Nadvse pomembno je poznati znake bolezni tako za raka pljuč kot tudi za raka prostate – kajti če se rak na prostati pojavi v obliki agresivne, hitro napredujoče bolezni, lahko ne le pri starejših, ampak pri moških v kateremkoli starostnem obdobju izjemno poslabša kakovost življenja in ogrozi zdravje obolelega. Zato je bistvenega pomena pravočasno ukrepanje. K temu naj bi pripomoglo čim boljše poznavanje simptomov bolezni, kmalu pa po vzoru Zore (rak materničnega vratu), Dore (rak dojk) in Svita (rak danke in debelega črevesja) tudi uvedba novih presejalnih programov.

Zato bomo v nadaljevanju članka ponovno izpostavili znake in simptome obeh bolezni pa tudi osebne zgodbe, ki najbolj verodostojno ponazorijo, zakaj mora človek pravočasno prisluhniti sporočilom, ki mu jih pošilja organizem – in zakaj z ukrepanjem nikakor ne velja odlašati, ker za to preprosto ni časa. 

Formula za zmanjšanje bremena bolezni na tem področju je namreč zelo preprosta: tovrstno védenje mora biti prisotno ves čas, ne le v novembru oziroma movembru. Ta mesec je resda posvečen ozaveščanju o najpogostejših rakih, ki ogrožajo zdravje in življenja moških, vendar mora biti ozaveščanje prisotno ves čas, kajti le tako bo mogoče zmanjšati breme rakavih obolenj.

Ko se nekdo zaradi bolezenskih znakov in simptomov znajde v stiski in dilemi, ne gre za preverjanje zmogljivosti, ki marsikdaj močno presežejo prag bolečine. Nasprotno, moč je v zavedanju, da je za ohranitev zdravja in življenja treba čim prej poiskati vzrok za težave in začeti z zdravljenjem takrat, ko je to še učinkovito in za obolelega čim manj obremenjujoče in izčrpavajoče.

Rak prostate

Pri raku prostate ne velja pozabiti, da spada med onkološke bolezni, za katere je značilno dobro preživetje. Kot pokaže statistika, je bilo petletno preživetje moških, ki so za tem rakom zboleli v obdobju med 2016. in 2020. letom, kar 94-odstotno. 

Rak prostate je namreč bolezen, ki (na splošno) napreduje zelo počasi, saj od nastanka bolezni do pojava kliničnih znakov lahko mine od deset pa do 17 let. Problem pa je, ker so nekateri raki prostate zelo agresivni in hitro napredujoči – in v teh primerih je čim zgodnejše odkritje bolezni res nujno. Na take primere bo ciljal presejalni program, usmerjen v odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb na prostati – program Peter, kakor so ga poimenovali v uvodni fazi, v sklopu katere aktivnosti za uvedbo presejalnega programa tečejo že več kot poldrugo leto.

Moški, ki so zboleli za rakom prostate, v začetni fazi bolezni praviloma sploh ne zaznajo bolezenskih znakov, saj se ti ne kažejo izrazito; lahko so tudi povsem neznačilni, zato jih oboleli pogosto pripišejo bodisi okužbi sečil bodisi bolezensko povečani prostati.

Rak prostate je med moškimi še vedno tabu

»Na kateri točki premice pri uvajanju programa za zgodnje odkrivanje raka na prostati, ki naj bi na nacionalni ravni zaživel čim prej, smo trenutno v Sloveniji?« (se) retorično sprašuje Igor Antauer, predsednik društva uroloških bolnikov. Ob tem nekdanji predsednik državnega sveta izpostavlja, da sta tako preživetje kot kakovost življenja obolelih odvisni od pravočasnega odkritja bolezni, kajti presejalni program bo – dokazano! – število smrti zaradi raka prostate na letni ravni zmanjšal za 450.

Toda Igor Antauer ob pristopih, ki vodijo k uvedbi tega presejalnega programa, opozarja na številne izzive, ki bodo spremljali učinkovitost presejanja v praksi. »Rak prostate je med moškimi še vedno tabu; bojijo se inkontinence, bojijo se erektilne disfunkcije, zaradi tovrstne negotovosti se moški počutijo stigmatizirane ... Po drugi strani pa podatki povedo, da so bili tudi začetni rezultati danes uveljavljenih in res uspešnih presejalnih programih nespodbudni, kajti odzivnost vabljenih je bila sprva slaba. Zato se moramo zavedati, da je oziroma bo težko doseči zastavljene cilje, če o tem, kako jih nagovoriti, ne bomo vprašali bolnikov – kajti njihovo mnenje je pri načrtovanju aktivnosti ključnega pomena.«

Na poti k zmanjševanju bremena drugega najpogostejšega raka pri moških

Generalna direktorica Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana Zlata Štiblar Kisić ob tem izpostavlja, da je rak prostate drugi najpogostejši rak, zaradi katerega umirajo moški na Slovenskem, zato se v sklopu programa Peter trenutno izvaja pilotno preverjanje izvedljivosti presejalnega programa za zgodnje odkrivanje agresivnih, hitro napredujočih primerov raka na prostati. 

Od letošnjega junija je na tem področji v veljavi skupni evropski program, v sklopu katerega se odvija raziskovanje glede uvedbe populacijskega presejanja za raka na prostati; nosilec tega projekta v Sloveniji je OI, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) pa je pridruženi član.

S presejanjem bodo iskali moške, ki so zboleli za hitro napredujočim rakom prostate

V tem kontekstu mag. Janka Čarman, vodja multidisciplinarnega tima za raka prostate na onkološkem inštitutu ter vodja strokovne skupine za raka prostate pri Državnem programu za obvladovanje raka (DPOR), poudarja, da se rak prostate bistveno razlikuje od večine drugih rakov. Bolezen namreč napreduje počasi, v večini primerov je neagresivna – ker ne ogroža življenja, ni nujna uvedba zdravljenja, ampak aktivno spremljanje obolelega. S takim pristopom se zmanjša diapazon težav, ki jih lahko povzroči zdravljenje, preživetje in kakovost življenja obolelega pa nista nič bolj ogrožena. 

S presejalnim programom bodo iskali tiste moške, ki so zboleli za agresivno obliko raka na prostati, vendar se bolezni sploh ne zavedajo.

Rak pljuč

Pljučni rak je med najpogostejšimi raki tako pri nas kot po svetu. Diagnoza je najpogosteje postavljena po 55. letu starosti, praviloma pri kadilcih, v zadnjih letih vse pogosteje pri ženskah. 

Glavni dejavnik tveganja za nastanek te hude bolezni je kajenje, ki povzroči 85 odstotkov primerov raka na pljučih. Kadilci, ki kadijo v prisotnosti nekadilcev, vplivajo tudi na zdravje slednjih, kajti celo pri pasivnem vdihavanju tobačnega dima se verjetnost za nastanek pljučnega raka poveča za 20 odstotkov oziroma za petino. Če kadilec preneha s kajenjem, se njegova ogroženost sicer začne zmanjševati, vendar tudi po treh desetletjih nekajenja ostaja večja od verjetnosti za vznik tega obolenja pri nekadilcih. 

Krivdo za vznik raka na pljučih pa je mogoče pripisati tudi nekaterim drugim dejavnikom.

Znaki bolezni so pri raku na pljučih neznačilni, podobni znakom, ki so lahko prisotni pri številnih drugih boleznih; če jih nekdo zazna – in pri sebi dobro ve, da takšno stanje odstopa od siceršnjega dobrega počutja –, bi se moral nemudoma odločiti za posvetovanje z osebnim zdravnikom, ki se potem odloči za nadaljnjo diagnostiko.

Breme pljučnega raka pri ženskah se povečuje

Breme pljučnega raka je velik in pomemben javnozdravstveni problem. V Sloveniji vsako leto odkrijemo 1600 bolnikov s pljučnim rakom; zaradi te bolezni vsako leto umre 1200 obolelih. Rak pljuč je tako pri moških kot pri ženskah tretji najpogostejši rak pri nas, umrljivost zaradi tega raka pa je na prvem mestu. Vsako peto smrt zaradi raka povzroči prav pljučni rak.

Pojavnost pljučnega raka pri moških se v zadnjih treh desetletjih ne spreminja bistveno, pri ženskah pa narašča. V zadnjem desetletju vsako leto zboli za šest odstotkov več žensk.

In kako je na globalni ravni? Za pljučnim rakom zboli 2,5 milijona ljudi na leto, 1,8 milijona pa jih zaradi te bolezni umre, kar v desetih letih pomeni 18.000.000 smrti.

V 85 odstotkih je za nastanek raka pljuč krivo kajenje

Glavni dejavnik tveganja za nastanek pljučnega raka je kajenje, ki mu krivdo za to bolezen lahko pripišemo v kar 85-odstotnem deležu. Tudi porast pojavnosti raka pljuč pri ženskah je povezana z začetkom množičnega kajenja žensk, ki se je v primerjavi z moškimi začelo z zamikom, pred tremi oziroma štirimi desetletji – in to se odraža v številu zbolelih v današnjem času. Pričakujemo, da bo incidenca pljučnega raka pri ženskah še naraščala.

Trenutno za rakom pljuč zboli nekaj več kot 600 žensk na leto, moških pa več kot 900. Pred desetletjem ali dvema, ko sem začela delati kot zdravnica, je bil med zbolelimi za rakom pljuč delež žensk manjši od četrtine. 

Kajenje pri ženskah postaja velik problem, ki se boleče odraža v povečani indcidenci raka na pljučih.

Če simptomi trajajo več kot tri tedne, je nujen posvet z zdravnikom

In simptomi? Kadilci ponavadi redno kašljajo, prepoznavni so po tako imenovanem kadilskem kašlju; če se ta spremeni, je to znak, ki mora sprožiti alarm. Enako velja za težko dihanje, bolečino v prsnem košu, krvavkast izpljunek, pljučnico, ki se ne pozdravi ali se ponavlja, hripavost, hujšanje, slabo počutje, utrujenost ... 

Če ti znaki trajajo več kot tri tedne in jih ne moremo pripisati drugemu bolezenskemu stanju, se je res treba posvetovati z zdravnikom.

Osebna zgodba o odločitvi za prenehanje kajenja: Miki Vlahovič, kantavtor

Glasbenik Miki Vlahovič je kadil deset let. »Začel sem pri 18 letih – ker sem hotel biti frajer. In zakaj sem nehal kaditi? Pred 28 leti sem se čez dan počutil dobro, toda zjutraj, ko sem vstal in hotel zadihati s polnimi pljuči, me je vedno zapeklo; občutki niso bili dobri. Potem sem igral na maturantskih plesih – takrat je začel veljati zakon, po katerem se ni več smelo kaditi v zaprtih prostorih. Spraševal sem se, ali bom res za vsako cigareto, ki bi jo hotel pokaditi, moral iti ven – to je bil prvi sprožilec, ki me spodbudil k razmišljanju in h končni odločitvi, da se odrečem kajenju.« 

Upa, da mu bo z opisom izkušnje uspelo prenekaterega mladoletnika spodbuditi k temu, da se odreče kajenju in njegovim škodljivim, nemalokrat usodnim posledicam.

Osebna zgodba o prenehanju kajenja: Ana Žličar, predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije, nekdanja generalna direktorica Onkološkega inštituta Ljubljana 

Ker pljučni rak ogroža predvsem kadilce, smo se v društvu onkoloških bolnikov odločili za usmerjeno ozaveščanje o raku pljuč in za spodbujanje boljše prepoznave zgodnjih simptomov te bolezni, saj pravočasna postavitev diagnoze bistveno izboljša možnosti za preživetje. Po drugi strani pa želimo subtilno sporočiti, da opustitev kajenja poveča možnost, da do bolezni sploh ne pride.

Odločitev za nekajenje ni hipna; če je, praviloma ne traja dolgo. Sama sem potrebovala približno šest mesecev, da sem ponotranjila željo po prenehanju kajenja. In ko me je takrat nekdo vprašal, kdaj bom prenehala kaditi, sem odgovorila: 'Zdaj.' In ugasnila zadnjo cigareto. Toda ponoči sem sanjala, da kadim – in z grozo sem se spraševala, kaj bom rekla sinu. Ko sem samo pomislila na to, mi nikoli več ni prišlo na misel, da bi še kdaj prižgala cigareto.

Stiska, ko pljučnega raka odkrijejo pozno – in neprecenljiva vloga pomoči in podpore

Med člani društva onkoloških bolnikov je tudi Faik Ajdarović, ki so mu pljučnega raka odkrili po skoraj treh desetletjih kajenja, ko je bil star 59 let. 

»Nisem bil le strasten kadilec, ampak sem delal tudi v kemični tovarni. Do diagnoze sem prišel zelo pozno, zaradi odsotnosti simptomov; zelo redko se je pojavil gnojni izmeček, enkrat krvav izpljunek ... Takrat sem odšel k osebnemu zdravniku, ki me je poslal k pulmologu, vendar ta ni posumil na raka pljuč. Bolezen so mi, ko je ta že močno napredovala, odkrili pri bronhoskopiji,« izpostavlja Faik Ajdarović, ki je v hudi psihični stiski – tudi zaradi smrti v družini, prav tako zaradi raka – iskal pomoč in podporo. 

Našel jo je v omenjenem društvu, kjer se je o bolezni in njenih razsežnostih lahko pogovoril tudi z drugimi obolelimi, in dobil spodbudo za ukvarjanje s fizičnimi aktivnostmi in usmerjeno skrb za zdravje.

Video poudarki, portreti in fotografija modre pentlje: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.