Uvodna srečanja ključnih akterjev v zdravstvu, ki na tej ravni sodelujejo tudi z zvezo organizacij pacientov, z uvajanjem projekta na vrednosti temelječe zdravstvene obravnave napovedujejo dvoje: stremenje k zagotavljanju najboljše možne obravnave obolelih in omogočenje vpogleda v kakovost opravljenega strokovnega dela. Tako bodo mogoče primerjave, izboljšave pa tudi spremembe v obstoječi ureditvi, iz katere zdaj najbolj opazno in za obolele najbolj boleče štrlijo nedopustno dolge čakalne vrste. Izzivov v zdravstvu tudi sicer ne manjka, sistemski temelji se majejo že leta, vendar se fokus sprememb usmerja na kakovost in dostopnost, na varnost in učinkovitost. Na bolnika torej, ki pa je trenutno še vedno prisiljen tekati od Poncija do Pilata, da mu uspe priti do vseh preiskav, diagnoze in zdravljenja – in nemalokrat je ta cilj, resda iz zelo različnih razlogov, dosežen pozno, včasih prepozno.
Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel se v teh dneh pospešeno srečuje z akterji, ki delujejo na različnih ravneh zdravstva – z izvajalci, menedžerji, s plačnikom in z uporabniki. Predstavlja jim vizijo začrtanih sprememb, k vse predolgo prezrtemu dialogu poskuša pritegniti vse akterje, ki bi začrtane zamisli lahko pomagali udejanjiti v praksi.
Krepitev opešanega zdravstva
Prav na tej točki je slovensko zdravstvo v minulih desetletjih nemalokrat izgubilo veliko, preveč pravzaprav – z zakoni ali podzakonskimi akti, ki niso bili dovolj domišljeni, saj so bili nemalokrat pripravljeni zgolj na podlagi teoretičnega razmisleka, ki z vsakodnevno klinično prakso ni imel nikakršnega skupnega raison d'être.
Seveda se človek ob kaskadni menjavi zdravstvenih ministrov vpraša, ali bodo načrtovane spremembe sploh dobile možnost zaživetja prej, preden bo prišlo do vnovične menjave vlade; ta skorajda vsak dan doživi najmanj en faux pás, ki pa se jih je v zadnjem času nabralo preveč. Ob teh razmislekih se vedno znova utrjuje prepričanje, da zdravstveni resor preprosto ne bi smel imeti političnega predznaka; izvedba načrtovanih ukrepov, ki naj bi utrdili in okrepili opešano zdravstvo, bi morala (p)ostati stalnica, neodvisna od menjave vlade, neodvisna od politične pripadnosti ministra. To področje je družbeno preveč pomembno, da bi smelo biti politično usmerjano – vprašanje pa je, ali je Slovenija dovolj zrela, da to zavedanje začne udejanjati v praksi.
Izvedba ukrepov, ki naj bi utrdili in okrepili opešano zdravstvo, bi morala (p)ostati stalnica, neodvisna od menjave vlade, neodvisna od politične pripadnosti ministra. To področje je družbeno preveč pomembno, da bi smelo biti politično usmerjano – vprašanje pa je, ali je Slovenija dovolj zrela, da to zavedanje začne udejanjati v praksi.
Možnost vpogleda v učinkovitost, kakovost in varnost dela posameznega izvajalca
Na vrednosti temelječa zdravstvena obravnava, ki naj bi vodila v zagotovitev beleženja rezultatov zdravljenja in posledično v možnost vpogleda v učinkovitost, kakovost in varnost dela posameznega izvajalca, bo najprej zaživela v kardiologiji, ortopediji in oftalmologiji. In potem tudi v drugih vejah medicine.
Zanimalo nas je, kaj o nujnosti uvedbe tovrstnih prijemov v okvirih, ki jih sodobni medicini postavlja veljavni in v prenekateri točki povsem neživljenjski način financiranja, menita zdravnik in direktor Splošne bolnišnice Celje dr. Dragan Kovačić, specialist interne medicine ter specialist kardiologije in vaskularne medicine, ter ekonomistka prof. dr. Petra Došenović Bonča.
Več o tem v spodnjih video pogovorih.
Dr. Dragan Kovačić, specialist interne medicine ter specialist kardiologije in vaskularne medicine, direktor Splošne bolnišnice Celje
»Danes vemo, kateri kirurg operira največ, ne vemo pa, kateri operira najbolje«
Novi časi s seboj prinašajo nove izzive in na nove izzive se je treba odzivati z novimi rešitvami. V zdravstvu zdaj počasi prehajamo s sistema, v katerem je pomembno število pregledov, število storitev, število operacij, na vsebinsko obravnavanje storitev, ki jih opravljamo. Ne gledamo torej le na numerične vrednosti, ampak tudi na kakovost opravljenih storitev, na vsebino teh storitev in, seveda, tudi na uporabnika – na pacienta.
Tako bomo lahko bistveno celoviteje zajeli obseg dela, ki ga opravljajo zdravstveni delavci in zdravstveni sistem v celoti – ter na koncu ocenjevali kakovost tega dela, ga lažje načrtovali in tudi vrednotili. Na podlagi obstoječih podatkov že zdaj vemo, kateri kirurg operira največ, ne vemo pa, kateri operira najbolje. Kombinacija kvantitete in kvalitete pa je tista, ki v resnici govori o kakovosti opravljenega dela.
V zdravstvu počasi prehajamo s sistema, v katerem je pomembno število pregledov, število storitev, število operacij, na vsebinsko obravnavanje storitev, ki jih opravljamo. Ne gledamo torej le na numerične vrednosti, ampak tudi na kakovost opravljenih storitev, na vsebino teh storitev in, seveda, tudi na uporabnika – na pacienta.
Prav v sistemu, ki se preoblikuje in v katerem prebujajoči se zasebni sektor poskuša tekmovati z javnim sektorjem, postaja izjemno pomembna informacija, kam oditi, ko se pojavi določena zdravstvena težava – in kdo je pri zdravljenju te težave najboljši.
Težko je reči, kdo je najboljši, ker je v medicini tako, da je vsak dan nekdo najboljši in vsak dan nekdo najslabši. Toda dolgoročno verjamem v kakovost podatkov, ki morajo biti zbrani verodostojno in po enotni metodologiji – da pacient ne bo zapadel pod vpliv reklam in družbenih medijev, ampak bo v resnici lahko izvajalce zdravstvenih storitev izbiral na podlagi relevantnih, strokovnih in korektno zbranih podatkov.
Trenutno je namreč prav reklama past, v katero lahko padejo pacienti, ki jih tarejo stiska, strah in obup ter so izjemno sugestibilni, zato jih je z lahkoto mogoče pretentati pri odločanju, kam naj gredo. Ni prav, da odidejo k nekomu, ki se najglasneje oglašuje; priti morajo do tihega, pridnega izvajalca, ki je v resnici najboljši in ki bo zagotovil najkakovostnejšo storitev.
V sistemu, ki se preoblikuje in v katerem prebujajoči se zasebni sektor poskuša tekmovati z javnim sektorjem, postaja izjemno pomembna informacija, kam oditi, ko se pojavi določena zdravstvena težava – in kdo je pri zdravljenju te težave najboljši.
Čakalne vrste so problem, ki tare vse razvite zdravstvene sisteme, čeprav imamo včasih občutek, da se to dogaja samo v Sloveniji.
Potrebe starajočega se prebivalstva naraščajo in na rastoče potrebe je mogoče odgovoriti le z rastočo ponudbo. To pomeni, da moramo delo oblikovati tako, da bodo ljudje, ki delajo v zdravstvu, dali več od sebe – kolikor je pač to mogoče, do roba, ki ga imenujemo utrujenost in ko lahko pride do napak. Tu mora zdravstvena politika odigrati svojo vlogo.
Najbolj pridnim, ki so pripravljeni tudi popoldne in ponoči delati še kaj več, je treba zagotoviti možnost, da to počno na povsem legalen način. Treba pa se je sprijazniti tudi s tem, kot se je reklo v časih, ki danes niso več tako popularni: delu čast in oblast. Ljudem, ki so pripravljeni delati več, je treba zagotoviti vsaj korektno plačilo. Nobene sramote ne vidim v tem, da nekdo, ki je pripravljen delati več, tudi v resnici dela več in za to prejme korektno plačilo.
Čakalne vrste so problem, ki tare vse razvite zdravstvene sisteme, čeprav imamo včasih občutek, da se to dogaja samo v Sloveniji.
Verjamem, da obstaja močna volja, da se to zgodi – po drugi strani pa obstaja tudi močna tendenca po privatizaciji v zdravstvu. Sam že 25 let delam v javnem zavodu, vem, kakšne so nevarnosti privatizacije vsaj določenih segmentov zdravstva. Nisem paranoičen glede zasebnega zdravstva, ker poznam tudi sisteme, v katerih imajo zasebne bolnišnice – in to deluje. Še vedno pa menim, da je najmočnejši zaščitnik javnega zdravja javno, močno in dostopno zdravstvo, tako da moramo poskrbeti, da bo javno zdravstvo temelj našega zdravstvenega sistema, v določenih segmentih pa ponudbo lahko obogatimo tudi z zasebnimi bolnišnicami.
Najmočnejši zaščitnik javnega zdravja je javno, močno in dostopno zdravstvo, tako da moramo poskrbeti, da bo javno zdravstvo temelj našega zdravstvenega sistema, v določenih segmentih pa ponudbo lahko obogatimo tudi z zasebnimi bolnišnicami.
Prof. dr. Petra Došenović Bonča, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani
»Ali vire, ki jih imamo v zdravstvu, dejansko namenjamo v pravi namen, ali storitve, ki jih opravljamo, izboljšujejo izide oskrbe oziroma zdravljenja?«
Na vrednosti temelječa zdravstvena obravnava ni nov koncept, o tem se pogovarjamo že leta – je pa, seveda, uvajanje tega povezano s številnimi izzivi in je nujno. V javnih zdravstvenih sistemih namreč še vedno plačujemo, nagrajujemo opravljene storitve. Ključno pa je – če želimo racionalno porabiti vire, ki so vedno omejeni –, da s temi sredstvi izboljšujemo izide pri zdravljenju pacientov. Pomembno je tudi to, da izboljšujemo tiste izide, ki so pacientu pomembni.
V naš javni zdravstveni sistem je torej treba vgraditi tudi vprašanje, ali vire, ki jih imamo, dejansko namenjamo v pravi namen, ali storitve, ki jih opravljamo, izboljšujejo izide oskrbe oziroma zdravljenja. Zakaj se zdaj laže in več govori o na vrednosti temelječi zdravstveni obravnavi? Tudi zato, ker informacijska tehnologija napreduje in bo te podatke lažje spremljati. Ni pa dovolj, če spremljamo samo izide zdravljenja, ampak je treba spremljati tudi stroške po pacientu. Ti pristopi v tako kompleksnih sistemih, kot so zdravstveni, metodološko sicer niso zahtevni, so pa zahtevni zaradi kompleksnosti in razdrobljenosti procesov, pa tudi zato, ker različni izvajalci v sistemu še vedno premalo sodelujejo.
Storitve, ki jih plačujemo danes, plačujemo posameznim izvajalcem, ločeno – čeprav jih več sodeluje v verigi vrednosti zdravstvene obravnave. In eden od velikih preskokov pri na vrednosti temelječi zdravstveni obravnavi je tudi to, da prenehamo zdravstvo opazovati »silosno« – na primer ločeno primarno raven in sekundarno raven –, ampak da opazujemo celotno pot pacienta z določenim zdravstvenim stanjem.
Če želimo racionalno porabiti vire, ki so vedno omejeni, je ključnega pomena, da s temi sredstvi izboljšujemo izide pri zdravljenju pacientov.
Elementov v okviru na vrednosti temelječe zdravstvene obravnave je šest in v nobeni državi, razen v redkih izjemah, še niso uspeli vpeljati vseh. Toda pomembno je začeti. Tudi če se, na primer, začne z merjenjem izidov, z merjenjem stroškov pa nekoliko kasneje – kar je običajno tudi v tujini –, je to dober prvi korak.
Mislim pa, da bo vendarle ključno nekaj: sistemska podpora počasi bo zagotovljena, prav tako tudi podpora plačnika, ki se zaveda pomena takšnih sprememb. Glavna spodbuda pa bo prišla, ko bomo zamenjali metode plačevanja izvajalcev. Zdaj namreč še vedno plačujemo izvajanje storitev; resda smo razvili kompleksne pristope, plačujemo po tako imenovanih skupinah primerljivih primerov, vendar to še vedno ni plačevanje po svežnju storitev, v sklopu katerega v verigo vrednosti povežeš različne izvajalce. Tako zagotoviš plačilo za celotno verigo vrednosti, kar tudi prepreči prenašanje stroškov med različnimi izvajalci, ki sodelujejo v procesu obravnave.
Mislim, da finančna spodbuda najlaže doseže premike, kajti potem je zdravstvo treba prilagoditi tudi po organizacijski plati, izvajalce pa povezati na drugačen način, kot ti delujejo danes.
Glavna spodbuda bo prišla, ko bomo zamenjali metode plačevanja izvajalcev. Zdaj namreč še vedno plačujemo izvajanje storitev; resda smo razvili kompleksne pristope, vendar to še vedno ni plačevanje po svežnju storitev, v sklopu katerega v verigo vrednosti povežeš različne izvajalce.
Se strinjam. In tudi prva delavnica, na kateri smo izvajalcem predstavili koncept na vrednosti temelječe zdravstvene obravnave, kaže, da je med izvajalci velik interes za te spremembe. Res pa je, da je včasih spremembe laže doseči od spodaj navzgor, kajti ko posamezni timi dobijo dobro izkušnjo, ko ugotovijo, da postopek sicer ni enostaven, vendar je izvedljiv, potem se te prakse laže prenesejo tudi na druge.
Treba se je zavedati – in hvala bogu, da je tako –, da so v zdravstvu v glavnem umski delavci, ki veliko delajo na notranji motivaciji. In mislim, da prenos dobrih praks lahko zelo pospeši uvajanje na vrednosti temelječe zdravstvene obravnave v Sloveniji.
Mislim, da prenos dobrih praks lahko zelo pospeši uvajanje na vrednosti temelječe zdravstvene obravnave v Sloveniji.
Video pogovora in portreta Dragana Kovačića in Petre Došenović Bonča: Diana Zajec; simbolični fotografiji: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
