Varnost in kakovost

Kar 110 zdravnikov onkološkega inštituta opozarja na nepopravljive posledice zdajšnjega pristopa k »urejanju« razmer v zdravstvu

Nekatere rešitve, ki jih za javno zdravstvo prinašajo predlagane spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti, bi terciarnim zdravstvenim ustanovam, v katerih potekajo tako najzahtevnejša zdravljenja kot tudi raziskovalna in izobraževalna dejavnost, lahko povzročile dolgoročne nepopravljive posledice. Posledice, ki bi jih oziroma jih bodo občutili tudi bolniki. O tem je prepričanih 110 zdravnic in zdravnikov, ki v sklopu Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana skrbijo za bolnike z rakom – in ki se, tako kot njihovi kolegi na onkologiji v mariborskem UKC pri kliničnem delu zdravstvenih timov srečujejo z nevzdržnimi težavami, nastalimi na račun slabo premišljenega oziroma nikoli res dobro domišljenega sistemskega ukrepanja. Zdaj se upravičeno bojijo posledic sistemsko narekovanih zakonodajnih sprememb, saj naj bi te še dodatno okrnile pogoje za delo v klinični praksi ter posledično ošibile zdravstveno-varstveno dejavnost, kajti ti pogoji so že pred časom iz znanih razlogov delo zdravstvenih timov pahnili pod mejo vzdržnosti.

Varnost in kakovost

Kaj se bo zgodilo s slovenskim javnim zdravstvom?

Veliko Slovencev se še vedno spominja skritih interesov, ki so pripeljali do razprodaje naših nekdanjih gospodarskih velikanov pa tudi bank, ki se danes dičijo v rokah tujega zasebnega kapitala. Se tudi javnemu zdravstvu obeta podobna usoda? O tem se v kontekstu aktualnega zdravstveno-sistemskega dogajanja sprašujejo številni, med njimi tudi strokovno združenje zasebnih (zobo)zdravnikov. Če je odgovor na omenjeno retorično vprašanje pritrdilen, si v tem trenutku ne moremo niti predstavljati, kaj to pomeni za slovenskega slehernika, ki bo oziroma ko bo potreboval pot do čim hitrejše diagnoze, kajti to lahko omogočita le sistematična, multidisciplinarna obravnava, kompleksna diagnostika in čim hitrejši začetek celostnega zdravljenja ter rehabilitacije. Ti pristopi pa v našem zdravstvu zaradi povsem neustreznih sistemskih okvirov vse bolj opazno usihajo.

Varnost in kakovost

Tako v Ljubljani kot v Mariboru je na onkologiji vse več improviziranih ambulant brez oken in ustrezne ventilacije, povečuje se možnost okužb, ki so lahko usodne, gradnja pa stoji in se zapleta ...

Neustrezne prostorske razmere na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana že dolgo ogrožajo varnost in pravočasnost obravnave obolelih. Tako vodstvo inštituta kot predstavniki pacientov so odgovorne na resornem ministrstvu sproti opozarjali na nujnost pospešitve postopkov gradnje – z omogočenjem financiranja sicer že odobrenega projekta. Zanj je inštitut že julija 2023 pridobil gradbeno dovoljenje, katerega veljavnost pa bo, če v kratkem ne bo v zemljo zasajena prva lopata, potekla. Zdaj pa so onkološkemu sodu dno izbile še težave onkologije mariborskega UKC, kjer prav tako prihaja do zapletov pri sicer že začeti gradnji, zato bo zelo verjetno moralo priti tudi do začasnega preusmerjanja onkoloških pacientov iz Maribora v Ljubljano. To bo nevzdržno tako z vidika obolelih, ki že tako ali tako stežka prestajajo najzahtevnejše faze zdravljenja, kot tudi z vidika OI, kjer bo na račun že tako ali tako otežkočenih prostorskih in šibkih kadrovskih zmogljivosti začelo prihajati tudi do zamikov pri zdravljenju – to pa mora biti pri tej praviloma hitro napredujoči bolezni pravočasno, brez zamikov in vznikov dodatnih tveganj.

Varnost in kakovost

Take stvari se v zdravstvu ne bi smele dogajati, mar ne?

Ob svetovnem dnevu varnosti pacientov lahko, če se zgolj bežno zazremo v naš javno-zdravstveni sistem, ugotovimo, kako izdatno načet je kalup, ki vpliva na njegovo delovanje. Pa ne zaradi stavke zdravnikov, ki zdaj traja že osem mesecev, ampak predvsem zavoljo preživetih sistemskih okvirov, za katere tudi najnovejši zakonodajni predlogi in ukrepi ne prinašajo optimalnih rešitev. Zato hibe sistema, ki na korenito reformo čaka že desetletja, pomagajo sanirati tudi združenja bolnikov, saj z raznovrstnimi programi, ki jih izvajajo, akutno in kronično bolnim zagotovijo pomoč takrat, ko jo najbolj potrebujejo.

Reforma

Fides širi stavkovne zahteve in s tem zaostruje nekonstruktivni dialog z vlado

»Vsem, ki kakorkoli (so)delujejo v zdravstvu in odločajo o zdravstvenem sistemu, bi morali zvoniti vsi alarmi. Nujno je čimprejšnje končanje stavke. Nujna je ugotovitev, kaj je mogoče narediti – predvsem pa se je treba začeti odgovorno obnašati,« je v intervjuju za Zdravstveniportal.si pred natanko šestimi meseci poudaril prim. dr. Aleksander Stepanović, ki v sklopu zdravstvenega doma v Škofji Loki dela kot splošni oziroma družinski zdravnik, je pa tudi direktor te javno-zdravstvene ustanove ter predsednik združenja zdravnikov družinske medicine. Toda stavka še vedno traja. In ni mogoče predvideti, kdaj se bo končala – pravzaprav se v teh dneh še dodatno zaostruje. Zdravstvene reforme ni, posamezne rešitve, vključene v zakonodajo, do izboljšav še niso pripeljale, sindikat Fides pa od vlade pričakuje, da bi po odpravi plačnih nesorazmerij v javnem sektorju zdravnikom – zaradi že v osnovi porušenih plačnih razmerij v javnem zdravstvu pri poklicih, pri katerih študij traja dlje, odgovornost pa je večja – priznala še pet dodatnih plačilnih razredov.

Čakalne dobe

»Glede stavke zdravnikov se bo premier zadnji smejal – a kaže, da se bo smejal sam«

»Bojim se, da je za mediacijo zmanjkalo časa. Zdravniška stavka se bo, skupaj z agonijo, ki jo povzroča, tako ali drugače končala. Kaj pa bo ostalo? Eno veliko nezaupanje,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si že pred petimi meseci opozorila dr. Damjana Pondelek, strokovnjakinja za strateško komuniciranje v kriznih situacijah. Mediacija med vladno in sindikalno stranjo se je kasneje sicer odvila, vendar ni bila uspešna. Stavka zdravnikov in zobozdravnikov – od njenega začetka bo kmalu minilo sedem mesecev – pa še vedno traja. Odvija se delovno – deloma zato, ker je vlada po normativno-zakonodajni plati onemogočila stavkovni protest zdravništva zoper njeno neučinkovitost, deloma pa zaradi tega, ker pravi zdravnik, ki prisega na bit svojega poslanstva, obolelega nikoli ne bi prostodušno prepustil naravnemu poteku bolezni in mu odrekel pomoč.

Revolt

»Zdravstvo so ljudje. Če ni ljudi, ostanejo le stene. Kdo pa bo skrbel za bolnike?«

Ni države, v kateri se zdravstvo ne bi soočalo s pomanjkanjem zdravnikov in medicinskih sester – in vse iščejo rešitve za premoščanje posledičnih sistemskih težav, ki se vse bolj zrcalijo v pešanju kakovosti in varnosti klinične prakse. Med njimi je tudi Velika Britanija, kjer so, denimo, zaradi akutnega pomanjkanja zdravnikov uvedli profil, ki naj bi pomagal premostiti ta kadrovski manko; to je tako imenovani physician associate, v grobem prevodu bi lahko rekli zdravnikov sodelavec. Je ta poteza z vidika pacientov dobra, smiselna, varna? Mnenja so deljena. Največ pa pove konkretni primer. Tak strokovnjak, čigar izobrazba se niti približno ne more primerjati z izobraževanjem zdravnika, ki traja od 11 do 15 let, je angleškemu dekletu s pljučno embolijo postavil diagnozo dolgotrajni COVID, predpisal ji je tudi terapijo z antidepresivi. Pravi zdravnik pacientke ni videl. Dekle je umrlo. Starši, ki so izvedeli za potek diagnostike in zdravljenja, zdaj tožijo državo. Sistem pa ostaja nespremenjen. Je Slovenija na pospešeni poti, da se pridruži državam in vodstvom držav, ki na poenostavljen način poskušajo reševati izjemno kompleksne javno-zdravstvene sistemske težave?

Ukrepi

Politika ukrepe v zdravstvu uvaja kot buldožer brez voznika, ne zanima pa je, kako bodo posledice takšnega brezglavega početja vplivale na bolnike

Bodo ažurne, kakovostne in celovite zdravstvene storitve pri nas v prihodnje res dostopne le še tistim, ki si jih bodo finančno lahko privoščili – ostali pa bodo primorani v dolgotrajno čakanje na strokovno pomoč kadrovsko okleščenih timov? Redki bodo še pripravljeni sodelovati v ekvilibrističnih podvigih, kakršnim smo priča danes; nepremišljene spremembe bodo namreč prevrednotile sliko javno-zdravstvenega sistema, v katerem bodo zaposleni morali privzemati ogromno odgovornost, ki sega onkraj stanovskih meja. Kajti to, kar se že nekaj časa odvija potihoma, kar se snuje in udejanja po uradniški plati in nima kaj dosti skupnega z dobro klinično prakso, h kateri bi bilo treba stremeti v dobro bolnikov, je razlog za alarme, bistveno glasnejše od zdaj že pet mesecev trajajočega stavkovnega protesta sindikata Fides.

Revolt

»Bolniki na svoji koži občutijo, kako se 'krepi' javno zdravstvo«

»Zaposlen sem v javnem zdravstvenem sistemu oziroma v javnem zdravstvenem zavodu – ker verjamem, da je to najbolj učinkovit in dostopen sistem za vse ljudi,« je v intervjuju za Zdravstveniportal.si poudaril Rok Ravnikar, ki kot družinski zdravnik dela v Zdravstvenem domu dr. Jurija Polca Kamnik, sicer pa je tudi predsednik odbora za osnovno zdravstvo pri zdravniški zbornici.

Varnost in kakovost

Zakaj se zdi, kot da odločevalci javno-zdravstveno rubikovo kocko razstavljajo, namesto da bi jo sestavljali? Bodo kocko obvladali – ali pa je zdravstvo tik pred tem, da prestopi rubikon?

Kar se dogaja z našim javnim zdravstvom, ni dobro. Temelje sistema je treba prevetriti in jih postaviti na novo – ne pa jih ošibiti in s tem mnoge zaposlene le še dodatno spodbuditi, da se odločijo za odhod zaradi nevzdržnih razmer. Težko je verjeti, da se kaj takega v resnici dogaja (tudi) pri nas – vendar le, dokler zaradi določenih težav ne trčimo ob sistemske ovire, ki so vse teže premagljive.