Državljani. Zavarovanci. Pacienti. Bolniki. Slednji ne pišejo pisem, ampak vdani v usodo čakajo in si srčno želijo sprememb, ki so jih obljubljale vse vlade po vrsti in ki jih napoveduje tudi aktualna. Rešitve pa se odmikajo v neotipljivo prihodnost, v kateri se obstoj tistih, ki predolgo čakajo na diagnozo in s tem tudi na začetek zdravljenja, zdi tako negotov kot obstoj politikov, ki v daljšem časovnem prerezu pravzaprav niso nič drugega kot muha enodnevnica. A četudi je muha enodnevnica morda nevšečna, pravzaprav ni škodljiva – drugače pa je z odločitvami, s katerimi vsakokratna politika tako ali drugače spiše usodo narodu. Marsikaj od tega gre sčasoma resda v pozabo, a če se nakopiči preveč tovrstnih odločitev, te slejkoprej vodijo v zlom nečesa dobrega. In na Slovenskem smo temu priča v primeru zdravstva.

Poglejmo samo aktualni prerez dogajanja v zadnjem obdobju. V času, ko osnovno zdravstvo pred našimi očmi razpada v prafaktorje. Oči javnosti so trenutno uprte predvsem v zdravnike družinske medicine, ki jih je vedno manj, posledično pa vse več ljudi ostaja brez osebnega zdravnika ali brez fizičnega dostopa do zdravnika, edinega, ki lahko odpre vrata za nadaljnje preiskave, diagnostiko, postavitev diagnoze in začetek zdravljenja.

Toda s podobnimi težavami kot družinski zdravniki se na primarni ravni soočajo tudi pediatri in ginekologi, ki se upokojujejo bistveno hitreje kot pa se odvija zaposlovanje mladega, novega kadra. Težave osnovnega zdravstva dobivajo odsev tudi na sekundarni in terciarni ravni zdravstvenega varstva, kjer se kopičijo obupne razmere za zdravljenje in povečuje število obupanih zdravnikov, ki, kot se morda zdi po aktualnem pogajalskem dogajanju, na zahteve po višjih plačah nikakor niso fokusirani toliko kot na skrb za bolnike. Za tiste bolnike, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici in ki jih je, tudi glede na starostno strukturo slovenstva, vedno več – strokovnega kadra in prostorov, ustreznih za zdravljenje, pa je vedno manj. 

Urejanje nevzdržnih in nedopustnih razmer nekoč in danes

Ko smo novinarjem pred poldrugim desetletjem opozarjali na nevzdržne razmere za zdravljenje onkoloških bolnikov, hospitaliziranih v prostorih propadajoče stavbe, v avstroogrskih časih predvidene za konjušnico, ne za bolne ljudi, je javnost razumela. Prisluhnila je stiski zdravnikov, medicinskih sester in drugih strokovnjakov, vpetih v zdravljenje hudo bolnih ljudi. Javnost je prisluhnila tudi zgodbam bolnikov s krvnimi boleznimi, ki so, skupaj z zdravniki, opisovali nevzdržne in nedopustne razmere za zdravljenje pacientov z izrazito opešanim imunskim sistemom, ki so jih ogrožale okužbe v bolnišničnem okolju in bile tudi v resnici za marsikoga usodne. 

In veliko podobnih zgodb je bilo. Javnost je razumela in pomagala spodbuditi tako zelo nujne  izboljšave v zdravstvu, v dobro bolnikov.

Takrat je politika vedno znova dobila zelo zelo utemeljen in podkrepljen pospešek za ukrepanje. Razmere so se sčasoma izboljšale, vendar ne povsod. In zdaj ti, še nerešeni problemi (skupaj z novonastalimi) le še dodatno poslabšujejo stanje, v katerem se je zaradi dolgotrajnega neukrepanje znašlo zdravstvo, v njem zaposleni, predvsem pa pravzaprav nič krivi – bolniki. 

Ko bolniki obmolknejo ...

A danes se apelov iz ust ali izpod peresa pacientov ne sliši, kar je zanimivo, tudi zato, ker smo nedavno vendarle tudi pri nas dobili krovno zvezo organizacij pacientov. Ta še ni napisala pisma, v katerem bi javno izpostavila nevzdržnost in nedopustnost razmer, ki vplivajo na slabšajočo se zdravstveno sliko Slovencev, ter od politike zahtevala vzpostavitev resničnega dialoga, brez vmesnega manevriranja in navideznega reševanja, ter takojšnje ukrepanje. 

Pacienti za zdaj molčijo. Oglašajo se zdravi, najraje anonimno, včasih pa tudi z imenom, zlasti tedaj, če se za imenom skrivajo konkretni interesi, pač 'zgolj zato, da bi ljudje vedeli, kje lahko poiščejo pomoč, če je v zdravstvu ne bodo dobili pravočasno' ... Vse skupaj je postalo velika, nepregledna godlja, ki deluje kot magnet – pa ne za dobre rešitve.

Zato se takrat, ko zmanjka manevrirnega prostora za dialog med tistimi, ki bi že zaradi svojega poslanstva morali pospešeno poiskati rešitve, začne iskanje drugačnih komunikacijskih vzvodov. Vzorčni primer nastalega stanja je ministrovo javno pismo zdravnikom in zobozdravnikom; v njem minister poudari, da si ne želi komunikacije prek medijev, v isti sapi pa zdravnikom to sporoča – prek medijev.

Jasno je, da imajo mediji pomembno vlogo, v kateri naj bi vzeli v bran predvsem interese najbolj nemočnega akterja v tem začaranem krogu, ki mu je delovanje sistema v osnovi namenjeno – pacientov. A razgaljanje potez vseh ostalih je v tem prepletu nuja, kajti le tako je mogoče spodbuditi rešitve, s katerimi Slovenija že vse predolgo okleva.

Javno pismo mlade zdravnice razgalja sistemske razloge za vedno večjo možnost pojavljanja napak

Posledice tega oklevanja je v soboto boleče podrobno popisala mlada zdravnica, ki je pravkar opravila strokovni izpit in začela delati v zdravstvenem domu, da bi ugotovila, katera specializacija bo zanjo najprimernejša. V pismu javnosti opiše hude stiske, ki so jim danes izpostavljeni zdravniki, zaradi pomanjkanja kadra, na primer, prisiljeni v samostojno delo, ko uradno tega še ne bi smeli početi.

»V službi smo bile od 'belega' kadra jaz – sobna zdravnica, specializantka, ki je čisto na začetku, in ena specialistka. Torej le ena, ki lahko uradno dela povsem samostojno in ki je dovolj kompetentna za sprejemanje odločitev družinskega zdravnika. Delale smo program za precej več ambulant, kot je prstov na roki. Ta dan je bilo v obravnavi več kot 200 oseb. Ljudje so nenaročeni prihajali v zdravstveni dom, tolkli po vratih ambulant, izvajali nad nami verbalno in psihično nasilje. In ne obsojam jih. Ker jih razumem. Ker bi jaz iz nemoči najbrž ravnala enako. Naveličani so. Žal jih večina ne zmore razumeti, da smo naveličani tudi tisti, ki smo na drugi strani in ki delamo – ne le vse, kar je v naših močeh, ampak veliko prek naših moči. In iskreno, res se bojim, da bo z naše strani prihajalo do vse več napak. Bojim se, da mi bo zaradi odgovornosti, ki sem jo trenutno prisiljena prevzemati, spodletelo in me zaznamovalo za naprej. Bojim se, da bom kaj spregledala, saj imam za sabo le slab mesec uvajanja v delo, od mene pa se pričakuje, da bom znala enako kot nekdo, ki je zaključil specializacijo iz družinske medicine,« opisuje mlada zdravnica, ki se ne upa izpostaviti z imenom in priimkom. 

Spremembe naj omogočijo kakovostno in varno obravnavo pacientov

Ob tem opozarja, da sobni zdravniki, specializanti in specialisti, kolikor jih je še ostalo, ne bodo rešili slovenskega javnega zdravstva, vsaj ne na dolgi rok. »Posledice bodo. Na nas, na pacientih in na ostalih sodelavcih,« opozarja mlada zdravnica, prepričana, da za tako močno načeti zdravstveni sistem, ki onemogoča kakovostno in varno skrb za paciente, ne obstaja ena sama rešitev. V iskanju celostne rešitve pa je v prepletu posameznih rešitev, kot ocenjuje, vedno treba prednostno odgovoriti na tri vprašanja: »Ali predlog omogoča varno in kakovostno obravnavo pacientov? Ali spoštuje zakonski in pogodbeni delovni čas zdravnika kot delavca? Ali je plačilo za opravljeno delo urejeno sorazmerno z odgovornostjo in sorazmerno glede na ostale zdravstvene kadre v državi in v primerljivih državah EU?«

Da bi se izognila posploševanju v očitkih o neizmernih zdravniških apetitih po visokih plačah, mlada zdravnica dodaja, da je njena trenutna plača v rangu plač, ki jih prejemajo zaposleni v eni od trgovskih verig – in da je tako »edina nepremičnina, ki si jo bom do 50. leta lahko privoščila, prostor na pokopališču«. Na koncu še poudari, da njeno pismo, s katerim Mladi zdravniki Slovenije želijo v javnosti prikazati položaj, v kakršnem so prisiljeni delati, ni tarnanje, »niti ni kazanje s prstom na tiste, ki so zapustili javni sektor (ker jih v trenutnih razmerah razumem), niti na vodstvo in višje organe, niti ni 'poveličevanje' zdravnikov pred ostalim zdravstvenim kadrom (ker brez njih ne vem, kako bi preživela te dni), niti ni iskanje dodatkov, višjih plačnih razredov ali zaslug ...,« kajti želi si, da bi se kaj (na)učili iz napak v preteklosti in končno vendarle poiskali učinkovite rešitve.

Tudi minister se zaveda, kako globoko je zabredel zdravstveni sistem ...

Seveda se minister za zdravje Danijel Bešič Loredan zaveda, v kako težkih razmerah se je znašlo zdravstvo, v njem zaposleni in tudi ali predvsem pacienti; navsezadnje je bil dolga leta kritik tega sistema in je med drugim pozival k odstopu ene od zdravstvenih ministric, sodeloval v iniciativi zdravnikov, ki je opozarjala na anomalije v sistemu in na nujnost ukrepanja zaradi že tedaj alarmantnih razmer v zdravstvu. 

Tudi v javnem pismu stanovskim kolegom je pred nekaj dnevi zapisal: »Tako kot vi se tudi jaz zavedam, kako globoko je naš zdravstveni sistem zabredel in da se mu brez celostne prevetritve ne piše nič dobrega. To je tudi glavni razlog, da sem se z ekipo podal na to pot, saj si želimo ustvariti sistem z jasnimi pravili igre, v katerem si bomo nekoč želeli delati in nas bo tako osebnostno kot poklicno izpolnjeval.«

Zanimivo je, kako sinhrono je, je bilo in bo strinjanje o pogrezanju zdravstvenega sistema v živi pesek interesnih prepletov in neizbrisnih posledic neukrepanj – a to sozvočje se vedno znova vse prehitro razbline v nič. 

Minister zagotavlja, da dela s polno paro, obljublja, da namerava zakrpati vse razpoke zdravstvenega sistema, vendar pri tem stavi na zaupanje, ki je v marsičem že omajano. Pa pri tem ne gre le za pogajanja o kaskadnem urejanju plačne problematike, ampak za očitno raznolike poglede na nujnost in na doslednost urejanja razmer v zdravstvu.

In te razmere so danes resnično nevzdržne. Kako bi se sicer lahko dogajalo, da bolnika, ki mu po nekaj letih čakanja na poseg vendarle uspe priti v bolnišnico, kirurg pred operacijo zgroženo vpraša, zakaj ni prišel prej? 

Kako in kdo bo poskrbel za boljše zdravje slovenskega zdravstva?

Pri zdravstveni problematiki ni vzporednih svetov. En sam je – in vsakdo, ki zboli, upa in verjame, da mu bo sodobna medicina lahko pomagala, toda kaj, ko je pot do te vrhunskosti tako zelo zamotana. In kako je mogoče, da se potem, ko se zdravljenje vendarle začne, še vedno dogaja, da so bolniki primorani ležati na zasilni bolniški postelji, prejemati terapijo na hodniku bolnišničnega oddelka? 

Z iskanjem odgovorov na takšna in podobna vprašanja se ne velja zamujati, kajti nujno je takojšnje ukrepanje. Seveda pa bodo tudi pacienti in njihovi zagovorniki morali povzdigniti glas. Ali vsaj napisati javno pismo.

Še bolje pa bi bilo, da bi po vseh letih praznih obljub in neposrečenih »rešitev« končno vendarle zaživel konstruktivni dialog, ki bi v resnici pripomogel k dobrim, življenjskim rešitvam za boljše zdravje našega zdravstva. 

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.