Ukrepi

(Ne)srečna trinajstica in slabšanje razmer v zdravstvu

Aktualna stavka zdravnikov, ki se je prevesila v peti teden, bo, ne glede na izid, s seboj prinesla slabo popotnico. Jasno je, da do uresničitve celotnega diapazona stavkovnih zahtev ne bo prišlo, pa razlog za to ni le mlačnost in več kot očitna manevrska nespretnost pogajalskega duela. Odločitev za stavko je padla v času nevzdržno dolgih čakalnih vrst, v katerih so premnogi pacienti z zelo raznolikimi bolezenskimi stanji že tako ali tako stežka čakali na boljši jutri, ki naj bi prinesel hitrejšo dostopnost do prenekatere preiskave, diagnostike ali posega – zdaj pa se čakanje le še podaljšuje.

Čakalne dobe

»Pacienti razumejo, da je treba razmere v zdravstvu izboljšati, a tak način, s tako dolgo stavko, ni sprejemljiv, saj se čakalne dobe še podaljšujejo«

»Dostop do zdravstvenih storitev je bil že pred stavko zelo otežen, zdaj se razmere še poslabšujejo in čakalne vrste podaljšujejo. Ljudje so v stiski, pri mnogih, ki ne pridejo pravočasno do diagnoze ali do zdravil, se stanje slabša. In čeprav pacienti razumejo, da je treba razmere v zdravstvu spremeniti, jih v dobro vseh, zaposlenih in obolelih, izboljšati, pa način preprosto ni pravi. Stavka, zlasti tako dolga, ni sprejemljiva, saj slabih razmer v sistemu ni mogoče reševati na hrbtih pacientov. Spremembe, glede katerih se vsi strinjamo, da so nujne, je treba doseči drugače,« je prepričana Štefanija Lukič Zlobec, predsednica združenja za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija in zveze organizacij pacientov (ZOPS).

Revolt

»Stavkajočim zdravnikom odzivanje vlade sporoča eno samo stvar: da ravnajo pravilno«

»Bolniki in zdravstveni delavci so naravni zavezniki, zato je pomembno, da družba ne dovoli politično motiviranega ščuvanja. Sicer se jutri ob bolezni ne bomo več mogli obrniti na nikogar za pomoč,« ob rob dogajanju v slovenski družbi, ki jo je že v začetku leta zaznamovala stavka zdravnikov, poudarja ena od profesoric na medicinski fakulteti, ki želi ostati anonimna. Anonimna zato, ker se na zdravnike v zadnjem obdobju na družbenih omrežjih pa tudi v družbi nasploh zliva verbalna gnojnica, ki ji v preteklosti ni mogoče najti primerjave. A zdravniki kljub temu vztrajajo pri stavki, ki se bo kmalu prevesila v tretji teden.

Varnost in kakovost

Zdravniki stavkajo, bolniki čakajo, izgubljamo vsi – ministrica za zdravje pa molči

Najdaljša stavka slovenskega zdravništva je trajala tri tedne, pred nekaj manj kot tremi desetletji. Zdravniki, ki letos spet stavkajo, zdaj že drugi teden, se dobro zavedajo, da »podviga« iz leta 1996 ni mogoče ponoviti, saj kljub veljavni zakonodaji in sindikalnim pravicam zaposlenih v razmerah, v kakršnih deluje zdravstvo danes, to preprosto ne bi bilo v skladu z njihovim poslanstvom. Nedopustno je, da pogajalski strani, ki zastopata zdravnike in vlado, pri iskanju možnosti za sporazum ostajata povsem vsaksebi. Pogajalci se dogovarjajo s pomočjo metanja kopij, ki letijo mimo pacientov – na simbolični ravni pa prenekaterega od njih tudi zadenejo. In kje je v tem valovanju, zaradi katerega javnemu zdravstvu grozi, da bo potonilo še globlje in se bo posledično dostopnost obolelih do pravočasnih, kakovostnih in varnih storitev še poslabšala, ministrica za zdravje?

Varnost in kakovost

Bodo akutno bolnega na urgenci po novem res lahko obravnavali tudi patologi?

Da so razmere v slovenskem zdravstvu na prenekaterem področju kritične, je znano, že dolgo. To najbolje vedo bolniki, ki prej, preden dobijo diagnozo in začnejo prejemati zdravljenje, do onemoglosti čakajo na diagnostiko, preiskave in posege. To vedo zaposleni v javnem zdravstvu, ki marsikdaj in marsikje delujejo v nevzdržnih pogojih in neustreznih razmerah, kadrovsko zdesetkani, v neustreznih prostorskih in logističnih okoliščinah, a kljub vsemu vztrajajo. Mnogi, ki tega ne zmorejo več, so odšli oziroma odhajajo. Da bi prekinili stanje, ki ni dobro za nikogar, so se na ministrstvu za zdravje lotili sprememb, vlada je pred nekaj dnevi sprejela predlog interventnega zakona, ki pa bo, vsaj po odzivih sodeč, stanje v zdravstvu le še poslabšal – če dokumenta ne bodo pravočasno umaknili in ga spisali na novo.

Ukrepi

Je mogoče, da vlada z načrtovanimi interventnimi ukrepi na področju zdravstva želi stlačiti krog v kvadrat?

V kontekstu petkovega sprejetja interventnega zakona za zdravstvo na vladi, ki mora, seveda, prestati še zakonodajno pot, se družinski zdravnik Rok Ravnikar, donedavnega član strateškega sveta za zdravstvo, javno sprašuje o smiselnosti, upravičenosti in sprejemljivosti predlaganih ukrepov. V smislu parodije jih vzporeja s šolstvom, kjer bi, če bi bil načrtovan in sprejet takšen zakon, obveljalo, da bodo zaradi pomanjkanja učiteljev uvedli »povečanje razredov na 60 učencev, obvezne premestitve učiteljev med šolami, prepoved izrabe letnega dopusta in obvezno vključevanje vseh s končano pedagoško fakulteto v šole«. Kakšni so torej ukrepi, ki jih je vlada v petek popoldne po sprejetju na dopisni seji po nujnem postopku predlagala poslancem v obravnavo?

Varnost in kakovost

Bodo bolniki tudi pri nas kmalu lahko sami izbrali zdravnika, ki mu bodo s popolnim zaupanjem pripravljeni položiti v roke svoje načeto zdravje in morda tudi življenje?

Je v slovenskem zdravstvu vendarle napočil čas za reorganizacijo ustaljenih procesov pri obravnavi in zdravljenju bolnikov v bolnišnici, po zgledu naprednejših držav, ki so tak pristop že zdavnaj vtkale v svoj zdravstveni sistem? Za oblikovanje osebne izkaznice, temelječe na doseženih rezultatih zdravljenja, ki bo izvajalcem postavljala ogledalo glede kakovosti tovrstnih storitev, obolelim pa dajala možnost, da izberejo tistega, ki mu bodo s popolnim zaupanjem pripravljeni položiti v roke svoje načeto zdravje?

Varnost in kakovost

Tudi slovensko zdravstvo na poti k beleženju izidov zdravljenja, ki bo obolelim olajšalo odločitev, komu zaupati svoje zdravje in življenje

Pri nas še nismo vajeni, da bi, ko zaradi bolezni potrebujemo kirurško zdravljenje, lahko pregledali tako imenovane osebne izkaznice posameznih zdravstvenih ustanov ali konkretnih zdravnikov – in se tudi na tej osnovi odločili, komu zaupati svoje zdravje in včasih tudi življenje. Podatkov o kakovosti, učinkovitosti in uspešnosti zdravljenja, ki predstavljajo izkaz določene zdravstveno-varstvene enote pa tudi konkretnega zdravnika, pa nikakor ne potrebuje le pacient, ampak so ključnega pomena tudi na strokovni in prav tako na sistemski ravni. To je osnova za izboljševanje sistema, za stremenje k odličnosti – pri nas pa se v tem trenutku v zdravstvu še vedno ukvarjamo s precej bolj banalnimi problemi. Denimo s tem, kako sploh pravočasno priti do vseh preiskav, na podlagi katerih sta mogoča postavitev diagnoze in začetek za konkretnega bolnika najbolj optimalnega zdravljenja.

Pravice pacientov

»Imel sem pogovor s staro gospo, ki jo bolijo noge in ima težave z žilami – na pregled pa bo morala čakati kar do leta 2031!«

To bridko odslikavo dogajanja v slovenskem zdravstvu je v video pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj. Podrobno je spregovoril tudi o tem, kje in zakaj neurejenost zdravstvenega sistema ljudi najbolj boli ter na katerih področjih na račun kratkih stikov v sistemu oboleli plačujejo največji davek. Nedopustno dolge čakalne vrste pa nikakor niso edina ahilova peta slovenskega zdravstva; sistem škriplje na vseh koncih, teža tega bremena se lomi na plečih obolelih in zaposlenih.

Reforma

Lahko verjamemo, da bo ministrici za zdravje uspelo presekati gordijski vozel zdravstva?

V zdravstveni politiki piha nov, drugačen veter. Čutimo ga vsi – ker o tem ne padajo velike besede, ampak poskušamo prisluhniti predvsem zgovornemu molku, katerega posledic (še) nihče ne zna, ne želi, noče ali jih ne upa opredeliti. V slovenskem zdravstvu so posledice dolgoletnih turbulentnih dogajanj, včasih primerljivih s tramontano, občasno celo s tornadom ali cunamijem, spet drugič pa z umirjeno bonaco, danes na dlani. In niso optimalne – ne za bolnike, kajti nekateri med njimi zdaj ne le mesece, ampak že kar leta čakajo na preiskave in diagnostiko, in ne za zaposlene. Teh je vedno manj, saj odhajajo novim, prijaznejšim izzivom naproti, Slovenija pa se je znašla v začaranem krogu, v katerem številne čakalnice samevajo, klinični oddelki se praznijo, na urgenci pa oboleli nemalokrat prenočujejo kar na hodniku – namesto da bi jih prepeljali v najbližjo bolniško sobo, ki je prazna, a kaj, ko tam ni (vsaj ne vedno) tima, ki bi lahko bdel nad hospitaliziranimi bolniki. Kakšen veter bo moral zaveti, da se bodo razmere in razmerja v zdravstvu spet postavila na svoja mesta, da bo zdravstvo prestalo sistemske ujme, ki so počasi, a vztrajno izničile njegovega duha, pacienta pa zvrtinčile v komaj prepoznavno točko, ki v sistemskem kolosu postaja vse bolj izgubljena?