Čakalne vrste se nezadržno daljšajo – pomagale ne bodo niti spremembe stopenj nujnosti, ki so z novim pravilnikom čakanje pod zelo hitro podvojile (s 14 na 30 dni), kar naj bi pripomoglo k skrajšanju najdaljših čakalnih dob. Vendar ni videti, da bo tako tudi v klinični praksi.

To med drugim potrjuje tudi naslednji citat: »Kaže, da je tudi premierjevo temeljno načelo Primum non nocere, zato glede statusa zdravnikov ne naredi nič. Glede stavke zdravnikov se bo zadnji smejal – a kaže, da se bo smejal sam.« S tema aforizmoma, objavljenima v zadnji številki stanovskega glasila Isis, je prof. dr. Janez Tomažič, priznani infektolog s Klinike za vročinske bolezni in infekcijska stanja, v rubriki »Au«-foristična tinktura humorno izpostavil učinke dosedanjih (sistemskih) prizadevanj za izboljšanje razmer v javnem zdravstvu. Obenem pa je v aforistični maniri prostodušno priznal: »Sem dvoživka. V prostem času kujem verze, povezane z zdravstvom.« 

Po drugi strani pa se, glede na nevzdržno stanje javnega zdravstva, res vse bolj dozdeva, da je aforistično seciranje aktualnih in tudi akutnih razmer pravzaprav edino, ki človeka nasmeji, istočasno pa z bolečo iskrenostjo pomaga odločevalcem nastavljati zrcalo.

Problem je, ker se odločevalci nočejo zazreti v nastavljeno zrcalo, saj vedo, da jim podoba, ki bi jo uzrli, ne bi bila pogódu. Verjetno jih je strah, da bi bilo tisto, kar bi v tem zrcalu ugledali, v popolnem nasprotju s tem, kar obljubljajo – kajti čakalne vrste se podaljšujejo, javno-zdravstveni sistem pa se vztrajno krha in šibi.

»V bistvu obstajata dve možnosti. Ali da nastalo situacijo rešimo – ali da pade. Seveda si želimo, da se najde pot razuma, pot sodelovanja. Toda potem, ko bo dosežen dogovor, ne bo že naslednji dan bolje,« ocenjuje dr. Damjana Pondelek, pri čemer izpostavlja, da »zdravstveni sistem potrebuje korenit razmislek, kako naprej. To potrebujemo vsi – vlada, zdravniki, pacienti, svojci. Zavedamo se, da tako ne gre naprej. In to bi privoščili tako zdravnikom, medicinskim sestram, strežnicam, vsem, ki delujejo v sistemu javnega zdravstva – in, seveda, vsem, ki delujejo v javnem sektorju, kajti teh, ki jih potrebujemo, vzgojiteljev, učiteljev, nenazadnje tudi direktorjev, je ogromno. Vsi pridodajo svoj košček k temu, da kot družba lahko funkcioniramo.«

Zdravljenje doma ali v tujini?

Po drugi strani pa dejanja vlade, politike, odločevalcev prinašajo nedvoumen odgovor – odgovor, ki doslej ni prav nič pripomogel k izboljšanju razmer v zdravstvu. Zato se celo že dogaja, da lečeči (zobo)zdravnik pacientu priporoči, naj storitev opravi čez mejo, kajti doma bo čakal dolgo, morda predolgo, da bi bilo nastalo stanje še mogoče zadovoljivo sanirati. 

In v določenih primerih pacientu za takšno storitev lahko celo napišejo napotnico, na podlagi katere mu plačnik, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) post festum povrne stroške. Ne v vseh primerih, v nekaterih pa.

Zdravstveno-sistemski paradoksi

Če to ni zadosten razlog za takojšnji začetek pospešenega ukrepanja na področju javnega zdravstva v smislu celovitega saniranja razmer, potem res ni upanja za pravočasno ureditev sfere, ki se tiče prav slednjega slehernika v Sloveniji. In to kljub dejstvu, da v določenem trenutku, v določeni fazi življenja vsak med nami potrebuje sofisticirane storitve medicine, ki pomagajo ohraniti ali povrniti zdravje ter rešiti življenje.

Pa se tega zavedajo tudi odgovorni, ki že leta in desetletja, ne glede na politične barve, opcije in usmeritve, zavlačujejo z ukrepanjem, slovensko javno zdravstvo pa posledično izgublja atribute, po zaslugi katerih je dolgo prednjačilo med posttranzicijskimi državami oziroma jim je bilo za zgled? Najverjetneje ne, če že, pa zagotovo ne dovolj. Kajti danes slovenski bolniki v prenekaterem primeru prej kot doma pridejo do zdravstvene storitve v kateri od teh držav, ki so se v niti ne tako daljni preteklosti zgledovale po naši ureditvi.

Pavšalne rešitve niso rešitve

Tako spremenjena razmerja so odraz odnosa politike do zdravstva, odnosa, katerega posledice pri nas že dolgo srečujemo tudi v gospodarski sferi, kjer se je prenekaterega nekdaj izjemno uspešnega podjetja mogoče spominjati le še z nostalgijo, saj je bodisi potisnjeno v propad bodisi predano oziroma prodano v tuje roke. Ali takšna usoda čaka tudi zdravstvo? Apetiti po denarju, namenjenemu delovanju zdravstvenih zavodov, so še vedno veliki in nenasitni, vendar tovrstni lakotniki uspešno ostajajo skriti v ozadju, tudi po zaslugi vedno prisotnih interesnih ali političnih navez in znanstev.

Dokaj povedno pa je tudi nedavno javno dopisovanje med združenjem zdravstvenih zavodov in koncesionarji, ki zasebno zdravstveno ali zobozdravstveno dejavnost opravljajo na podlagi koncesije, vendar še vedno v sklopu javnega zdravstva, kar pomeni, da pacientu za njihove storitve ni treba plačati iz lastnega žepa, ampak stroške krije ZZZS na podlagi njihovega zdravstvenega zavarovanja. Na očitke združenja javnih zdravstvenih zavodov je strokovno združenje zasebnih (zobo)zdravnikov izpostavilo bistveni pristop, ki pa v našem zdravstvu oziroma družbi nasploh ni prisotno že desetletja: »Ključnega pomena je, da natančno diagnosticiramo težave in se izogibamo pavšalnim zaključkom ter zavajanju z namenom, da bi poskrbeli zgolj za lastne interese.«

Res je, vse interesne skupine, katerih delovanje pomaga ohranjati in nadgrajevati temelje zdravstvenega sistema, bi morale prednost pred udejanjanjem (zgolj) lastnih interesov dati skupnemu iskanju rešitev, s katerimi bi pomagali optimizirati delovanje javnega zdravstva in izboljšati pogoje za delo z bolniki ter omogočiti celovito, kakovostno in varno pa tudi ali predvsem pravočasno obravnavo.

Navidezno skrajševanje čakalnih vrst

Trenutno se čakalne vrste ne krajšajo, se pa redefinira njihovo beleženje, s spreminjanjem pravil in pravilnikov glede čakanja, zlasti nedopustno dolgega. In učinki? V javnosti se je pojavil odziv zdravnika, ki je pregledal deklico po že opravljenem posegu na srcu – da bi preveril, ali bo neizogibna še ena operacija. Celovito strokovno oceno v takem primeru omogoči magnetno-resonančna preiskava srca; starše deklice so obvestili, da je prvi možni termin za preiskavo na voljo v prvi polovici leta 2027. 

Če pacienta šele čez tri leta naročijo na endodontski pregled, se to zdi nevzdržno in nesprejemljivo. Če pa je tako pri ključni diagnostiki bolezni srca, ko je vsakršno čakanje ali zavlačevanje s (ponovnim) posegom strokovno nedopustno, je mogoče reči le, da so takšni nevarni zdravstveno-varstveni ovinki razlog za takojšnjo spremembo taktike, v kateri ni več etike, kakovosti in varnosti, ampak le še gola sistemskost.

Kam se je izgubila (sistemska) skrb za pacienta?

In zato bo politiki treba še naprej nastavljati zrcalo. Morda se ta ne upa zazreti vanj, ker pri sebi zaznava sindrom Doriana Graya? Pa ne v smislu brezkompromisnega hlepenja po ohranjanju navidezne všečnosti na račun zlaganih atributov, ampak zaradi resnične slike, v kateri se odraža vsa dvoličnost, ki preprečuje ureditev razmer v zdravstvu.

Skrajševanje čakalnih vrst, izboljševanje kakovosti storitev ter spodbujanje strokovnjakov, da ostanejo zaposleni v javnem zdravstvu bi v prihodnje moralo biti edino merilo, ki bo odražalo učinkovanje obljubljenih izboljšav v kadrovsko in logistično vse bolj pešajočem javno-zdravstvenem sistemu. Ključnega pomena sta zadovoljstvo pacientov in zaposlenih – kajti v odločevalskem ozadju se skriva marsikaj, a le malo takega, kar bi spodbujalo in omogočalo razvojne izzive na tem področju. 

Zato bi bil res priporočljiv poglobljen razmislek – pa ne tak, ki bi vodil v ad hoc ukrepanje. Nujne so poglobljene spremembe, ki jih na Slovenskem že vse predolgo pogrešamo.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.