Ministrstvo za zdravje naj bi v začetku prihodnjega leta predstavilo dokument o stanju v zdravstvu, ki bo šele podlaga za pripravo reforme. Jasno je, da je reforma nujna, toda zaradi dolgoletnega dopuščanja vztrajnega razpadanja sistemskih okvirov se zdi vprašljivo, kako dolgo bodo na izboljšavo razmer še lahko čakali ti, ki jih dane razmere najbolj prizadenejo – pacienti. Kaj naj naredi na desettisoče posameznikov, ki so ostali brez osebnega zdravnika in se zdaj lahko zatečejo edino na urgenco ter upajo, da bodo tako vsaj za kanec pospešili začetek obravnave in zdravljenja. Ta možnost jim je namreč bodisi zaradi odhoda njihovega osebnega zdravnika bodisi zaradi nevzdržno dolgih čakalnih vrst odvzeta – kljub temu, da si redno plačujejo tako obvezno kot dodatno oziroma dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

»Zdravniki nismo dolžni zagotavljati ustavnih pravic državljanom – to je naloga države. Dolžni smo zagotavljati zdravstveno oskrbo v skladu s strokovnimi smernicami. In to nameravamo opravljati še naprej, ob pomoči naših neprecenljivih zdravstvenih sodelavcev, brez katerih timi družinske medicine ne bi obstajali in so vedno postavljeni v ozadje razprav,« opozarjajo zdravniki družinske medicine, avtorji javnega apela za takojšnje ukrepanje: Andreja Beg Krasnič, Maja Dukadinoska, Tamara Fras Stefan, Tina Guna Repnik, Gordana Jurkovič, Mojca Krajnc, Stanka Kralj, Mojca Ostanek, Lea Rojo Mačkovšek, Irena Stany Žgur, Neža Starič, Primož Štular, Aleksandra Todorovič, Jelena Tripković in Katarin Troha. Kot povsem nekorektno pa ocenjujejo »zavajanje javnosti, češ da si zdravniki želijo le finančne stimulacije, ki naj bi kratkoročno rešila položaj družinske medicine.«

Instant predlogi ne bodo vodili v rešitve

Aktualno pozivanje, naj še dodatno delajo prek svojih zmožnosti, ker da je to v skladu z etičnimi načeli in poslanstvom njihovega poklica, razumejo kot »sprevrženo. Instant rešitev z dvigom glavarinskih količnikov, ki jo ponuja bivši minister in temelji na psevdoanalizi podatkov o številu opredeljenih oseb v ambulantah družinske medicine drugod po Evropi, bo, se bojimo, vodila v dodatne odpovedi – hkrati pa nas sili v nevestno in nestrokovno delo. Take izjave so samo dokaz popolnega nepoznavanja razmer, načina dela in zadolžitev v ambulanti družinske medicine,« so zapisali podpisniki poziva, v katerem natančno popišejo nabor obremenitev, ki v ambulanti zdravnika družinske medicine jemljejo čas, ki bi moral biti namenjen pacientom.

»Zdravniki zapuščajo družinsko medicino, ker enostavno ne zmorejo obremenitev in dela 'za tekočim trakom'. Ne pozabite, družinski zdravnik je v prvi vrsti klinik. Za to je študiral najmanj 11 let. Njegova naloga in poslanstvo je zdraviti, ne opravljati vlogo administratorja, agenta ZZZS ali administratorja specialistu na sekundarni ali terciarni ravni,« poudarja petnajsterica zdravnikov iz Zdravstvenega doma Ljubljana (enota Center), ki poziva k skupnemu in res celovitemu, skrbno premišljenemu in takojšnjemu ukrepanju, kajti do želenega učinka, dobrega za vse, po njihovem trdnem prepričanju »ne bo mogoče priti z iskanjem krivca, očrnjevanjem in poniževanjem neposrednih izvajalcev zdravstvene oskrbe – družinskih zdravnikov in medicinskih sester ter tehnikov.«

Stene so, kadra ni ...

O nevzdržnih razmerah v zdravstvu je ob predstavitvi pravkar izdanega priročnika za obravnavo nasilja v zdravstvenih in socialno-varstvenih zavodih »Nasilje ne!« spregovorila tudi ena izmed urednic tega dokumenta, Darinka Klemenc, nekdanja predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege, danes članica zbornične delovne skupine za nenasilje v omenjenih dejavnostih ter članica združenja za dostojno starost Srebrna nit.

»Pomanjkanje kadra je tako veliko, da si zaposleni včasih preprosto ne znajo več pomagati in obupavajo tudi zato, ker ne zmorejo opraviti vsega dela. Temu rečemo neopravljena zdravstvena nega in oskrba, kajti na 250 stanovalcev imamo ponoči dva zaposlena, bodisi zdravstvena tehnika ali bolničarja negovalca – tam, kjer omenjeni kader sploh dobijo. To je druga plat medalje, ki jo moramo upoštevati tudi takrat, ko se pogovarjamo o nasilju. Včasih smo presrečni, da v domovih za starejše opravijo vse delo – da so ljudje, denimo, vsaj približno nahranjeni, v resnici pa, roko na srce, pogosto niso. Pri tem na nikogar ne kažemo s prstom, vendar že nekaj let prosimo za podpis kadrovskih standardov in normativov,« opozarja Darinka Klemenc.

Po njenem prepričanju je na vrsti politika, »kajti tudi če bi bil na voljo kader, da bi ga zaposlili, tega v resnici ni mogoče izvesti, saj kadrovski normativi, žal, še vedno niso podpisani, kajti tudi aktualni minister za zdravje tega še ni naredil. Na to bo verjetno morala opozoriti tudi javnost – da bomo lahko naredili vsaj to, kar je izvedljivo. Na tem področju namreč nikakor nismo izoliran otok v Evropi, tudi v drugih državah zapirajo oddelke, bolnišnice.«

Ob tem spomni, da imamo v Sloveniji že sezidana dva lepa, nova doma za starejše. »Stene zdaj so, kadra pa ni. Tako, denimo, v Komendi že pol leta ne morejo odpreti doma – na možnost za sprejem v dom pa čaka približno 12.000 ljudi!«

Čeprav sistemske težave, nepravilnosti in pomanjkljivosti niso v neposrednem kontekstu teme o preprečevanju nasilja v zdravstvu, je Darinka Klemenc prepričana, da je tudi ta resni problem odraz obstoječih razmer – kar je jasno potem, ko pogledaš celotni diapazon dogajanja v družbi med in po epidemiji.

Številna področja v zdravstvu niso sistematično urejena

Kot dodaja predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege Monika Ažman, pa je pravkar izdani priročnik še eno od opozoril, da tudi to področje v slovenskem zdravstvenem prostoru ni sistematično urejeno. Največja vrednost tega dokumenta se po njenem prepričanju skriva v avtorefleksiji, v zavedanju, da so tudi zdravstveni delavci lahko tisti, ki povzročijo nasilje – zato so tako zelo pomembni dosledno nanizani preventivni ukrepi in pristopi, ki preprečujejo pojavnost konfliktnih situacij in posledičnih nasilnih dejanj.

»Še do danes nismo dobili 24-urne podpore, ki bi po zgledu drugih poklicnih skupin – policistov, denimo, ki opravljajo prav tako zahtevno delo kot vsi zdravstveni delavci – delovala 365 dni v letu. Zato je tako pomembno, da je priročnik pripravljen zelo sistematično in pregledno in je kot tak tudi neprecenljiv učni pripomoček; želim si, da bi bil na voljo v sleherni knjižnici – ne le bodočim zdravstvenim delavcem, ampak tudi vsem, ki so morda tudi sami žrtve nasilja.«

Pred desetletjem peticija proti uničenju družinske medicine, danes pa ...

Rešitev za neurejene, resnično pereče razmere v zdravstvu še ni na vidiku. In prav zato je v teh dneh tudi zdravniška zbornica spomnila na dogajanje v preteklosti, med drugim na peticijo sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um. Ta je pred slabim desetletjem tedanjo vlado pozval k takojšnji sanaciji razmer v osnovnem zdravstvu, da bi obvarovali tako zaposlene kot tudi ali predvsem paciente pred neželenimi posledicami. In kakšni so učinki peticije proti uničenju družinske medicine danes?

Zavarovancev, ki so ostali brez osebnega zdravnika, o tem ni treba spraševati. Odgovor je na dlani. Enako je tudi, kar se tiče zdravnikov: problemi so se poglobili in namnožili, kajti v zadnjih letih so se zvrstili ukrepi, ki so le še dodatno pripomogli k poslabšanju razmer. 

Kot izpostavlja vodstvo zdravniške zbornice, so v tem času »zavarovalnica, državna uprava in razne komisije širile nabor nezdravniških nalog, ki zdravnikom omejujejo možnosti dela z bolniki.« Po podatkih ZZZS se je istočasno povečevalo število zavarovancev: od leta 2004, na primer, za 160.000 oseb. In v tej številka se skriva tudi ogromni nabor posameznikov, ki so danes brez izbranega zdravnika.

V osrednji stanovski asociaciji so prepričani, da aktualni predlogi za še dodatno obremenitev zdravnikov družinske medicine – tistih, ki še vztrajajo pri delu v sklopu zdravstvenih domov – ne prinašajo rešitev, absolutno pa da prispevajo k nadaljnji šibitvi kakovosti in varnosti dela v zdravstvu. Zaradi takšnih pogojev dela pa je samo največji zdravstveni dom na Slovenskem v zadnjih dveh letih zapustilo skoraj 40 družinskih zdravnikov.

Bolniki pa ne morejo oditi, nimajo kam. In z vso pravico pričakujejo takšne ukrepe, ki se ne bodo še dodatno zajedali v čas, v katerem bi se zdravnik strokovno in poglobljeno, predvsem pa pravočasno lahko posvetil njihovim težavam, anamnezi in diagnostiki.

Bodo zdravniki res stavkali?

Sicer pa tudi sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides – ta s celovito podporo članstva v januarju 2023 zaradi neurejenih in nedopustnih razmer, v katerih je primorano delovati zdravstvo, napoveduje stavko – izpostavlja zdravstvenega ministra in podpredsednika vlade Danijela Bešiča Loredana ter celotno vlado, ki da ne zagotavlja rešitev, ampak se, nasprotno, odloča za drugačne prijeme.

»Namesto konstruktivnega pristopa k reševanju propadajočega javnega zdravstva minister za zdravje očitno raje izgublja čas s strankarskim politikantstvom in posredno postavlja pod vprašaj ustavno zagotovljeno pravico do sindikalnega udejstvovanja,« ocenjuje vodstvo Fidesa v odzivu na izjavo Danijela Bešiča Loredana, češ da »Fides ni nikoli povzročal težav, ko je bila na oblasti SDS«. (Zobo)zdravniški sindikat odgovarja s podatki: v 32 letih je Fides napovedal 12 sindikalnih zaostrovanj, od tega tri (25-odstotni delež) v času tako imenovanih desnih vlad, ki so vladale 7,8 leta oziroma približno četrtino časa, ki je minila od osamosvojitve. Dodajajo še argument, da njihove sindikalne aktivnosti niso bile nikdar vezane na politično usmerjenost, temveč na (ne)razumevanje težav v zdravstvu pri vsakokratni vladi in koaliciji.

Ni pomembno, katera vlada je na oblasti – pomembno je ukrepanje v dobro bolnikov

V resnici tudi zdaj ni pomembno, katera vlada je na oblasti. Jasno pa je, da so spremembe nujne. 

Pacienti potrebujejo učinkovito zdravstveno varstvo, zdravstvenemu sistemu je treba zagotoviti trdne okvire, ki bodo preprečali nadaljnje ugašanje dejavnosti, ki ima, tudi v primerjavi z drugimi državami, v osnovi dobre atribute.

Razumljivo je, da reforme ni mogoče izvesti čez noč. Pospešeno pa je treba udejanjiti najnujnejše ukrepe, s katerimi je v zdravstvu treba ohraniti vse, kar je v njem dobrega – in pacientom ponovno omogočiti pravočasni dostop do vseh storitev, obravnav, preiskav in posegov.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.