V kontekstu svetovnega dneva bolnikov (11. februar) je Štefanija Lukič Zlobec v krajšem pogovoru za Zdravstveniportal.si ocenila, da bi se, vsaj z vidika pacientov in združenj, ki jih zastopajo, pogajalski strani morali reševanja tako kompleksnih problemov lotiti drugače in stremeti k čimprejšnjemu dogovoru. Pri iskanju celovitih rešitev pa bi predvsem, kot je prepričana sogovornica, veljalo poseči po dialogu, v katerega bi bilo treba tvorno vključiti vse ključne akterje, ki lahko vplivajo na izboljšanje stanja v zdravstvu tako za zdravnike kot tudi za vse druge zaposlene in, seveda, za paciente.

»Način iskanja rešitev, kakršnemu smo priča že štiri tedne, ni dopusten. Ni mogoče reči – in to tudi resno pričakovati –, da stavka, ki traja tako dolgo, ne bo prizadela pacientov. Vsakomur je jasno, da to ne more držati. Zato bi se bilo treba odločiti za drugačen pristop,« je prepričana Štefanija Lukič Zlobec. Pri tem se sklicuje na številne zdravnike, ki kljub stavki in vsakodnevnem soočanju s sistemsko povzročenimi težavami delajo, saj da kopice problemov, ki sicer vplivajo tudi na kakovost in varnost obravnave, vendarle ni mogoče reševati tako, da pacienti prejemajo sporočila o zamikih posegov, na katere so že do zdaj čakali zelo zelo dolgo.

Prognoza ne more biti dobra

V zadnjih tednih se je zgodilo že več tisoč odpovedi oziroma zamikov obravnave ali posega. Kako bo s tem, če se bo stavka nemoteno nadaljevala z zdajšnjim anemičnim tempom, v marcu, ko bodo preklici soglasij za nadurno delo začeli veljati v klinični praksi? Ko bodo v prenekateri regionalni bolnišnici določene dejavnosti posledično preprosto začele ugašati, ker ne bo mogoče sestaviti ekip? 

Sicer je res, da bi stavkajoči zdravniki s takšnim pristopom odločevalcem najbolj nedvoumno pokazali, kako kratkovidno je bilo v preteklosti načrtovanje razvojnih danosti in zmogljivosti v zdravstvu, in jim dokazali, da so celostne, reformne spremembe več kot nujne. Toda kaj bo z bolniki, z vsemi tistimi, ki jim bo treba – ob vseh na novo zbolelih – zagotoviti nove termine za odložene preiskave in posege, za zdravljenje, ki bo takrat morda moralo biti precej kompleksnejše, kot če bi z njim začeli pred mesecem dni? 

Kako nadoknaditi zamujeno, kako opraviti nenarejeno?

Težko si je predstavljati, da bi v vseh vejah medicine lahko v kratkem času nadoknadili vse tisto, kar bo na račun stavke ostalo nenarejeno. Dela, tistega nujnejšega, neodložljivega, akutnega, je že zdaj veliko – in v prihodnje ga ne bo nič manj. Zdravnikov, medicinskih sester in ostalih zaposlenih, ki so kakorkoli vpeti v pacientovo popotovanje po sistemu zdravstvenega varstva, pa v kratkem času tudi ne bo več, kot jih je zdaj.

Skrb za pravočasno diagnostiko in na najsodobnejših pristopih temelječe zdravljenje je, skupaj s skrbjo za kakovostno, čim bolj celostno in varno obravnavo, bistvo poslanstva vseh, ki sodelujejo v procesu zdravljenja bolnikov. 

Slovensko zdravstvo se je pri udejanjanju teh prvin z resnimi težavami srečevalo že kar nekaj let. Zdaj, ko se stavka zdravnikov preveša v najdlje trajajoči sindikalni protest na Slovenskem, v katerem za zdaj še vedno ni slutiti sporazuma med sindikatom in vlado, pa so se razmere še dodatno zaostrile – kljub temu, da se stavki niso pridružili vsi zdravniki in da nekateri med njimi, ki sicer stavkajo ali stavko podpirajo, delajo bistveno več, kot jim sicer nalagajo stavkovna pravila. 

Neoptimalne razmere se še poslabšujejo

Problem je, ker so sistemski okviri našega javnega zdravstvenega sistema že tako zveriženi, da vsak dodatni logistični zastoj povzroči nepopravljive zaplete. V tem smislu si verjetno prav nihče ne želi oziroma noče predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi se stavka, ki bo že v ponedeljek zapisana v anale stavkovnih podvigov kot najdaljši tovrstni protest pri nas, zavlekla v marec. Kajti če bi do tega res prišlo, bo kolesje našega zdravstva doživelo tak šok, da ga bo težko znova zagnati v kolikor toliko normalen pogon.

Treba bo poiskati drugačne rešitve. Pogajalci si na noben način ne bi smeli več privoščiti prostega teka, saj se posledično že tako ali tako neoptimalne razmere v slovenskem zdravstvu še dodatno poslabšujejo.

Kako čim hitreje do konsenza?

Naj spomnimo, da je zveza pacientov skupaj z zdravniško zbornico že pred dvema tednoma pogajalcem ponudila pomoč pri iskanju najučinkovitejše rešitve stavkovnega krča, kajti med ključnimi razlogi za stavko ni le ureditev plačnega sistema, ampak tudi reforma zdravstva, glede katere ni dvoma, da je pri nas nujna.

»Stiske, ki se porajajo v tem času, so velike – in urejati jih je treba bistveno hitreje, kot se to dogaja zdaj, predvsem pa s konsenzom vseh vpletenih,« opozarja Štefanija Lukič Zlobec, ki ob tem spomni na zelo podobne težave, s katerimi se že poldrugo desetletje spopadajo v domovih za starejše – zgodilo pa se prav tako še ni prav nič.

Morda vendarle ne bi bilo napak, če bi ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel jasno spregovorila o spremembah, ki so v pripravi. In se – čeprav ni med pogajalci, je pa vendarle, kot resorna ministrica, odgovorna za aktualno dogajanje v zdravstvu – resno in poglobljeno pogovorila s stavkajočimi ter vzpostavila nujni dialog, ki je zdaj na nulti točki.

Portret Štefanije Lukič Zlobec: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.