Če bo zdajšnje (ne)urejanje javnega zdravstva dobilo odraz v uničenju obstoječega sistema, katerega temelji se izdatno majejo že zadnjih trideset let, utegne biti prvi naslednji korak »razprodaja« javnih zdravstvenih zavodov tujim zasebnim investitorjem. 

Takšna pot se na določeni ravni nakazuje že kar nekaj časa – nanjo pa ob koncu javne razprave o noveli zakona o zdravstveni dejavnosti nedvoumno in pravzaprav zelo povedno opozarjajo prav vsi akterji, ki se jih pogoji za omogočanje in zagotavljanje ažurnosti, strokovnosti, kakovosti in varnosti zdravstveno-varstvene dejavnosti tičejo neposredno, bodisi kot izvajalcev bodisi kot uporabnikov. 

Strokovno združenje zasebnih (zobo)zdravnikov, ki že poldrugo desetletje poziva k domišljeni ureditvi zdravstvenega sistema tako, da bo ta primerljiv z modeli tovrstnih sistemov v razvitih državah stare celine, je ponovno opozorilo na hibe sistemsko začrtanih sprememb in spomnilo na njihove predloge, ki so po vsem tem času še vedno aktualni. 

Zanimivo je, da je v zgolj štirih točkah, ki jih v združenju ves ta čas izpostavljajo kot osnovo za delujoče zdravstvo, vedno znova omenjana svoboda: v smislu svobode bolnika, da lahko sam izbere, kdo in kje ga bo zdravil; v smislu svobode zdravnika, ki lahko sam izbere, kje in pod kakšnimi pogoji bo opravljal svoje delo; v smislu konkurenčnosti, ki omogoča svobodno izbiro zdravstvenega zavarovanja – predvsem pa je, da bi udejanjili vse našteto, treba ukiniti plansko financiranje zdravstva, saj to temelji na pavšalnem plačevanju programov in ne na bistvenih podatkih, ki povedo, kako strokovno in varno je bilo izvedeno zdravljenje.

Model je preprost, vsaj zdi se tako. Za njegovo uvedbo ne bi bilo treba izumljati novih sistemskih prijemov, zadostovalo bi zgolj zgledovanje po najuspešnejših tovrstnih praksah – kar bi bilo bistveno bolje kot čakati na dokončno razprodajo atributov našega javnega zdravstva. 

Pa bo v času, ko se tako na ravni izvršilne kot zakonodajne oblasti odločanje zdi še bistveno bolj »svobodno« kot sicer, mogoč takšen manever, ki bi bil v dobro vseh, tako pacientov kot vseh zaposlenih v zdravstvu?

»Verjamem, da je vsem, ne glede na politična prepričanja ali druge subjektivne dejavnike, že jasno, da slovensko zdravstvo stoji na prelomnici. Tudi če odmislimo 'slona v sobi' v obliki najdaljše zdravniške stavke v zgodovini, so težave, ki so se kopičile ob zanemarjanju sistemskih sprememb, dosegle točko, ko so potrebne povsem drugačne rešitve od (zgolj) menjav na čelu ministrstva za zdravje, ki jih spremljamo že dve desetletji,« poudarja družinska zdravnica in predsednica skupščine zdravniške zbornice Tanja Petkovič.

In res je tako. Ponavljajoče se politične formule, v katerih je bilo vedno polno obljub, medtem ko je pri rešitvah zevala praznina, so se izpele. Zdravje slovenskega javnega zdravstva je tako zelo načeto, da mu lahko pomaga le urgentno ukrepanje multidisciplinarne ekipe, ki natančno ve, kaj počne – in ki v rokavu ne prikriva skritih adutov interesnih prišepetovalcev. Zdaj gre – brez pretiravanja – za življenja. Za življenja vseh, ki so hudo bolni, pa bodo v nedopustno dolgih čakalnih vrstah morda lahko učakali le še postavitev diagnoze, medtem ko bo za zdravljenje prepozno. 

Zato bi v tem trenutku vsak odločevalec, ki mu je iskreno mar za dobro ljudi – in s tem tudi za dobro Slovenije – moral prisluhniti vsem zdravo-razumskim pomislekom in opozorilom, ki že zdaj pojasnjujejo, zakaj predlagana novela v praksi ne bo delovala. V resnici je težko doumeti, da se praksa pri pripravljanju zakonodajnih okvirov za izboljšanje razmer v zdravstvu ne spremeni, pa čeprav smo že v preteklosti vedno znova dobivali zakone, ki so bili na papirju obetavni, v praksi pa neizvedljivi.

Se v kontekstu dogajanja v javnem zdravstvu in začrtanih sprememb lahko prestavimo v kožo, na primer, prebivalcev Tolmina in okolice, ki so pred nekaj dnevi skorajda vsi po vrsti ostali brez osebnega zdravnika? Si lahko predstavljamo, kaj to pomeni za organizacijo nujne medicinske pomoči in kaj za njihova življenja – če vemo, da skorajda ni več zdravnika, ki bi se lahko odzval takoj, ko bi prejel klic, da je nekdo najverjetneje doživel zastoj srca, da se je začel prezgodnji porod ali da pri nekom opažajo znake možganske kapi? In tolminsko območje nikakor ni osamljen primer; vse več je takih in podobnih ekscesnih kazusov, v katerih ljudje ostajajo prepuščeni samim sebi in s katerimi sistemski okviri izgubljajo še zadnji kanec trdnosti in verodostojnosti.

Zdravniki so v zadnjih tednih izpostavili številne klinične specialnosti, katerih delovanje bo ogroženo, če bodo predlagane spremembe zakona sprejete v zdajšnji obliki. Zelo nedvoumno so ponazorili, zakaj predlagano popoldansko delo v matični ustanovi ni in še dolgo ne bo izvedljivo, saj preprosto ni ne prostorskih ne logističnih pogojev za to. 

Tudi predstavniki združenj pacientov so izpostavili, da zakonodajne spremembe ne prinašajo rešitev, ki bi omogočile izboljšave v prid obolelih. »Zavedamo se, da je to področje treba urediti, vendar bodo predlagani ukrepi prej pripomogli k sesutju sistema kot k njegovi ponovni postavitvi oziroma okrepitvi,« poudarja predsednica slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna Tanja Španić, ki ob tem dodaja, da je aktualni predlog novele zakona odraz tega, da so pri nas pacienti v resnici na zadnjem mestu in ne v središču obravnave.

Najhuje pa je, da ob okorelem načrtovanju postavitve novih sistemskih temeljev v resnici v ozadju nastaja nov sistem. Po ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zavarovalnice niso obstale križem rok, nasprotno – danes vsevprek ponujajo nova zavarovanja. Z njimi bi pacientu (seveda za še več denarja) pomagali stopiti iz čakalne vrste, zaobiti težave javno-zdravstvenega sistema in mu omogočiti zdravljenje, do katerega je sicer absolutno upravičen tako po ustavni kot po zakonodajni poti – a kaj, ko obe vedno bolj (p)ostajata zapis na papirju.

Resničnost klinične prakse pa je bistveno drugačna. In to je (bil) ključni moment, ki je spodbudil stavko slovenskega zdravništva. Danes mineva natanko devet mesecev od začetka stavkovnega protesta, ki pa se je prelevil v akcijo brezzobega tigra. Stavka še vedno traja, zdravniki delajo. To lahko potrdi vsak, ki je v tem času potreboval specialistično obravnavo, diagnostiko in zdravljenje – če mu je v tem času uspelo iz čakalne vrste priti do ustreznega specialista, ki ostaja zvest svojemu poslanstvu.

Zato bi zdaj ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, vodja strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj in vsi, ki bodo na zakonodajni ravni odločali o umestitvi bolnika v javno-zdravstveni sistem in njegove na novo začrtane okvire, morali imeti v mislih predvsem dobro slehernika, s tem pa tudi dobro slovenske družbe in njene prihodnosti. 

Naj se z zdravstvom ne zgodi tako, kot se je s slovenskim gospodarstvom in njegovo razprodajo. Naj dobre prakse postanejo zgled. Kajti učinkovito zdravljenje in skrb za sprotno obravnavo, ki temelji bolj na preventivi kot na kurativi, je dober recept, ki pa potrebuje konsenz in celovito podporo, v smislu skrbi tako za bolnika kot tudi za zaposlene v javno-zdravstvenem sistemu. To pa v tem trenutku ni zagotovljeno.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.