Jasno je, da je in bo treba čim prej poskrbeti za ureditev razmer v zdravstvu, na vseh ravneh zdravstvenega varstva. Toda pot, ki se nakazuje, ni dobra. Predvsem zato, ker ni verodostojnega prometnika, sposobnega poskrbeti za dobro vseh, ki se bodo morali čim bolje znajti na naluknjanem, v prenekaterem ovinku le stežka prevoznem javno-zdravstvenem sistemskem makadamu in s skupnimi močmi čim bolje »zvoziti« začrtano traso, pri tem pa poskrbeti za varnost svojih sopotnikov – bolnikov.

Trinajstega dne v mesecu ob 13. uri se je sindikat Fides v sklopu zbora zdravnikov splošne bolnišnice v Slovenj Gradcu namenil javnost seznaniti z razmerami, ki so javno zdravstvo v tej regiji pripeljale do skorajšnjega kolapsa. Resorne ministrice na tem srečanju ne bo, udeležila pa se je, skupaj s premierom Robertom Golobom, ponedeljkove otvoritve novih intenzivnih enot v jeseniški splošni bolnišnici. 

Razumljivo je, da so dogodki, ki izpričujejo uresničevanje »vizije boljšega in naprednejšega zdravstvenega varstva za paciente«, všečnejši. Po drugi strani pa se zdi neverjetno, da se sočasno odvija stanovski revolt, ki mu politika preprosto ni kos – niti z odgovori in pojasnili, kaj šele s konkretnimi ukrepi, ki bi omogočili ureditev razmer ter opredelitev in razporeditev zmogljivosti za čim bolj nemoteno delovanje zdravstvenega varstva.

Ne višje plače, bistveno nujnejši so boljši pogoji za delo

Ob tem velja spomniti, da z zahtevami sindikata Fides, ki v aktualni stavki nosi prapor, niso istovetna pričakovanja sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um.

»Denar nikoli ni bil glavna postavka. Želimo si predvsem razbremenitev, pri čemer so naša prizadevanja usmerjena v skrb za mlade zdravnike, ki bi jim radi omogočili delo v boljšem, prijaznejšem delovnem okolju, drugačnem od zdajšnjega. Na nevzdržnost razmer v družinski medicini opozarjamo že 15 let. Želeli smo pomagati, biti konstruktivni, tudi s pripravo konkretnih predlogov in načrtov, vendar se do danes ni kaj dosti spremenilo. Zato velja vedno znova poudariti, da organizacija zdravstvenega varstva, ki je vse prej kot optimalna, nikakor ni nekaj, o čemer odločajo zdravniki. O tem odloča politika, zdravniki pa smo potem v tako postavljenih okvirih prisiljeni čim bolj optimalno delovati,« poudarja prim. doc. dr. Nena Kopčavar Guček, ki kot družinska zdravnica dela v sklopu Zdravstvenega doma Ljubljana.

Pogovarjali sva se tik pred začetkom dela v ambulanti, v kateri se je kasneje zvrstilo 53 naročenih bolnikov in približno še enkrat toliko nenapovedanih, več kot ducatu pacientov je morala odgovoriti po elektronski pošti, se z nekaterimi pogovoriti po telefonu in potem izpolniti še vso papirologijo, ki je ni malo; ob koncu delovnega dne je bilo skupno obravnavanih 109 pacientov.

Nena Kopčavar Guček skrbi za 2100 pacientov in niti ne pričakuje niti ne zahteva zmanjšanja glavarinskega količnika – želi pa si sprememb, ki bi omogočile bolj usmerjeno delo s pacienti. In predvsem pričakuje, da se bodo glede glavarine upoštevali dosedanji dogovori in pravilniki. 

»Treba je zagotoviti boljše pogoje za delo. Včasih smo na razpis za specializacijo iz družinske medicine dobili dvakrat ali trikrat več prijav, kot je bilo na voljo mest – že dolgo je teh prijav bistveno manj, kot bi bilo možnosti za opravljanje specializacije. Želim pa poudariti, tudi v kontekstu aktualne stavke, da v vrsti anket, v katere smo vključili študente obeh medicinskih fakultet, pri (ne)odločanju za specializacijo iz družinske medicine nikoli ni bil na prvem mestu denar, čeprav je družinska medicina v primerjavi z drugimi specialnostmi ovrednotena nekaj plačnih razredov slabše,« pojasnjuje zdravnica.

Rešitve, ki prinašajo nove zaplete

Manku odločnih sistemskih potez, ki bi pomagale razplesti nastalo situacijo – ne le v družinski medicini, ampak nasploh v zdravstvu –, se je v teh dneh pridružila »rešitev« v obliki pravilnika, s katerim je ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel udejanjila znižanje dodatka za čezmerno delo vsem članom timov v družinski medicini, pediatriji in ginekologiji. S tem se je izničil učinek, ki je vsaj delno pripomogel k stabilizaciji akutnih razmer, medicinskim sestram s srednješolsko izobrazbo pa omogočil, da so na ta način prejele nekoliko dostojnejše plačilo. Kako družinski zdravniki razumejo takšne manevre?

»Na tak način dobivamo mešana sporočila. Pravzaprav ne vemo, kaj iz njih razbrati – vemo pa, da nas zagotovo ne sliši nihče. Kopičijo se paradoksalna navodila in zahteve – zdravniki moramo, na primer, pisati celo potrdila, ki jih posamezniki potrebujejo za pridobitev državljanstva ali za podaljšanje delovne vize. Kopičenje tovrstnih opravil zagotovo ne bo pripomoglo k povečanju interesa za družinsko medicino. Če k temu prištejemo še demonizacijo zdravniškega poklica, ki smo ji priča v zadnjem obdobju, obeti res niso najboljši. Kar pa se tiče umikov soglasij za nadurno delo, bi se vsi skupaj morali zavedati, da se bo na račun tega delo nakopičilo do neznosnosti.«

Dogajanje, na račun katerega bomo »plačevali« vsi

Za oceno razsežnosti aktualnega dogajanja smo prosili tudi predsednika združenja zdravnikov družinske medicine prim. dr. Aleksandra Stepanovića, ki meni, da je »pri tolmačenju tega dokumenta še precej nejasnosti, predvsem pa nezadovoljstva, tako med zdravniki kot med medicinskimi sestrami. Kar se tiče dolgotrajne stavke, te na primarni ravni pravzaprav ni občutiti, pregledati moramo vse bolnike. Največjo težavo predstavljajo bolniški listi, zaradi umika soglasij za nadurno delo pa bomo morali poskrbeti za drugačno organizacijo glede zagotavljanja dežurne službe.«

Delo, ki zaradi stavke in tudi zavoljo umika soglasij za nadurno delo na vseh ravneh zdravstvenega varstva ne bo opravljeno, predstavlja tako rekoč nepredstavljivo kvoto storitev. Kako in kdo bo to opravil v obdobju, ki čakajočih bolnikov ne bo dodatno ogrozilo? Jasno je, da to ne bo šlo ne hitro, ne zlahka, ne brez nepopravljive škode. Za tovrstni učinek protestnega unikuma bomo »plačevali« vsi – pa četudi zahteve stavkajočih zdravnikov morda sploh ne bodo izpolnjene.

Če se mandat začne 13. v mesecu ...

Resorna ministrica bo v vsakem primeru morala vzpostaviti aktivni dialog s sfero, za katero odgovarja. In le upamo lahko, da številka 13 pri tem ne bo usodna. Kajti zdravstveni ministri, ki se jim je mandat začel 13. v mesecu – med njimi je tudi Valentina Prevolnik Rupel –, v tej vlogi niso vztrajali dolgo; Tomaž Gantar je tako v zadnji ministrski vlogi vztrajal devet mesecev, Samo Fakin šest mesecev in Robert Golob, ki je to vlogo privzel po odslovitvi ministra Danijela Bešiča Loredana, tri mesece. Seveda pa je številka 13 lahko tudi srečna – naj torej spodbudi spremembe, ki so v zdravstveni sferi najnujnejše, predvsem v dobro bolnikov.

Portret Nene Kopčavar Guček: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.