Rak ni ena bolezen. Nasprotno, to obolenje nastane zaradi bodisi podedovane bodisi novonastale nepopravljive spremembe v celičnem jedru; pojavlja v več sto oblikah – in za vse od njih preprosto ni mogoče zagotoviti presejalnega programa za zgodnje odkrivanje bolezni oziroma predrakavih sprememb.

Nekateri raki namreč po svoji specifiki preprosto nimajo potenciala za presejanje, za druge ni na voljo ustrezne tehnologije ... Veliko je tovrstnih ovir, a po drugi strani so si vrhunski mednarodni strokovnjaki, ki so v zadnjem času v sklopu znanstveno-posvetovalnega telesa Evropske unije (SAPEA) pretehtavali razloge za in proti širitvi presejalnih programov za pljučnega raka, raka prostate, raka požiralnika in raka želodca, edini: pri raku pljuč in raku prostate je uvedba presejanja absolutno utemeljena.

O tem sem se v sklopu konference Življenje z rakom po raku, na kateri so udeleženci tokrat v fokus postavili izzive pri udejanjanju evropskega načrta za boj proti raku, pogovarjala z doc. dr. Urško Ivanuš z Onkološkega inštituta Ljubljana, ki vodi program Zora, je pa tudi vodja državne komisije za presejalne programe ter predsednica zveze slovenskih društev za boj proti raku.

Na mednarodni ravni je že dolgo govora o tem, kako pomembno je zgodnje odkrivanje tako raka pljuč kot raka prostate s pomočjo presejalnih programov. Tovrstnih programov za zdaj v Sloveniji še nimamo. Kdaj se tudi pri nas obeta uvedba teh novosti in kaj bo to v prihodnje pomenilo za bolnike, ki se soočijo s takšno diagnozo?

Uspehi dosedanjih treh presejalnih programov Zora, Dora, Svit v Sloveniji in podobnih programov v tujini so vzbudili upanje in željo, da bi tudi za raka, ki se pojavlja v drugih delih telesa, na drugih organih lahko uvedli podobna presejanja. Treba pa se je zavedati, da vsak rak, žal, ni ustrezen za presejanje. In na žalost tudi za vsako vrsto raka nimamo tehnologije, s katero bi bili sposobni bolezen odkriti zgodaj – dovolj zgodaj, da jo lahko pozdravimo uspešneje, kot če bi jo odkrili kasneje. Sta pa pljučni rak in rak prostate res med tistimi, kjer to znamo. 

Skupina evropskih strokovnjakov, v kateri sem sodelovala, je lani pregledala dokaze, ki so nedvomno in nedvoumno pokazali, da lahko s presejanjem zdravih – da bi bolezen odkrili v čim zgodnejši fazi – in z zgodnjim začetkom zdravljenja rešimo veliko življenj. Toda vsako presejanje lahko povzroča tudi škodo – če je, na primer, nekdo na presejalnem testu pozitiven, nakar se pokaže, da v resnici ni bolan. Nekateri med njimi gredo celo na dodatno diagnostiko in začne se zdravljenje ...

Pri presejanju pa, sploh zato, ker v program vabimo stotisoče zdravih ljudi, da bi odkrili in pravočasno začeli zdraviti peščico bolnih, vedno tehtamo. Toda z organiziranim populacijskim presejanjem, kakršnega imamo v Sloveniji za tri programe, zdaj pa se pogovarjamo še o dveh, v resnici lahko naredimo več koristi kot škode.

Pri raku prostate in pljučnem raku je obveljala odločitev, da mora do uvedbe priti postopno. Da bo Slovenija še naprej ostala ena od vodilnih evropskih držav, ki bo svojim prebivalcem nudila vse z dokazi podprte presejalne programe, je ministrstvo za zdravje leta 2020 imenovalo državno komisijo za presejalne programe, katere naloga je pomoč pri uvedbi takšnih programov, za katere vemo, da jih lahko uvedemo tako, da bomo z njimi naredili veliko dobrega in čim manj škode. 

Po drugi strani pa je to zelo težko izvesti. Kljub temu, da je Evropska komisija že leta 2003 državam izdala priporočilo, naj uvedejo programe, kot so Dora, Zora, Svit, državam v vzhodni Evropi tega še do danes ni uspelo uresničiti. Ni namreč dovolj, da imamo dokaze in da vemo, da je uvedba smiselna, ampak je program treba udejanjiti na primeren način, ga spremljati in prilagajati.

Uvedba takega programa – kot pravite: na primeren način – verjetno pomeni, da bodo v presejanje zajeti le določeni posamezniki, pri katerih je, kar se tiče patologije in verjetnosti za nastanek raka, možnost, da zbolijo, večja?

Res je. Vsak presejalni program mora imeti točno opredeljeno ciljno skupino. Ne smemo gledati tistih, ki imajo majhno verjetnost, da bodo zboleli. Zato je v sklopu presejanja za pljučnega raka predvidena vključitev kadilcev in nekdanjih kadilcev, pri čemer bodo ključna merila starost in podatki o kajenju, torej koliko in kako dolgo nekdo kadi – izključno zato, da ciljamo res na tiste, pri katerih je verjetnost za raka že tako velika, da lahko z zgodnjim odkrivanjem pri pomembnem deležu odkrijemo raka in preprečimo, da bi ta človek zaradi raka umrl.

Pomembno je pravilno pregledovanje – pregledovanje pravih ljudi s pravilnimi metodami. Pravilna mora biti tudi vsa dodatna diagnostika. Na voljo moramo imeti dovolj zmogljivosti tako za presejanje kot za dodatno diagnostiko in zdravljenje. In točno vedeti, kaj delamo. Tako moramo imeti tudi presejalne registre, na podlagi katerih lahko vabimo na presejanje in spremljamo kakovost obravnave. 

Uspeh presejalnega programa je namreč po eni strani odvisen od tega, kako modro in v skladu z dokazi tovrstni pristop uvedemo, kolikšen delež ciljne skupine nam uspe spodbuditi k udeležbi na presejalnih pregledih (želimo si doseči najmanj 70 odstotkov) in kako kakovostne so vse storitve, ki jih zagotavljamo v sklopu programa. Ko je vse izpolnjeno, dobimo take odlične programe, kakršne v Sloveniji že imamo. Upamo in verjamemo, da bomo to dosegli tudi pri novih programih. Nenazadnje imamo kar nekaj izkušenj in znanja, vemo, kako nujno je tudi v tem primeru multidisciplinarno sodelovanje – in gremo po tej poti naprej.

Kakšni pa so časovni oziroma logistični gabariti za uvedbo omenjenih novosti?

Vsi bi bili srečni, če bi se to zgodilo že jutri. Toda ne gre tako. Moramo se zavedati, da presejalni program ne pomeni samo tega, da je treba določiti presejalno politiko, ki v Sloveniji še ni oblikovana. V sklopu državnega programa za obvladovanje raka (DPOR) delujejo strokovne skupine, ki se bodo pogovarjale o tem. Ministrstvo za zdravje je ustanovilo državno komisijo za presejalne programe, ki bo presojala o različnih pobudah, nato pa tudi pomagala najobetavnejšim in jih usmerjala. Tudi ko bomo enkrat imeli presejalno politiko, še ne bo mogoče reči: jutri bomo pa lahko začeli s presejanjem po vsej Sloveniji. Ne bo še kadra, ne bo strokovnjakov, ne bo naprav – pa tudi ljudje še ne bodo ozaveščeni glede smiselnosti udeležbe v takem programu. 

Bistvenega pomena je postopnost. Pred implementacijo takega presejanja na državni ravni je vedno treba izvesti manjše, pilotne projekte. Za te projekte pa Evropa namenja veliko denarja. 

Tudi iz evropskega načrta za boj proti raku je razvidno, da kljub današnjemu védenju, da s presejanjem za raka pljuč in za raka prostate lahko zmanjšujemo umrljivost zaradi teh rakov, še vedno ni povsem jasno, katere posameznike in kako spodbuditi k sodelovanju v programu in na koliko časa presejanje izvajati. Vse to bo potem treba umestiti tudi v lokalni kontekst – v fazi preverjanja morda z različnimi presejalnimi strategijami, na podlagi katerih je mogoče dobiti odgovor, kaj je za določeno lokalno okolje najbolje.

V tem času je, seveda, treba pripraviti oceno, kakšne in katere zmogljivosti je treba zagotoviti. Sledijo nakupi, sledi priučitev kadra, zato se teh programov ne uvaja čez noč. To lahko traja tudi deset let – a začeti je treba danes.

Lahko torej rečemo, da smo tudi v Sloveniji na to pot že stopili in da stroki, ki se bo s tem ukvarjala, želimo, naj bo pot do uvedbe presejalnih programov za raka pljuč in raka prostate čim manj ovinkava, prepredena s čim manj ovirami ...

Seveda, kajti na to pot smo stopili že takrat, ko se je Slovenija odločila, da bo podpirala uvedbo organiziranega presejanja z uvedbo programov Zora, Dora in Svit, nenazadnje pa tudi z ustanovitvijo komisije za presejalne programe pred dvema letoma. To potrjuje, da se v naši državi zavedamo, da ti programi lahko rešijo veliko življenj, zato podpiramo njihovo uvedbo – na pravilen, organiziran način. Da bomo res prepričani, da zagotavljamo le najboljše.

Portreta Urške Ivanuš in video pogovor: Diana Zajec; simbolična fotografija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.