Kako zelo nedopusten in nedopustno naiven je pristop zdajšnje vlade k reševanju zdravstva, najbolj jasno odraža današnje javno pismo večine zdravnic in zdravnikov, zaposlenih v sklopu Onkološkega inštituta Ljubljana, v katerem so ti med drugim zapisali: »Od vlade zahtevamo takojšnje reševanje razmer v zdravstvu: ne samo zaradi obstoječih bolnikov, ampak tudi zaradi vseh, ki bomo zdravstveno obravnavo potrebovali v prihodnje. Poleg kratkoročnih ukrepov zahtevamo tudi takojšnje sprejetje dolgoročnih strateških potez, namenjenih reševanju izzivov, ki so pred zdravstvom že v bližnji prihodnosti.« Takšen revoltni odziv, ki je najbolj nedvoumen in neposreden odraz stiske zaradi vse predolgo napačno začrtanega načrtovanja in posledično oteževanega delovanja zdravstveno-varstvenih storitev na vseh ravneh javnega zdravstvenega sistema, je nezaupnica. Nezaupnica, uperjena v odgovorne posameznike in institucije, ki so, vsaj kar se urejanja zdravstva tiče, pri nas že zelo dolgo zelo neodgovorni.

Na onkološkem inštitutu je, kot poudarjajo zdravniki Uroš Smrdel, Marija Snežna Paulin Košir, Lorna Zadravec Zaletel, Katarina Barbara Karner, Barbara Žumer, Martina Vrankar, Gaber Plavc, Marko Kokalj, Peter Korošec, Eva Ćirić, Peter Kus, Magdalena Sojar, Tjaša Auguštinčič, Staša Jelerčič, Miha Toplak, Barbara Šegedin, Miha Oražem, Danijela Štrbac, Danijela Golo, Ivica Ratoša, Franc Anderluh, Dominik Časar, Monika Peternel, Marta Globočnik Kukovica, Ana Jeromen Peressutti, Ajra Šečerov Ermenc, Andreja Gojkovič Horvat, Ana Lina Vodušek, Helena Barbara Zobec Logar, Karmen Stanič, Marta Dremelj, Primož Strojan, Vaneja Velenik, Tanja Marinko, Boris Jančar, Eva Pribožič, Urška Elbl, Luka Puzigaća, Jasna But Hadžić, Janka Čarman, Blaž Grošelj, Manja Kobav, Nika Dobnikar, Tjaša Rutar, Tina Škerl, Marija Skoblar Vidmar, Jasenka Gugić, Stanislava Jovčić Đokić, Primož Karner, Tomaž Jurca, Iztok Potočnik, Eva Černe, Mojca Čarman, Ajša Repar Artač, Milena Kerin Povšič, Taja Ložar, Tanja Bohinc, Barbka Novak Supe, Katja Kopriva Pirtovšek, Anja Voljavec, Jelka Piskernik Belina, Tanja Mesti, Martina Reberšek, Mojca Unk, Marko Boc, Nina Turnšek, Brigita Gregorič, Barbara Jezeršek Novaković, Aleš Christian Mihelač, Cvetka Grašič Kuhar, Marina Mencinger, Rok Devjak, Nataša Snoj Šarvari, Erika Matos, Boštjan Šeruga, Domen Ribnikar, Breda Škrbinc, Nežka Hribernik, Tanja Ovčariček, Luka Dobovišek, Erik Škof, Monika Jagodic, Neva Volk, Simona Borštnar, Rozala Arko, Lucija Bogdan, Jelena Azarija, Mirjana Amon, Katja Kogovšek, Jana Knific, Aljoša Andlovic, Andraž Perhavec, Rok Petrič, Gašper Pilko, Nikola Bešič, Marko Novak, Marko Hočevar, Ibrahim Edhemović, Janez Žgajnar, Sonja Kramer, Jan Žmuc, Lea Ivanovska, Tjaša Oblak, Alja Papinutti, Sara Miličević, Romi Cencelj – Arnež, Barbara Perič, Miha Pukl, Jaš Meško, Yasmin Marianna Hunt, Katarina Zevnik, Andrej Doma, Barbara Vidergar – Kralj, Živa Rot, Ivana Žagar, Špela Emeršič in Andreja Antonija Schwartbartl Pevec, delo od začetka stavke do 1. marca, ko je začel veljati umik soglasij za nadurno delo, potekalo nemoteno. Izjema sta bila zgolj dva pol ure trajajoča stavkovna zbora na teden. Za onkološke bolnike je bilo dobro poskrbljeno.

Ker pa se je večina zdravnikov, ki delajo na področju onkologije, radioterapije in kirurgije – ne glede na (ne)članstvo v sindikatu Fides –, odločila za umik soglasij za prekomerno nadurno delo, tudi za bolnike z rakom ni več mogoče poskrbeti optimalno. Čeprav omenjeni zdravniki poudarjajo, da še vedno delajo več od večine zaposlenih v javnem sektorju, to ne zadostuje za pokritje vseh delovišč in za oskrbo vseh pacientov.

In tako je praktično v vseh zdravstvenih ustanovah – tudi v tistih, v katerih se vodstveni predstavniki  skupaj s predsednikom vlade sončijo v soju medijskih žarometov in zagotavljajo, da so z ustrezno reorganizacijo poskrbeli za nemoten potek dela. Vsakomur, ki ne želi naivno in prostodušno verjeti tovrstnim poskusom trkanja po prsih, je jasno, kako zelo ogroženi sta kakovost in varnost zdravljenja. 

Si vlada res prizadeva za zaščito pacientov?

»Zanima nas le ena stvar – in to je, da zdravniki čim prej zaustavijo stavkovne aktivnosti in se posvetijo pacientom. Vse ostalo je stvar pogajanj in zato smo tudi pristali na mediacijo. Naredili bomo vse, da zaščitimo paciente,« v aktualnih razmerah zagotavlja premier Robert Golob, v svojem imenu pa tudi v imenu celotne vlade in ministrice za zdravje. 

Pri tem najbolj zbode v oči trditev: »Naredili bomo vse, da zaščitimo paciente.« 

Za zaščito pacientov ni poskrbljeno. Vsak dan, ki je doslej minil v kazanju pogajalskih mišic – te so bile umetno napihnjene, vsebinsko pa povsem prazne –, ni bil nič drugega kot omalovaževanje skrbi za varnost pacientov. In zdaj, ko so mimo že vsi roki, v katerih bi bila morda še smiselna in predvsem pravočasna uvedba mediacije, je bila sprejeta odločitev o mediacijski pomoči in spodbudi k aktivnejšemu iskanju rešitev za sistem javnega zdravstva. Zahteve po (sicer obljubljenem) zvišanju plač so v tem kontekstu minornega pomena. 

Zdravstvo je v resnici na zadnjem mestu politične agende

Več kot očitno je, že leta in desetletja, da je na politični agendi drugotnega pomena tudi iskanje dobrih, pravih rešitev za zdravstvo – brez fige v žepu, v skrbi za ohranitev kadra, za ohranjanje in nadgrajevanje strokovnosti, ki gre v korak z razvojem medicine, v skrbi za obolele, ki ob nezadržnem napredovanju bolezni nimajo časa za čakanje na diagnostiko, na preiskave, na operacije.

Dogaja pa se točno to. Bolniki bodo čakali še dlje. Zdaj že na področju onkologije, kjer je kakršnokoli oklevanje z obravnavo nekaj povsem nedopustnega.

Kje najti spiritus agens sprememb v javnem zdravstvu?

Praktično danes ni zdravnika – ne glede na to, ali se je odločil za umik soglasja za nadurno delo ali ne –, čigar strokovnost ni globoko ranjena zaradi sistemskih omejitev in razmer, v kakršnih je primoran delati. Zdraviti, na primer, paciente v bolnišničnih prostorih, v katerih so zaradi dotrajanosti infrastrukture ti še dodatno ogroženi, uspešnost zdravljenja pa na nenehni preizkušnji, tudi zaradi izpostavljenosti dodatnim tveganjem, okužbam ali napakam, ki se lahko zgodijo v postopkih obravnave, tudi na račun preobremenjenosti. Spomnimo se samo nedopustnih razmer na nekdanjem kliničnem oddelku za hematologijo, kjer so morali zaposleni združiti moči z bolniki in njihovimi združenji, da so s pritiskom na politiko skupaj spodbudili aktivnosti, ki so jim omogočile boljše, kakovostnejše in varnejše pogoje za zdravljenje obolelih. Bo tak pristop moral postati spiritus agens sprememb v javnem zdravstvu, ki so nujne?

Seveda je res, da obstajajo tudi drugačni pogledi na obstoječe razmere; običajno o njih na široko razpredajo zdravniki, ki že dolgo ne delajo več v klinični praksi, saj so jim bliže bodisi menedžment bodisi politika bodisi zastopanje določenih interesnih skupin. Zlasti slednje so vedno ciljale na zdravstveno sfero, saj je ta dobrodošel in očitno neizčrpen vir za iskanje dodatnih zaslužkov, če pomislimo samo na vrtoglave cene medicinske opreme in materiala. Vsi poskusi, da bi uredili to področje, po odpravi anomalij pa optimizirali možnosti za čim bolj nemoteno izvajanje zdravstvenih storitev in celovite obravnave bolnikov, pa so se v preteklosti sfižili. 

Zdravstvo ostaja vladna prioriteta, a očitno le na papirju

In zdaj 117 zdravnikov onkološkega inštituta (ki bi jim v hipu pritrdilo nekaj tisoč kolegov po vsej Sloveniji) v javnem apelu opozarja, da jih je preprosto premalo, da bi lahko opravili vse potrebno delo. »To je skrajni dokaz neurejenosti v slovenskem zdravstvu, ki ga vlada pozna, a ga ne želi priznati.«

Pravzaprav bi se ob tem veljalo vprašati, kaj šele bi se danes dogajalo z javnim zdravstvom, če njegovo urejanje ne bi bilo ena od prioritetnih nalog te vlade; predvsem pa se velja vprašati, kaj bo na tak način, ki smo mu bili priča doslej, od zdravstva ostalo po končanem mandatu.

Bolniki z rakom, kjer nezadržno napredovanje bolezni vodi do nepopravljivih posledic, ne bi smeli občutiti stavke zdravnikov. In je pravzaprav tudi v resnici niso. Doslej. Bodo pa iz dneva v dan vse bolj občutili slabosti sistema, za katerega dolga leta nihče ni skrbel, ga nadgrajeval in posodabljal. Nihče ni preverjal in ustrezno dopolnjeval kadrovske in tehnološke logistike, da bi ta ob na glavo obrnjeni demografski piramidi upoštevala porast deleža starejših pacientov, ki imajo praviloma skorajda vsi številna kronična obolenja, pogostejše zaplete tako zaradi bolezni kot tudi zaradi jemanja velikega nabora zdravil, njihovi svojci pa so izpostavljeni neizmernim stiskam, ker za dolgotrajno oskrbo, pa naj je bilo o njej še toliko govora, ni poskrbljeno. Predvsem pa je vse manj kadra, ki bo danes in v prihodnje pomagal skrbeti za obolele in za betežne.

Odslikava razmer, ki tudi v ostalih javno-zdravstvenih ustanovah niso nič boljše

Na onkološkem inštitutu se je, kot sporočajo tamkajšnji zdravniki, obseg rutinskega dela že opazno zmanjšal; za zdaj je nastali zamik še znotraj strokovno sprejemljivih okvirov, vendar tega ne bo več mogoče dolgo zagotavljati – če se bo nadaljevala stavka in če si nihče ne bo iskreno prizadeval za ureditev obstoječih razmer v javnem zdravstvu. Te se na inštitutu pravzaprav zelo povedno odražajo tudi v novem, v tem mandatu privzetem načinu vodenja te terciarne ustanove.

»V mnogo večjem obsegu kot klinično delo pa je že danes okrnjeno pedagoško in znanstveno-raziskovalno delo, ki smo ga kot terciarna ustanova prav tako dolžni opravljati. Dolgoročno opuščanje teh naših zadolžitev, ki izhajajo iz statusa onkološkega inštituta kot terciarne zdravstvene ustanove, bo brez dvoma privedlo do katastrofalnih posledic za razvoj onkologije v Sloveniji. Ker prav v terciarnih ustanovah potekajo najzahtevnejše diagnostične in terapevtske obravnave bolnikov, morajo biti pogoji dela tu dovolj privlačni za najboljše in najbolj zagnane mlade zdravnike. V nasprotnem primeru lahko v ključnih nacionalnih zdravstvenih ustanovah že v kratkem pričakujemo dodatno poslabšanje stanja na področju kadrov. Za zagotavljanje primernih pogojev dela pa je odgovorna izključno politika, v prvi vrsti ministrstvo za zdravje in vlada,« poudarjajo zdravniki onkološkega inštituta, ki javnega pisma niso naslovili le na resorno ministrstvo in na vlado ter na sindikat Fides in zdravniško zbornico, ampak tudi na združenja bolnikov z rakom. Na tiste torej, ki jih bo zdajšnje dogajanje najprej in najbolj prizadelo. 

Simbolična fotografija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.