»Trenutno največji manko v sistemu pokrivajo prav društva s svojimi programi, ki so za bolnike res zlata vredni,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si pred nekaj dnevi poudarila Urška Rugelj, ki v sklopu Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana kot specialistka internistične onkologije dela na oddelku za limfome. Je ena od več tisoč slovenskih zdravnic in zdravnikov, ki v srži poznajo naravo dela v javnem zdravstvu in ki iz prve roke vedo, kako kadrovski manko (poleg vseh drugih sistemskih neurejenosti) vse bolj vpliva na ažurnost, kakovost in varnost zdravljenja – kajti »dokler so bolniki v fazi zdravljenja, so stalno v stiku z zdravniško ekipo; ko se zdravljenje konča, pa se intervali pregledov zmanjšujejo, zato je takrat stiska bolnikov ponavadi največja.«

In razmere so boleče podobne tudi v drugih specialnostih. V pediatriji. Ginekologiji. Psihiatriji. Tudi hematologiji. Na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC so bili zaradi kadrovskega pomanjkanja prisiljeni začasno zapreti tamkajšnjo enoto za intenzivno terapijo. 

Nevzdržne so tudi razmere v stomatologiji, za katero se zdi, da postaja vse prepoznavnejši model, ki mu bodo slejkoprej, pač glede na posebnosti posamezne veje medicine, sledile tudi druge specialnosti. Zobozdravnikov je v javni mreži sicer dovolj, jim pa plačnik prizna premalo programov, ki bi omogočili pravočasnejšo in celovitejšo obravnavo pacientov. Najbolj izstopajoča sta primera ortodontije in endodontije, kjer pacienti na prvi pregled čakajo vrsto let (če se medtem iz obupa ne odločijo za samoplačniško obravnavo) – lahko pa, seveda, odidejo na zdravljenje na Hrvaško in v tem primeru zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) določene storitve retrogradno pokrije in povrne denar zavarovancu, ki zdravljenja ni dočakal doma. Nemalokrat pa tudi pri tej  rešitvi pride do gordijskih zapletanj ...

Zato je treba priznati, da so pri nas združenja pacientov nemalokrat tista, ki namesto odločevalcev aktivno poskrbijo za premoščanje vrzeli v sistemskih labirintih, v katerih bi se sicer bolniki izgubili. In tako s programi, ki jih izvajajo skupaj z zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci, pogosto zapolnijo široko zevajoči sistemski nič.

Po drugi strani pa bi lahko rekli, da kljub navedenemu razloga za skrb ni – če bi se zanašali na vsakokratna zagotovila vlade. Ureditev razmer v javnem zdravstvu namreč ostaja ena njenih prednostnih nalog; v zadnjih dneh smo dodatno izvedeli le, da je zaradi zahtevnosti javno-zdravstvenega in podobnih reformnih projektov dokončna uresničitev obljubljenega preložena na prihodnji mandat. 

In kako bo do takrat? Bodo zdravniki še vedno stavkali? Bodo v zdravstvu zaposleni še vedno bili plat zvona, pacienti čakali in nekateri v čakalnih vrstah tudi umirali? Ministrstvo za zdravje pa bo, v dialogu s posameznimi vodstvi zdravstvenih zavodov ter posameznimi poklicnimi in interesnimi skupinami, zagotavljalo, da se spremembe odvijajo v pravo smer, le pri njihovi uresničitvi se zatika zaradi kompleksnosti problematike ...

Moto letošnjega svetovnega dneva pacientov in njihove varnosti izpostavlja pomen pravočasne in pravilne diagnoze, kar nenazadnje pripomore k boljšim izidom zdravljenja pa tudi k manjšim obremenitvam sistema, redkejšim zapletom in ponovnim hospitalizacijam, k hitrejši vrnitvi obolelega v običajni življenjski in delovni vsakdanjik.

Varna obravnava pacientov se mora odvijati v varnem okolju, s pomočjo diagnostičnih naprav, ki niso na robu iztrošenosti in z zdravstvenimi (so)delavci, ki imajo dovolj časa, da se obolelemu, njegovi diagnostiki, zdravljenju in okrevanju posvetijo celovito in poglobljeno. Tako bi bilo v idealnem sistemu, medtem ko razmere v vsakdanji resničnosti slovenskega javnega zdravstva pripovedujejo povsem drugačne zgodbe.

Na eno takšnih sta nedavno opozorili onkološki pacientki, ki sta boleče iskreno iz prve roke opisali posledice zapletov pri gradnji onkologije mariborskega UKC, zaradi katerih se tako pacienti kot zaposleni vedno znova znajdejo v nevzdržnih situacijah, pa naj gre za zdravljenje obolelih s kemoterapijo kar na hodnikih ali za kadrovsko zdesetkane zaposlene, ki so se primorani preoblačiti v zabojnikih in ad hoc skrbeti za urgentno reševanje nepredvidljivih in nepredvidenih situacij, ki jim ni videti konca.

»Zapleti z gradnjo mariborske onkologije niso samo v posmeh in sramoto slovenski zdravstveni politiki, besedovanju o skrbi za javno dobro, javno zdravstvo, javno blaginjo, ampak postajajo grožnja vsem oziroma vsakemu prebivalcu Slovenije – kajti vsakomur se lahko zgodi, da (ponovno) zboli za rakom,« opozarjata Polona Selič – Zupančič (»Na prvi pogled se zdi, da smo onkologija in z njo vsi onkološki bolniki talci nezmožnosti odločevalcev in izsiljevanja nekaj stanovalcev sosednje stavbe, ki dosledno ovirajo izvedbo in dokončanje gradbenih del.«) in Klavdija Kokol (»Vidim, čutim, verjamem, da je vse bolj ogroženo tudi zdravje bolnikov. Med čakajočimi se govori, da bomo prisiljeni hoditi na zdravljenje v Ljubljano.«), zato odgovorne pozivata k pospešenemu ukrepanju. Ob tem pa (se) retorično sprašujeta: »Ali slovenska politika res ni sposobna učinkovito presekati gordijskega vozla nenehnega nagajanja in pritlehnega pravniškega spotikanja, ki lahko še leta preprečuje izgradnjo novega objekta onkologije mariborskega UKC?«

Omenjena zgodba spominja na številne tovrstne zdravstvene projekte, ki smo jih, skupaj z navidezno nerešljivimi zapletanji, spremljali dolga leta. Spomnimo se, denimo, na projekt nove pediatrične klinike in na vedno nove revizije, skupaj s čakanjem na soglasja za odkup določenega dela zemljišča. Ali pa na gradnjo novih stavb onkološkega inštituta v Ljubljani, ki so jo prav tako spremljale številne anomalije, narekovane s preračunljivim ravnanjem izvajalcev, na kar je v preteklosti najbolj neposredno opozarjal dr. Erik Brecelj.

Skratka, zgodba o gradnji prizidka mariborske onkologije se zdi kot v času in prostoru preslikana podoba dolgoletne kalvarije, zastojev, zapletov in vedno novih aneksov, ki so dražili gradnjo pri številnih drugih projektih v našem zdravstvu.

Na ministrstvu za zdravje glede aktualnega problema pravijo, da je gradnja prizidka mariborske onkologije ena izmed njihovih prioritet, zato so, »da bi lahko čim hitreje odpravili vse ovire, okrepili tudi sodelovanje z lokalnimi oblastmi in pravnimi strokovnjaki.« V prizadevanjih, da bi bil, kot so zapisali v odgovoru na naša vprašanja, projekt zaključen v najboljšo korist pacientov, zaposlenih in vseh ostalih, »je naša želja, da noben onkološki bolnik zaradi trenutnih težav ne bo preusmerjen na druge lokacije«.

Vendar bi v tem primeru lahko šlo za željo, ki se ne bo izpolnila, kajti UKC Maribor je že napovedal, da se utegne v kratkem s precejšnjo verjetnostjo zgoditi, da bodo zaradi zamud pri gradnji novih prostorov morali onkološke bolnike usmerjati v Ljubljano, kjer pa na onkološkem inštitutu zaradi že leta trajajoče prostorske stiske tako ali tako le s težavo zagotavljajo oskrbo »svojih« bolnikov.

In tako se je vodstvo OI odločilo, da v. d. generalne direktorice Zlata Štiblar Kisić skupaj z združenji bolnikov simbolično, prav na svetovni dan varnosti pacientov, opozori na sistemsko okrnjeno varnost obravnave bolnikov – in spodbudi dokončanje načrtovane naložbe. Tako bodo povečali prostorske zmogljivosti onkološkega inštituta, medtem ko bo za izboljšanje kadrovskih zmogljivosti treba poskrbeti po drugi poti.

Povedno je, da je vlada prav na včerajšnji seji, torej tik pred dnevom, posvečenim varnosti pacientov, določila besedili dveh zakonskih predlogov. Prvi zakon, usmerjen v ureditev področja kakovosti v zdravstvu, naj bi, kot poudarja resorna ministrica Valentina Prevolnik Rupel, zagotovil »najvišjo stopnjo varnosti pacientov ter zmanjšal tveganja za njihova življenja in zdravje«.

Drugi zakon pa bo, ko bo sprejet, ljudem, ki so preboleli raka ter posameznikom, okuženim s hepatitisom C ali virusom hiv, končno tudi pri nas omogočil udejanjenje tako imenovane pravice do pozabe in jim omogočil dostop do, na primer, življenjskega zavarovanja ali večjega posojila – do storitev, pri katerih so doslej, če so spraševali po njih, naleteli na zaprta vrata. Je pa vsekakor zanimivo, da je ta dokument po dolgoletnih pobudah in pozivih nastal šele, ko je besedilo zanj po vzoru naprednejših držav pripravil pacient, ki je imel tudi sam izkušnjo s prebolevanjem raka in s tovrstnimi ovirami pri vračanju v običajni življenjski ritem.

V sklopu svetovnega dne varnosti pacientov je tokrat glavni fokus usmerjen v sistemske in sistematične pristope k zmanjševanju napak pri obravnavi in zdravljenju obolelih. Toda osnutek  zakona o kakovosti je še daleč od zaživetja v praksi. Po drugi strani pa je tako, kot poudarja strokovnjak za kakovost in varnost na področju zdravstva prof. dr. Andrej Robida: »To, kar se trenutno dogaja z našim zdravstvom, ni nič drugega kot zafrkavanje pacientov!«

Premier zagotavlja, da so vse spremembe v zdravstveni sferi – čeprav vsevprek oporekane – usmerjene zgolj v dobro pacientov in v ohranitev javnega zdravstva. Dana beseda veliko velja, pa vendar: kar nekaj nedvoumnih indicev je bilo, na različnih področjih delovanja naše družbe, ko je vlada svoja zagotovila in obljube snedla ali pa sprejela slabe, nepreverjene in neučinkovite rešitve. 

Kaj takega se v zdravstvu ne bi smelo dogajati, mar ne? Vendar se dogaja, vedno znova. In to se v končni fazi najbolj boleče odraža prav na področju, v katerega bi morale biti vsak dan in sleherni trenutek z največjo samokritičnostjo uprte oči odgovornih. Glede sistemskega pristopa k omogočanju celovite skrbi za varnost pacientov bi pri nas, vsaj v danih razmerah, odgovorni lahko priznali – če bi želeli biti, postati ali ostati iskreni –, da se na prenekateri ravni varnost pacientov sistemsko in sistematično onemogoča. 

Vendar takšno priznanje ni politično všečno, še manj pa – varno. Zato je tako rekoč nemogoče verjeti napovedim o skorajšnji ureditvi razmer v javnem zdravstvu. Takšna je vladna vizija. Toda vlade se menjajo, razmere v zdravstvu ostajajo (vse predolgo) nespremenjene, pacienti in zaposleni v zdravstvu, vsi po vrsti – od zdravnikov, medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov, inženirjev in vseh ostalih – pa ostajajo prepuščeni posameznim sistemskim spremembam, ki v klinični praksi praviloma obrodijo več zapletov kot rešitev. In to prav zagotovo ni ne dobro in ne varno.

Simbolične fotografije: iStock 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.