»Vedno več je improviziranih ambulant brez oken in ventilacije, ki za imunsko oslabljene bolnike predstavljajo nevaren vir okužb. V stavbi C na sprejem v dnevno bolnišnico na kemoterapijo bolniki stojé čakajo v dolgi koloni po stopnicah navzgor do dnevne bolnišnice tudi več ur. Prostor ambulantne kemoterapije je premajhen za tako veliko število bolnikov, zato bolniki, ki so iz Ljubljane in okolice, prvi dan pridejo na odvzem krvi, naslednji dan pa se morajo vrniti na terapijo. Dopoldne, ko je pretok bolnikov največji, je v čakalnicah premalo stolov – pa tudi prostora, kamor bi postavili dodatne stole, ni. Težke prostorske razmere so tudi v čakalnici pred laboratorijem, kjer na odvzem krvi lahko v vrsti čaka tudi 50 bolnikov – večina stojé. Takšne razmere z različnimi improvizacijami sicer poskušata blažiti tako medicinsko osebje kot tudi vodstvo onkološkega inštituta, vendar, žal, pogosto neuspešno, kajti možnosti za tovrstno reševanje prostorske stiske je preprosto zmanjkalo,« opozarja 13 društev bolnikov z rakom, ki se pridružujejo apelu sveta pacientov OI in dodajajo: »V takih pogojih ne gre več le za kakovost življenja, ampak tudi za vprašanje življenja.«

Bodo opozorila obolelih in zaposlenih, ki se vrstijo že vse predolgo, zdaj, ko sta se zamenjala tako vodstvo onkološkega inštituta kot svet zavoda, kaj bolj slišana?

Pred 25 leti je bil priliv bolnikov z onkološko diagnozo pol manjši

Za odgovor na to retorično vprašanje se sicer zdi samoumevno, da mora biti takojšen in pritrdilen, vendar ga za zdaj še ni – kljub temu, da tudi Zlata Štiblar Kisić, v. d. generalne direktorice OI, opozarja na nujno zagotovitev primerne(jše)ga delovnega okolja za nadaljnjo kakovostno in varno obravnavo bolnikov in nasploh za opravljanje dela: »Bolniki za zdaj niso ogroženi, vendar se zaradi pomanjkanja prostora to lahko zgodi.« 

Ob tem v. d. generalne direktorice spomni, da sta bili že pred 25 leti, ko je bil priliv novih bolnikov z onkološko diagnozo pol manjši kot danes, načrtovani tako prva kot druga faza novega inštituta – vendar do realizacije druge faze nikoli ni prišlo.

»Danes onkološki inštitut deluje na 38.000 kvadratnih metrih, toda za optimalno skrb za bolnike bi potrebovali dodatnih 15.000 kvadratnih metrov površine. Zaradi prostorske stiske je inštitut že najel dodatne prostore izven svoje glavne lokacije, vendar to ni trajna rešitev – predvsem pa prostorska stiska vpliva na razpoloženje tako bolnikov kot zaposlenih in posledično se stanje še dodatno poslabšuje,« poudarja Zlata Štiblar Kisić. Ob tem izpostavi naraščajočo pojavnost raka, kajti nabor tovrstnih obolenj se vsako leto poveča za 2- do 3-odstotni delež, zato bi po zdajšnjih ocenah OI že čez dobrih sedem let moral delovati na skoraj 73.000, leta 2047 pa na 84.091 kvadratnih metrih. Toda kako bo to izvedljivo, če bo do širitve prihajalo s toliko kratkimi stiki, kot se je to dogajalo doslej?

Zapleti z gradnjo mariborske onkologije: sramota za politiko in grožnja za obolele

S podobnimi težavami se spopada tudi onkologija mariborskega UKC, kjer se je po že dosedanjih izkušnjah  z novogradnjami v zdravstvu zataknilo pri izvedbi gradbenih del; poleg pomanjkanja kadra, ki pesti tudi ljubljansko onkologijo, jim težave pri kliničnem delu povzročata še dva zastarela obsevalna aparata. 

Zaposleni so komajda kos nemogočim pogojem za obravnavo težko bolnih pacientov, medtem ko si pacienti, ki le stežka prenašajo obstoječe razmere, ne predstavljajo, da bi na zdravljenje – na primer na kemoterapije – morali potovati v Ljubljano. Dve od mariborskih pacientk, Klavdija Kokol ter Polona Selič – Zupančič, sta se odločili, da javnost seznanita z nedopustnim dogajanjem in zapleti, odgovorne pa pozoveta k privzemanju odgovornosti in takojšnjemu ukrepanju.

Med drugim sta izpostavili: »Zapleti z gradnjo mariborske onkologije niso samo sramota in posmeh slovenski (zdravstveni) politiki, besedovanju o skrbi za javno dobro, javno zdravstvo, javno blaginjo, ampak postajajo grožnja vsem, vsakemu prebivalcu Slovenije, saj se vsakomur lahko zgodi, da (ponovno) zboli za rakom ... Ali slovenska politika res ni sposobna učinkovito presekati gordijskega vozla nenehnega nagajanja in pritlehnega pravniškega spotikanja, ki lahko še leta preprečuje izgradnjo novega objekta mariborske onkologije. Ta je 'pokrila' bolnike iz severovzhodne Slovenije, onkološki inštitut v Ljubljani pa je kar naprej na robu zmogljivosti – če bodo mariborski onkološki bolniki preusmerjeni v Ljubljano, bodo obremenitve OI še mnogo večje.«

• povezava na izvirno javno pismo (16. avgust 2024)

Podpis pogodbe za začetek del na OI »kar najhitreje v letu 2025«?

O kalvariji omenjenega dogajanja smo na zdravstvenem portalu že podrobno pisali, vendar premikov na sistemski ravni za zdaj ni čutiti. 

Kar se tiče Onkološkega inštituta Ljubljana, na ministrstvu za zdravje pravijo, da se zavedajo tamkajšnje prostorske stiske in pomena izvedbe naložbe za pridobitev dodatnih prostorov tako z nadgradnjo stavbe H kot z izgradnjo stolpiča, vendar »v proračunskem letu 2024 sredstva za izvedbo investicije niso zagotovljena«.

Kot dodajajo, bo urad za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu še pred koncem leta izvedel recenzijo projektne dokumentacije in izpeljal vse postopke za pripravo razpisne dokumentacije za javno naročilo za izbor izvajalca gradbenih, obrtnih in instalacijskih del – da bi »kar najhitreje v letu 2025« prišlo do podpisa pogodbe za izvedbo teh del.

O naložbah, ki naj bi že tekle, vendar so zdaj povsem zastale, se je sicer Zlata Štiblar Kisić v petek pogovarjala tudi s premierom Robertom Golobom.

»Dovolj je obljub, dovolj je improvizacij in krpanja lukenj na plečih onkoloških bolnikov«

Kako blizu ali daleč je onkološki inštitut od rešitve prostorske stiske in neoptimalnih pogojev, ki vplivajo na počutje in delo zaposlenih, kaj šele bolnikov, še ni jasno. Jasno pa je, da bi nadaljnje zavlačevanje z izvedbo projekta le še dodatno ogrozilo varnost pacientov, zato združenja bolnikov, podpisana pod apelom sveta pacientov onkološkega inštituta – društvo onkoloških bolnikov, združenje Europa Donna, združenje Europacolon, združenje bolnikov z limfomom in levkemijo L&L, društvo Hospic, zveza društev za boj proti raku, ustanova Mali vitez, društvo bolnikov s krvnimi boleznimi, društvo Onkoman, društvo ko-rak.si, društvo uroloških bolnikov, inštitut Emonicum in združenje Onkonet – opozarjajo: »Ker prostorske razmere in napovedan prehod onkoloških bolnikov iz UKC Maribor na OI Ljubljana resno ogrožajo trenutno varnost in pravočasnost obravnave, s tem pa tudi življenja bolnikov, v organizacijah bolnikov z rakom zahtevamo prioritetno reševanje nastale situacije. Dovolj je obljub, dovolj je improvizacij in krpanja lukenj na plečih onkoloških bolnikov.«

Kristina Modic, izvršna direktorica združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, ki je tudi predsednica združenja Onkonet, je simbolično, ob svetovnem dnevu varnosti pacientov, v imenu sveta pacientov OI javnost seznanila z vsebino skupne izjave, ki predstavlja klic na pomoč, na katerega se je treba odzvati in ki ga odgovorni nikakor ne bi smeli preslišati. Ob tem je dodala: »Kljub omenjenim težavam je obravnava bolnikov na OI odlična. So pa prostorske razmere neustrezne in kot take vse bolj ogrožajo obravnavo, s tem pa tudi bolnike.«

Skupni apel za ureditev nedopustnih razmer za obravnavo onkoloških bolnikov

Z izjavami, ki izpostavljajo nedopustnost razmer za obravnavo onkoloških pacientov, so se Kristini Modic pridružili še predsedniki nekaterih združenj bolnikov, ki prav tako podpirajo takojšnje ukrepanje – v dobro zdravstvenih timov in bolnikov, za katere ti skrbijo.

Odgovorov odgovornih ni, razen odzivov na ravni floskul

In kakšen je oziroma bo epilog dogajanja v obeh terciarnih institucijah, kjer naj bi obravnava onkoloških bolnikov tekla na najvišji možni ravni, brez sistemskih kratkih stikov, čeprav so ti postali prevladujoča stalnica javno-zdravstvenega sistema?

Odgovorov odgovornih ni, razen odzivov na ravni floskul. Pacientki, ki sta javno opozorili na nevzdržne razmere na mariborski onkologiji, sta se danes ponovno oglasili – in poudarili, da odgovorni niso naredili nič in da se, razen besedovanja, ki ne pripoznava resnične in velike stiske onkoloških bolnikov, ni zgodilo nič. 

V istem obdobju pa je, kot izpostavljata Klavdija Kokol in Polona Selič – Zupančič, približno 1300 Slovenk in Slovencev izvedelo, da imajo raka. Med njimi jih nekaj 100 ne bo dočakalo zaključka dozidave mariborske onkologije, ki naj bi se zgodila poleti 2025, vendar je zdaj že jasno, da se bo gradnja izdatno zavlekla; če naj bi bila zaključena leta 2027, kot se trenutno napoveduje, bo do takrat pri nas umrlo več kot 10.000 ljudi z diagnozo rak. Nekateri med njimi tudi zaradi neustreznih razmer za klinično obravnavo in zdravljenje.

• povezava na drugo izvirno javno pismo (22. september 2024)

Posmeh človečnosti in sočutju, ne le pravicam pacientov?

Toda onkološki bolniki, kot opozarjata Klavdija Kokol in Polona Selič – Zupančič, nimajo časa, da bi zdravljenje odložili za nekaj let – nasprotno, čas je za obolele nadvse dragocen, vendar odgovornim to očitno ni kaj dosti mar. »Tveganja, ki so jim bolniki sredi gradbišča še dodatno izpostavljeni, pa so kot posmeh človečnosti in sočutju, ne le pravicam pacientov.«

Z analitičnim razrezom razmer tako na mariborski onkologiji kot na onkološkem inštitutu in vzporejanjem teh okoliščin z neodzivnostjo politike sta avtorici današnjega javnega apela pripravili bolečo odslikavo dogajanja v družbi, v kateri »se oblastniki do onkoloških bolnikov obnašajo kot do nepotrebne nadloge brez človeškega dostojanstva«. Težke besede podkrepita s primerjavami, otežkočene razmere za zdravljenje pa izpostavita kot odraz politike, ki ji preprosto ni mar. 

Ker se država kljub številnim pospeškom ne zgane, spodbujata razmislek o začetku zbiranja denarja (med onkološkimi bolniki, njihovimi bližnjimi, prijatelji, znanci in sodelavci), kar bi omogočilo nadaljevanje in dokončanje dozidave onkologije v sklopu mariborskega UKC. 

V resnici je sramota, da so zavarovanci in oboleli na Slovenskem prisiljeni v iskanje tovrstnih rešitev. Toda kako drugače pomagati zdravnikom in zdravstvenim timom, da bodo čim bolj ažurno, nemoteno, kakovostno in tudi ali predvsem varno oskrbeli hudo bolne? »Onkološki inštitut v Ljubljani je kadrovsko in prostorsko podhranjen, načrtovane širitve še ne bo, ker ministrstvo za zdravje ni zagotovilo denarja,« poudarjata onkološki bolnici, ki sta na lastni koži izkusili obravnavo v nevzdržnih pogojih, kakršne opisujeta v obeh pismih. Zavedata pa se tudi, da, kot že dolgo opozarjajo v Ljubljani, tamkajšnje zmogljivosti v tem trenutku preprosto ne prenesejo še večjega priliva bolnikov.

Odgovorni bodo pri nas morali začeti prevzemati odgovornost – z vso resnostjo, zlasti na področju zdravstvene politike, ki se v konkretnem primeru nanaša na področje onkologije, kjer ni časa za čakanje in za leporečenje, za prazno besedičenje in za neuresničevanje obljubljenega. Kajti onkološki bolniki – pa tudi marsikateri drugi – preprosto ne morejo v nedogled čakati na boljše čase in boljše razmere. 

Portreti: posnetek zaslona/prenos STA; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.