Takih zgodb je veliko – veliko več, kot bi si človek lahko predstavljal. V tem trenutku naj bi se z depresijo in njenimi posledicami spopadal vsak 20. človek, vsak šesti pa je ali bo za depresijo zbolel vsaj enkrat v življenju. Težava je, ker to obolenje še vedno spremlja stigma, ki predolgo in preveč ovinkavo pot do strokovne pomoči dela še bolj nedostopno – po drugi strani pa na tem strokovnem področju, ki je desetletja ostajalo pozabljeno, potisnjeno ob sistemski rob, mrgoli logističnih težav, med katerimi najbolj izstopa pomanjkanje kadra. Že tako ali tako dolge čakalne dobe so se med epidemijo še podaljšale, pojavnost težav v duševnem zdravju pa se je izrazito povečala. Kako v prepletu vsega naštetega nekomu, ki se znajde v depresiji, ki se spopade z anksioznostjo ali drugo resno duševno motnjo, podati roko in mu pomagati, da se iz primeža bolezni izvije prej, preden ta postane kronična?

Ključne težave, ki pri nas zaznamujejo storitve na področju duševnega zdravja, povzroča izrazito pomanjkanje specialistov: pedopsihiatrov, kliničnih psihologov in psihiatrov. Probleme narekuje kopica zakonodajnih nedorečenosti, med drugim neurejenost sistemskega financiranja specializacij iz klinične psihologije, enako velja za področje psihoterapije, za slabo dostopnost do psihološke in psihoterapevtske pomoči in, nenazadnje, za posledično nedopustno dolge čakalne dobe na prve preglede. 

Našteti problemi niso novi, niso posledica pandemije, so pa v tem času postali še izrazitejši kot prej, tudi na račun večje prizadetosti določenih skupin prebivalstva, ki jim zadnje leto in pol ni prizanašalo. Pojavnost simptomov depresije in anksioznosti se je izrazito povečalo – opaznejše je pri ženskah, pri mlajših, ki so jih v preteklosti že zdravili zaradi duševnih težav, pri posameznikih s slabšim socialno-ekonomskim položajem, ki so že tako ali tako bolj izpostavljeni težavam v duševnem zdravju, ter pri številnih, ki jim je aktualno dogajanje izrazito spremenilo življenje.

Nisi okej? Povej naprej!

Tudi zato je v sklopu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) v tem tednu zaživela kampanja s povednim sloganom: Nisi okej? Povej naprej!. Na ta način naj bi posameznike, ki oziroma ko se znajdejo v primežu katere od duševnih motenj, spodbudili k ukrepanju, kajti zamujeni čas pri iskanju strokovne pomoči in podpore pri obvladovanju težav z duševnim zdravjem je težko nadoknaditi. 

Da bi presegli te težave, se vrstijo pobude za pospešeno zaživetje sistemskih sprememb, ki bodo izboljšale dostopnost do strokovne pomoči in podpore pri premagovanju težav na področju, ki je še vedno prežeto s stigmo; samo čakalna doba za kliničnega psihologa je daljša od leta dni, ponekod je na strokovno obravnavo treba čakati tudi 17 mesecev. 

Kako sinhronizirati delovanje sistemskega kolesja?

Omenjeni kratki stiki pri obravnavi in zdravljenju duševnih motenj so le delček sistemskega kolesja, ki bi moralo biti sinhronizirano v zagotavljanju pravočasne pomoči osebam, ki se spopadejo z depresijo, z anksioznostjo ali katero od drugih motenj, ki izrazito spremenijo življenje in vplivajo na vse njegove razsežnosti, od drugačnega odzivanja in slabše storilnosti na delovnem mestu do kratkih stikov in vse večje osamitve, posledično pa tudi samostigmatizacije.

Da bodo posledice epidemije in ukrepov za njeno premagovanje hude, je že dolgo jasno. Zdaj tudi minister za zdravje Janez Poklukar opozarja na »izrazit porast posledic na duševnem zdravju, ki jih je mogoče pripisati epidemiji. Soočamo se s porastom odvisnosti, nespečnosti, tesnobe pa tudi vedenjskih in čustvenih težav, zlasti pri otrocih in mladostnikih.« Tudi minister omenja, da je treba okrepiti vse aktivnosti podpore in pomoči ljudem v stiski ... 

Vemo pa, da se kljub tovrstnim pozivom in naraščanju potreb po strokovni pomoči na področju duševnega zdravja premnogi znajdejo v začaranem krogu, kajti storitve so pogojene s povsem neustreznimi kadrovskimi in logističnimi zmogljivostmi ter neustreznimi okviri na ravni celotne družbe. 

»V Sloveniji so desetletja zanemarjanj privedla do pomanjkljivega sistema skrbi za duševno zdravje, do strukturne stigme in prezrtja potreb po podpori in krepitvi duševnega zdravja, ki je ključna podstat družbenega razvoja. Slovenijo pesti kadrovsko in programsko podhranjen sistem skrbi za duševno zdravje na področju vzgoje in izobraževanja, socialnega in zdravstvenega varstva, neustrezna podpora osebam s težavami v duševnem zdravju na njihovem domu in v skupnosti, neustrezna podpora ranljivim družinam,« opozarjajo na NIJZ.

Sistemski izzivi in odzivi ter obeti za izboljšanje razmer na tem področju

In kakšni so danes obeti za izboljšanje razmer na tem področju medicine, za izboljšanje pogojev za strokovno delo in posledično za možnost zagotavljanje res celovite in pravočasne obravnave posameznikov z duševnimi motnjami? Zagotavljanje pogojev, ki bi omogočali nemoteno in celovito strokovno oskrbo, je bilo dolga desetletja vse preveč potisnjeno ob rob, ko se je določalo o naložbah in možnostih za doseganje napredka v skrbi za bolnike z duševnimi motnjami. 

V sklopu letošnjega svetovnega dneva duševnega zdravja je zdravstveni minister sicer nanizal novosti, ki naj bi pripomogle k izboljšavam – a le redke med njimi bodo k reševanje težav lahko prispevale v kratkem.

Prepoznava in premagovanje bolezni tisočerih obrazov

Depresija je bolezen tisočerih obrazov, simptomi, po katerih jo je mogoče prepoznati, pa so zelo raznoliki in se, kar še dodatno otežuje prepoznavo, prepletajo z različnimi občutki, ki človeka tudi sicer prevevajo v življenju. Razlika je pravzaprav le v tem, da so pri depresiji intenzivnejši in dlje trajajoči. 

Ko nekdo zboli za depresijo, se v možganih – v delu, ki uravnava razpoloženje – poruši ravnovesje kemičnih sporočevalcev, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami. Tako je diagnosticiranje bolezni oteženo tudi zato, ker se oseba z depresijo praviloma sramuje svojega stanja oziroma se zaradi posledic novonastalih težav z njimi ne zmore spoprijeti sama, pomoči pa ne poišče. 

Po drugi strani pa stigma prihaja tudi od drugod, kajti človeka z depresijo marsikdo še vedno ne želi imeti v bližini, se družiti z njim. Da bi bližnjemu, prijatelju ali znancu lahko pomagali najti pot iz primeža depresije prej, preden ta postane kronična, je ključnega pomena poznavanje spektra težav, ki segajo na vsa področja ustvarjanja in življenja. Zato je, tako kot pri številnih drugih obolenjih, tudi pri duševnih motnjah in boleznih ključnega pomena, da spremembo zazna oboleli oziroma njegovi bližnji, ki mu lahko pravočasno priskočijo na pomoč pri iskanju ustrezne obravnave in podpore.

Depresija je – poleg tesnobnosti – v ambulantah osnovnega zdravstva najpogosteje zabeležena duševna motnja, za katero vsaj enkrat v življenju zboli vsak šesti človek, v tem trenutku je depresiven vsak dvajseti Slovenec, mnogi med njimi so brez diagnoze in tudi brez ustrezne strokovne pomoči. Simptomi depresije se nemalokrat prepletajo s podobnimi znaki drugih bolezni. Do resnega problema prihaja pri starejših, osamljenih ljudeh, pri katerih težava ostane neprepoznana kljub temu, da depresija zelo ogroža predvsem starejše moške, pri katerih je samomorilnost, v katero lahko vodi ta duševna motnja, tudi do petkrat višja ... 

Kako prepoznati depresijo?

Verjetno ni človeka, ki ga ob določenem dogodku, iz povsem razumljivih razlogov, ne bi prežela žalost. Ali brezvoljnost. Apatija. Takšni pa so, med drugim, tudi znaki depresije, ki zajema štiri sklope znakov: v mislih, čustvih, v vedenju in telesu. 

Če zgoraj navedeni znaki ne izzvenijo, je treba čim prej poiskati pomoč in podporo v duševni stiski. 

Strah pred zdravljenjem je odveč

Zdravljenje depresije je odvisno od trajanja in globine depresije; medtem ko za blage depresije velja, da lahko izzvenijo same, je pri težjih oblikah stanje bistveno bolj zapleteno, kajti znakov depresije je vedno več in postajajo vse izrazitejši. 

Po postavljeni diagnozi vsi oboleli ne potrebujejo zdravil ali zdravljenja v bolnišnici. Psihoterapija, denimo, je pri prakticiranju vedenjsko-kognitivne terapije in svetovanj lahko podobno učinkovita kot zdravila – a le pri blagi depresiji Pri zmerni in pri hudi obliki depresije so kot osnovno zdravljenje priporočena zdravila, pogosto pa je kombiniranje obeh pristopov.

Ker se zdravil za depresijo na račun terapevtskih prijemov v preteklosti še vedno drži negativen predznak, stroka vedno znova poudarja, da sodobna zdravila ne povzročajo odvisnosti. 

Včasih so bolnikom z depresijo predpisovali pomirjevala, ki učinkujejo kratkoročno, predvsem na tesnobo, ne zdravijo pa ključnih simptomov in povzročajo odvisnost – zato se stanje obolelih z depresijo dolgoročno ni izboljšalo, ampak, nasprotno, še dodatno poslabšalo. 

V zadnjih letih so za zdravljenje depresije na voljo ena najvarnejših zdravil za duševne motnje, serotoninski antidepresivi – učinkovati začnejo z zamikom, v roku meseca dni, lahko tudi nekoliko kasneje, ne povzročajo nobene odvisnosti (za razliko od pomirjeval in uspaval), njihovo učinkovanje pa je dolgoročnejše.

»Ne zatiskajte si oči pred depresijo, ampak poiščite pomoč!«

Pri Jelki Kristl so se prvi znaki depresije pojavili pred 31 leti, ko je bila stara 25 let. Štiri dni ni mogla spati, vse jo je bolelo, problemi pa niso in niso hotele izzveneti, se spominja – in poiskati je bilo treba strokovno pomoč. »Gre za težavo, ki si jo mora človek najprej priznati, nato pa – poleg sprejemanja strokovne pomoči in terapije – veliko delati na sebi.«

Veliko je društev, ki obolelemu pri tem pomagajo – in Jelka Kristl javno poudarja, da je bila to pomoč pripravljena sprejeti in zdaj živi lepo življenje. »Veliko šivam, pletem, ukvarjam se z nordijsko hojo, berem poezijo in tudi sama pišem pesmi,« pove in vsem, ki so se ali se bodo kadarkoli v življenju srečali z depresijo, polaga na srce: »Ne zatiskajte si oči pred to težavo, ampak poiščite pomoč!«

O depresiji in težavah z duševnim zdravjem ter njihovem premagovanju sem se pogovorila tudi z dvema strokovnjakoma – s psihiatrom doc. dr. Jurijem Bonom s Centra za klinično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana ter mag. Bogdanom Dobnikom, predsednikom Nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara, v sklopu katerega bi lahko nanizali več kot tisoč takšnih in podobnih osebnih zgodb.

​

Video pogovora in portreta Jurija Bona in Bogdana Dobnika: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.