Varnost in kakovost

Bodo akutno bolnega na urgenci po novem res lahko obravnavali tudi patologi?

Da so razmere v slovenskem zdravstvu na prenekaterem področju kritične, je znano, že dolgo. To najbolje vedo bolniki, ki prej, preden dobijo diagnozo in začnejo prejemati zdravljenje, do onemoglosti čakajo na diagnostiko, preiskave in posege. To vedo zaposleni v javnem zdravstvu, ki marsikdaj in marsikje delujejo v nevzdržnih pogojih in neustreznih razmerah, kadrovsko zdesetkani, v neustreznih prostorskih in logističnih okoliščinah, a kljub vsemu vztrajajo. Mnogi, ki tega ne zmorejo več, so odšli oziroma odhajajo. Da bi prekinili stanje, ki ni dobro za nikogar, so se na ministrstvu za zdravje lotili sprememb, vlada je pred nekaj dnevi sprejela predlog interventnega zakona, ki pa bo, vsaj po odzivih sodeč, stanje v zdravstvu le še poslabšal – če dokumenta ne bodo pravočasno umaknili in ga spisali na novo.

Ukrepi

Je mogoče, da vlada z načrtovanimi interventnimi ukrepi na področju zdravstva želi stlačiti krog v kvadrat?

V kontekstu petkovega sprejetja interventnega zakona za zdravstvo na vladi, ki mora, seveda, prestati še zakonodajno pot, se družinski zdravnik Rok Ravnikar, donedavnega član strateškega sveta za zdravstvo, javno sprašuje o smiselnosti, upravičenosti in sprejemljivosti predlaganih ukrepov. V smislu parodije jih vzporeja s šolstvom, kjer bi, če bi bil načrtovan in sprejet takšen zakon, obveljalo, da bodo zaradi pomanjkanja učiteljev uvedli »povečanje razredov na 60 učencev, obvezne premestitve učiteljev med šolami, prepoved izrabe letnega dopusta in obvezno vključevanje vseh s končano pedagoško fakulteto v šole«. Kakšni so torej ukrepi, ki jih je vlada v petek popoldne po sprejetju na dopisni seji po nujnem postopku predlagala poslancem v obravnavo?

Skrb za čisto okolje

Proizvodnja okolju in zdravju prijaznejše sterilne laboratorijske opreme s 3D-tiskanjem: inovacija avstrijskih raziskovalcev bo na voljo brezplačno, konec bo odvisnosti od nepredvidljivih dobavnih verig

Medicina danes po eni strani pri premagovanju hudih bolezni, pa naj gre za akutna ali za kronična stanja, dosega nepredstavljivo in preseganju meja pri vračanju izgubljenega zdravja k sreči še ni videti konca – po drugi strani pa se tudi v dejavnostih, ki omogočajo diagnostiko, zdravljenje in celostno obravnavo obolelih, kopičijo odpadki, mnogi med njimi spadajo med nevarne. Ena takih dejavnosti je laboratorijska.

Varnost in kakovost

Bodo bolniki tudi pri nas kmalu lahko sami izbrali zdravnika, ki mu bodo s popolnim zaupanjem pripravljeni položiti v roke svoje načeto zdravje in morda tudi življenje?

Je v slovenskem zdravstvu vendarle napočil čas za reorganizacijo ustaljenih procesov pri obravnavi in zdravljenju bolnikov v bolnišnici, po zgledu naprednejših držav, ki so tak pristop že zdavnaj vtkale v svoj zdravstveni sistem? Za oblikovanje osebne izkaznice, temelječe na doseženih rezultatih zdravljenja, ki bo izvajalcem postavljala ogledalo glede kakovosti tovrstnih storitev, obolelim pa dajala možnost, da izberejo tistega, ki mu bodo s popolnim zaupanjem pripravljeni položiti v roke svoje načeto zdravje?

Varnost in kakovost

Tudi slovensko zdravstvo na poti k beleženju izidov zdravljenja, ki bo obolelim olajšalo odločitev, komu zaupati svoje zdravje in življenje

Pri nas še nismo vajeni, da bi, ko zaradi bolezni potrebujemo kirurško zdravljenje, lahko pregledali tako imenovane osebne izkaznice posameznih zdravstvenih ustanov ali konkretnih zdravnikov – in se tudi na tej osnovi odločili, komu zaupati svoje zdravje in včasih tudi življenje. Podatkov o kakovosti, učinkovitosti in uspešnosti zdravljenja, ki predstavljajo izkaz določene zdravstveno-varstvene enote pa tudi konkretnega zdravnika, pa nikakor ne potrebuje le pacient, ampak so ključnega pomena tudi na strokovni in prav tako na sistemski ravni. To je osnova za izboljševanje sistema, za stremenje k odličnosti – pri nas pa se v tem trenutku v zdravstvu še vedno ukvarjamo s precej bolj banalnimi problemi. Denimo s tem, kako sploh pravočasno priti do vseh preiskav, na podlagi katerih sta mogoča postavitev diagnoze in začetek za konkretnega bolnika najbolj optimalnega zdravljenja.

Rak

Rak trebušne slinavke oziroma rak pankreasa ima še vedno eno izmed najslabših prognoz, več kot tri četrtine obolelih umre že v prvem letu po postavitvi diagnoze

Diagnozo rak trebušne slinavke v Sloveniji vsako leto postavijo več kot 400-krat. Najhuje je, ker pri veliki večini obolelih to hudo bolezen, ki sprva nima prepoznavnih znakov, odkrijejo pozno – prepozno, da bi bilo zdravljenje še lahko učinkovito. Zato rak trebušne slinavke oziroma rak pankreasa kljub vsemu napredku medicine še vedno spada med najslabše ozdravljive bolezni. Je pa to mogoče spremeniti, tudi s poznavanjem simptomov, zaradi katerih bi moral vsakdo, ki jih opazi pri sebi, nemudoma oditi k svojemu zdravniku; ta bo vedel, kako ukrepati naprej.

Pravice pacientov

»Imel sem pogovor s staro gospo, ki jo bolijo noge in ima težave z žilami – na pregled pa bo morala čakati kar do leta 2031!«

To bridko odslikavo dogajanja v slovenskem zdravstvu je v video pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj. Podrobno je spregovoril tudi o tem, kje in zakaj neurejenost zdravstvenega sistema ljudi najbolj boli ter na katerih področjih na račun kratkih stikov v sistemu oboleli plačujejo največji davek. Nedopustno dolge čakalne vrste pa nikakor niso edina ahilova peta slovenskega zdravstva; sistem škriplje na vseh koncih, teža tega bremena se lomi na plečih obolelih in zaposlenih.

Reforma

Lahko verjamemo, da bo ministrici za zdravje uspelo presekati gordijski vozel zdravstva?

V zdravstveni politiki piha nov, drugačen veter. Čutimo ga vsi – ker o tem ne padajo velike besede, ampak poskušamo prisluhniti predvsem zgovornemu molku, katerega posledic (še) nihče ne zna, ne želi, noče ali jih ne upa opredeliti. V slovenskem zdravstvu so posledice dolgoletnih turbulentnih dogajanj, včasih primerljivih s tramontano, občasno celo s tornadom ali cunamijem, spet drugič pa z umirjeno bonaco, danes na dlani. In niso optimalne – ne za bolnike, kajti nekateri med njimi zdaj ne le mesece, ampak že kar leta čakajo na preiskave in diagnostiko, in ne za zaposlene. Teh je vedno manj, saj odhajajo novim, prijaznejšim izzivom naproti, Slovenija pa se je znašla v začaranem krogu, v katerem številne čakalnice samevajo, klinični oddelki se praznijo, na urgenci pa oboleli nemalokrat prenočujejo kar na hodniku – namesto da bi jih prepeljali v najbližjo bolniško sobo, ki je prazna, a kaj, ko tam ni (vsaj ne vedno) tima, ki bi lahko bdel nad hospitaliziranimi bolniki. Kakšen veter bo moral zaveti, da se bodo razmere in razmerja v zdravstvu spet postavila na svoja mesta, da bo zdravstvo prestalo sistemske ujme, ki so počasi, a vztrajno izničile njegovega duha, pacienta pa zvrtinčile v komaj prepoznavno točko, ki v sistemskem kolosu postaja vse bolj izgubljena?

Bolezni dihal

Ni res, da je človek po diagnozi KOPB obsojen le še na cevke, kavč in televizor – res pa je, da potrebuje redno fizično aktivnost, ki mu pomaga ohranjati ustrezno kondicijo pljuč

Pri kronični obstruktivni pljučni bolezni (KOPB), ki so jo včasih imenovali bolezen kratke sape, je kljub napredku medicine v praksi še vedno veliko kratkih stikov, ki počasi, a vztrajno slabijo počutje in zdravstveno stanje obolelih. Poglavitni je zagotovo ta, da več kot polovica ljudi s KOPB za svojo bolezen sploh ne ve, zato niso opravili preiskav, ne prejemajo zdravljenja, bolezen pa se nezadržno poslabšuje. Med tistimi, ki so jim bolezen diagnosticirali – praviloma se to zgodi pozno, kajti KOPB se na globalni ravni uvršča med najslabše prepoznavne in najredkeje diagnosticirane bolezni –, pa je še vedno premalo védenja o tem, kako zelo pomembno za ohranjanje ustrezne kondicije pljuč je vsakodnevno gibanje.

Rak

Pravi moški ne zanikajo težav, ki jih zaznajo, ampak raje pravočasno ukrepajo, pa naj gre za raka prostate, mod, debelega črevesja, trebušne slinavke, pljuč – ali za duševne stiske, ki vodijo v razmislek o koncu življenja

Teze o tem, kakšen naj bi bil pravi moški, so bile že ničkolikokrat preigrane, z najrazličnejših zornih kotov. A še vedno je najmočnejši od argumentov ta, da je resnično pravi moški tisti, ki zna poskrbeti tudi za svoje zdravje – še vedno pa drži tudi to, da mu glavno oporo in podporo, predvsem pa spodbudo pri tem predstavlja njegova partnerka oziroma nekdo od bližnjih. S takšno resničnostjo, pa naj jo moški še tako zanikajo, se iz dneva v dan srečujejo tudi zdravniki, zato je prof. dr. Janja Ocvirk, predstojnica sektorja internistične onkologije Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana, glede tega zelo neposredna: »Moški se slabše odzivajo na vabila k sodelovanju v sklopu presejalnega programa, ki omogoča odkritje predrakavih sprememb ali raka v najzgodnejši fazi, prav tako pa so tudi redkobesednejši – zato onkologi spodbujamo prakso, da pacient pride k zdravniku skupaj s spremljevalcem, z nekom od bližnjih.« V sklopu meseca novembra, ki je že tradicionalno posvečen ozaveščanju o (marsikdaj prezrtem) zdravju moških in ozaveščanju o resnih obolenjih, ki moške pogosto prizadenejo, je razmislek o pravilnem ravnanju »pravega moškega« dragocen, posledično ukrepanje pa nujno – seveda ne le v tem obdobju, ampak nasploh.