»Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bo prinašal tudi tragične zgodbe – in zaradi tega zakona bodo nedvomno in nepreprečljivo umirali ljudje, ki bi sicer radi še živeli«
V več kot treh desetletjih, odkar pišem o najrazličnejših boleznih, njihovem zdravljenju in osebnih (pre)izkušnjah posameznikov, pri katerih določena bolezen počasi, a vztrajno ugaša njihove zmogljivosti, jim krade duha ter vse bolj omejuje njihovo življenje, med sogovorniki ni bilo nikogar, ki bi nad življenjem obupal, nikogar, ki bi svoje življenje, čeprav marsikdaj spremenjeno skorajda do neprepoznavnosti, želel predčasno končati. Fokus življenja se v takih primerih sicer močno spremeni, pomembne postanejo povsem drugačne vrednote kot pred boleznijo, saj človeku življenje sčasoma lajšajo, zaljšajo in bogatijo že majhne, včasih navidezno povsem nepomembne stvari. Vendar to nikakor ni dovolj. Poskrbeti je treba za sistemsko pomoč in podporo, ki lajšata življenje obolelemu pa tudi njegovim bližnjim – kajti v ne dovolj urejenih razmerah in z zgolj parcialnim ukrepanjem pot do verodostojnih, varnih in celovitih rešitev (p)ostaja zelo negotova, nemalokrat prežeta s številnimi tveganji in nevarnostmi.