekakor pa moramo upoštevati tudi to, da so vrednote v naši družbi morda drugačne. Bojim se, da bo razprava pri postopkih za pomoč pri zaključku življenja zahtevala še kar nekaj strokovnih razprav in širšega družbenega konsenza, preden bomo našli ustrezne rešitve. 

Seveda se zavedamo, da se bo pravica bolnika do pomoči pri prostovoljni prekinitvi življenja v določeni obliki v prihodnje udejanjila tudi pri nas. Zavedamo se, da družba zori in da prihaja val sprememb – toda te stvari za zdaj niso domišljene in dorečene do te mere, da bi jih lahko sprejeli v predlagani obliki.

Moramo pa za bolnike s kroničnimi neozdravljivimi boleznimi ustrezno poskrbeti, z okrepitvijo paliativne medicine, pri čemer se trudimo, da zdravnikom že med dodiplomskim in specialističnim študijem ta znanja zagotovimo v sklopu obveznega kurikula iz paliativne medicine.

In tu je še en pomemben element: za takega bolnika potrebujemo čas, kajti delo s takim bolnikom je strokovno in tudi časovno zahtevno. Če se bo stroka ustrezno razvijala – tudi z večjo zainteresiranostjo za specializacijo iz družinske medicine –, bomo za naše bolnike lahko bolje poskrbeli. Če pa bo sprejet zakon, ki bo družinskim zdravnikom dodelil novo vlogo, bo to stranpot od našega cilja, s katerim želimo mladim družinsko medicino predstaviti kot zanimivo stroko in navdihujočo profesionalno kariero.

Če se bo stroka ustrezno razvijala – tudi z večjo zainteresiranostjo za specializacijo iz družinske medicine –, bomo za naše bolnike lahko bolje poskrbeli. Če pa bo sprejet zakon, ki bo družinskim zdravnikom dodelil novo vlogo, bo to stranpot od našega cilja.

Nakazali ste tudi zelo aktualne izzive, s katerimi se sooča družinska medicina oziroma celotno osnovno zdravstvo in ki so aktualni tudi v kontekstu razprav o evtanaziji. Zagotovo bi lahko rekli, da je okrepitev paliativne oskrbe oziroma paliativne medicine nujna, na vseh ravneh zdravstvenega varstva – po drugi strani pa zdravniki družinske medicine, kot vemo, delate v vse prej kot ustreznih pogojih, kajti potrebujete čas za obravnavo bolnika, tega časa pa, vsaj v aktualnih okoliščinah, ni dovolj, kajne?

Marija Petek Šter

Res je. Zahtevnost našega dela se povečuje. Bolniki so vse starejši, multimorbidni, vedno več jih potrebuje tudi zdravljenje na domu. To ni pomembno le v smislu zahtevnejših veščin, ki jih moramo izvajati, in okrepitve znanj; za kompleksno obravnavo je tisto, kar potrebujemo in česar ni dovolj, predvsem – čas. In tu ne gre za pet ali sedem minut. Čas, ki je primeren za obravnavo takih bolnikov, je ura ali več. 

Obljube za okrepitev primarne ravni so nekaj, kar gre politikom z lahkoto z jezika že vrsto let, do konkretnih rešitev pa še nismo prišli. Nekaj optimizma nas navdaja; s predlogi, ki so trenutno na mizi, bomo morda pri mladih vendarle spodbudili nekaj več interesa. In to je v tem trenutku ključno, da se bo več mladih odločalo za specializacijo iz družinske medicine. Zavedati se moramo, da se bo generacija družinskih zdravnikov, ki je zdaj še polno aktivna, v naslednjih nekaj letih upokojila. Nadomestitev za te zdravnike pa ni.

Verjetno se bomo v prihodnjih letih kar močno soočali s problemom pomanjkanja zdravnikov, ki ga ob trenutnem prilivu kadra še ne moremo pokriti. Naši izračuni kažejo, da bi na leto potrebovali 90 specializantov, trenutno pa je ta številka približno prepolovljena. 

Obljube za okrepitev primarne ravni so nekaj, kar gre politikom z lahkoto z jezika že vrsto let, do konkretnih rešitev pa še nismo prišli. 

Vsekakor si, že kot fakulteta, zelo intenzivno prizadevamo, da študente navdušimo z vključevanjem družinske medicine v dodiplomski študij, od prvega letnika dalje, in z zagotavljanjem intenzivnega stika z našo stroko. Toda ko študenti vidijo, kaj se dogaja v praksi, se raje odločijo za stroke, ki jih ocenijo kot delovno manj intenzivne in v katerih so boljši tako pogoji za delo kot zaslužek, za stroke, kjer kratkoročno vidijo boljšo perspektivo.

Razkorak med navdušujočim obdobjem študija in časom, ko se je treba odločiti, je neznanka. Kaj se zgodi z mladimi, da rečejo 'ne, ne želim v to stroko', v kateri med drugim vidijo vse preveč administrativnih obremenitev?

A kljub temu se na tem področju v zadnjem času veliko dogaja, z dodatnim kadrom, z namenom, da zdravniku vrnemo njegovo strokovno delo in da vse ostalo, kar lahko opravijo drugi člani tima, prepustijo njim. Tako bo zdravnik s svojim delom lahko bolj polno prispeval k temu, da bolniki dobijo strokovno ustrezno, profesionalno oskrbo. Nakazujejo se koraki, s katerimi bomo mladim lahko pokazali, da biti družinski zdravnik ni slabo.

Nakazujejo se koraki, s katerimi bomo mladim lahko pokazali, da biti družinski zdravnik ni slabo.

Bi torej lahko rekli, da interventni zakon z rešitvami, ki jih vsebuje, prinaša vsaj delno upanje za izboljšanje razmer?

Marija Petek Šter

Sem optimistka. Vse rešitve, ki bi si jih želeli, sicer niso zapisane v tem zakonu, je pa vsaj nekaj malega – in verjamem, da se premaknilo na bolje. Kako hitro bodo mladi sledili tem spremembam, ne vemo. 

Pred nekaj dnevi se je že pojavila informacija, da je interes za specializacije iz družinske medicine malenkost večji. Lahko pa rečem, da je bil ta interes zadnji dve leti nekoliko večji kot pred tremi ali štirimi leti, ko smo, kar se tiče zanimanja za družinsko medicino, res dosegli dno. Upamo, da se bo trend povečevanja zanimanja, ki je zdaj sicer samo nakazan, nadaljeval in da nam bo uspelo zapolniti večino mest.

Kot stroka lahko nekaj naredimo, vendar brez širšega konsenza in politične podpore ni rešitve. Pustimo se torej presenetiti ...

Kot stroka lahko nekaj naredimo, vendar brez širšega konsenza in politične podpore ni rešitve.

Lahko le rečemo, da si takega trenda želimo vsi – za vse paciente, ne le za tiste, ki potrebujejo največ pomoči, ki pomoč potrebujejo najpogosteje, in tudi te, o katerih danes teče beseda: najbolj bolne, ki jih na poti skozi življenje spremlja ali se jim vsaj občasno utrne misel o evtanaziji ...

Marija Petek Šter

Absolutno, kajti dejstvo, da je pomemben delež slovenskega prebivalstva brez osebnega zdravnika, je res nesprejemljivo. Biti brez osebnega zdravnika pomeni, da je tvoje zdravje ogroženo, saj ne moreš priti pravočasno do ustrezne pomoči in tako probleme rešuješ v urgentni službi. Za urgentno službo pa vemo, da rešuje življenjsko ogrožujoča stanja – ne preprečuje pa nastanka bolezni, ne pomeni zdravljenja kroničnih bolezni ali vodenja bolnika, ne predstavlja dolgotrajnega odnosa med bolnikom in zdravnikom ... 

Mislim, da smo v družinski medicini kot stroki absolutno pripravljeni, da ponudimo možnost, da vsak, ki to želi, dobi osebnega zdravnika – vendar ne za vsako ceno. Iskanje rešitve je stvar kompromisa med politiko in stroko. Treba se je dogovoriti, kaj je prioriteta. Mi smo za to, da ima vsak bolnik osebnega zdravnika, ne moremo pa tega rešiti sami, brez podpore.

Povsem nesprejemljivo je, da je pomemben delež slovenskega prebivalstva brez osebnega zdravnika. Biti brez osebnega zdravnika pomeni, da je tvoje zdravje ogroženo, saj ne moreš priti pravočasno do ustrezne pomoči in tako probleme rešuješ v urgentni službi.

 

Fotografija Marije Petek Šter in video pogovor: Diana Zajec; simbolična fotografija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

Vloga družinskega zdravnika

Najbolj brano

logotip

 

Video

video ikona